IGROVJE
stranka » igrovje » pc » SOMA
SOMA

Trier dobi pošteno dozu strahu, za nameček pa še trpljenje mladega Wertherja.

Beseda SOMA ima več pomenov. Eden od njih zrcali razločbo med fizičnim telesom in človeško psiho. Kako iz kosa mesa vznikne človeška zavest? Je ta rezervirana za žive organizme ali jo je moč privzgojiti strojem? S temi vprašanji se švedski razvijalci oddaljujejo od tračnic klasičnih preživetvenih groz­ljivk, ki so jih s Penumbro položili slabo desetletje tega. Še vedno boš sicer prvoosebno prešnofaval okolico, čutil dvignjene kocine ob krikih nestvorov in reševal ne pretežke uganke. Toda pravi žmoht je drugje. Tokrat se odpravljaš na filozofsko popotovanje, podobno prvemu ogledu Matrice, kjer bosta tesnoba in strah vrela iz tvojega lastnega uma.

Sam tehnologije prihodnosti ne poznaš prav dobro. Še dobro torej, da imaš v žepnem gizmu vseskozi pospravljeno načitano učenjakinjo, ki z njo upravlja zate.

Nekaj je šlo narobe
Kot Simon Jarrett vstopiš v zdravniško sobo, kjer si naročen za eksperimentalno slikanje možganov. Doktor ti veli sesti na stol, aparatura zapiska in ... zastor. Oči odpreš v neznani sobi, prepredeni z robotskimi kadavri, nakar se podaš skozi futuristično oblikovane hodnike podvodnega raziskovalnega in­štituta Pathos-II. Na poti si daješ opravka s pobiranjem in prestavljanjem predmetov, privijanjem ventilov, iskanjem gesel za dostop do terminala in po­dobnimi ugankami. Te niso pretirano tehnično zahtevne, marveč sovpadajo s tempom igre. Ko te preganja grotesken spak, ki sliči na tistega iz Alien: Isolation, je hitro, precizno pretikanje stikal preklemano velik izziv. Hudih novotarij ni, vendar je koncept izpiljen v duhu avtentičnosti izkušnje. Dogajanje je namreč brez vmesnih sekvenc in lik je od za­četka do konca pod nadzorom, kar pomaga pri vži­vetju v izkušnjo apokaliptičnega brodolomca.
Raziskovanje je razpeto med potikanjem po podvodni postaji, zadnji obrambni liniji človeštva, in tacanjem po morskem dnu. Plovila med deli baze so pogosto okvarjena in neizbežno se moraš podajati na mokro ter brez jasnih smernic iskati pot naprej. Na pomoč ti priskoči Catherine, znanstvenica v robotskem telesu. Ta počasi odstira tančico z dogodkov, ki so ustvarili armado mašinkotov, ki te, prepričani, da so še vedno ljudje, skušajo pokončati. Dialogi so privlačno spisani in v njih skrita sporočila ti bodo v anksioznem odmevu še dolgo prevevala misli. Žal pa zna glavni junak med lutanjem na trenutke najedati z banalnimi filozofskimi puhlicami, ki so morebiti navezava na Bioshock. "Se ob tem ne vp­rašaš, kaj pomeni biti človek?" Izsiljeno in pre­očit­no zaigrano, da izzvalo tisti transcendenčni moment, ki ga med igro sicer parkrat izkusiš.

Zapreke niso pretirano zahtevne. Večinoma po neandertalsko razbijaš stvari in odpiraš ventile.

Kdo se boji črnega robot-zver-mutant moža?
Hitrejši in glasnejši, kot si na petah, prej te opazi katera izmed nakaz. Teh je več vrst, od humanoidno izgledajočih Proxyjev, ki te locirajo po ropotu, do rokoplut, ki te skušajo z lučko zvabiti na temno. Ve­či­na je slepih in rešiš se jih že s tem, da se vanje ne zaletiš. Drugi so alergični na tvoj pogled in ti, po­dobno kot v Slenderju, zameglijo vid ter strašljivo zaprasketajo po zvočnikih, kadar so v bližini.
Ko se znajdeš v neposredni nevarnosti, ti v ušesa udari topotanje srca, podloženo z glasbo, ki se bliža vrhuncu glede na razdaljo elektronskega zlodeja od svojega obeda. Zvočna kulisa je fantastična in v polovici primerov ti več adrenalina kot dejanska so­očenja v žile spusti zvok nemarnega škripanja in približujočega donenja. Boja namreč igra ne pozna, tako kot ga ni dušna predhodnica Amnesia. Največ, kar lahko storiš je, da si vseskozi ustvarjaš mentalno karto z lokacijami izhodov in panično zdirjaš tja, ko se pregon začne. Ne pomeni pa začopat takoj­š­nje smrti. Prebudiš se par minut kasneje, nakar moraš uiti, predno pošast opazi svojo malomarnost. Slednje je fino, saj ima vsak tip sovraga svoj vzorec obnašanja in ga lahko analiziraš brez cmihanja nad izgubljenim napredkom.

Robotska inteligenca je v želji po digitalni ohranitvi človeštva mutirala v agresivne kvazihumanoidne stvore. Dokaz, da evolucija ni vedno prima reč.

Descartesov dualizem
Soma je sijajen špil, ki zapiči prapor na do sedaj neraziskana področja. Izrazitih pomanjkljivosti je peš­či­ca. Vandranje po dokaj pustem morskem dnu zna izzvati zehanje in namesto opreznega tihotapljenja kmalu dirjaš skozi podvodni živelj, kar sicer pristno izkušnjo za kanec pokvari. In tisti del, kjer naj bi te oblivala zona, je precej zredčen. Seveda se občasno še vedno poserješ ob nenapovednem naskoku po­šas­ti. A dosti hujši je eksistencialni zbodljaj, ko človeško momljajočega robota, ki te roti za pomoč, odklopiš iz omrežja, da lahko odpreš vrata. Nakar ugotoviš, da je obstajal način, da ubožcu prizaneseš, in se kljub temu prebiješ naprej. 
Je pa ideja, da človeške možgane pospraviš na kos silicijeve rezine, intrigantna in te s prepričljivo stkano zgodbo vleče naprej. Sprva je slednja pretirano fragmentirana in zna povzročiti usah motivacije. A ko se po uri ali dveh koščki pričnejo zlagati v veličasten mozaik, ti jih bo naslednjih deset šlo v slast.

Dobesedno edini moment, ko rokuješ z orožjem. Igra je sicer povsem raziskovalnega tipa in preživetje večidel pogojeno s hitrostjo tvojih nog.

SOMA
založnik: Frictional Games
objavljeno: Joker 270
januar 2016

82
izvrstno srhljivo vzdušje
neluk­njičasta zgodba
kombo ugank in izmikanja pogubi
dobro pripovedništvo
spočetka ne potegne
jerbas monotonih momentov