IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Alone in the Dark: Illumination
Alone in the Dark: Illumination

Aggressor najde idealen naslov za pre­iz­kus Steamovega sistema vračila denarja.

Za tiste, ki smo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja preveč igrali igrice na PCju, so bila podstrešja nekaj posebnega. Tam si pričel Alone in the Dark, prelomen naslov iz leta 1992 in začetnika 3D-preživetvenih špilov, brez katerega ne bi bilo Resident Evilov ter Silent Hillov. Legenda pa ima zdaj črno packo, kajti zaradi nje sem moral igrati Illumination, šesti del niza. Ta namreč ni v redu špil. Res ne. V smislu: če bi danes poznali časovne stroje za vračanje v preteklost, bi enega ponucal, da bi odpotoval v 1992 in terminatorsko preprečil nastanek prvenca, samo da ne bi bilo te grozote. Nikoli si ne bi bil mislil, ampak našel sem igro, ki je slabša od Bollovega istoimenskega filma. Da, Bollan je napravil muvi Alone in the Dark. Še nisi gledal? Bolje zate, ker spada med zločine proti človečnosti in imaš od njega lahko posttravmatski sindrom. Toda še vedno je boljši od tega dreka.

Malopridneži so izjavili, da imam grd klobuk, zato jih bo vse doletela smrt! To je, čez deset minut, kolikor bo trajalo, da bodo popadali. Že tile osnovni sovražniki tudi pod lučjo krepavajo celo večnost.

Kdo je prižgal luč??
Že na štartu Illuminationa nekaj ne štima. Naslov je Sam v temi, toda tretje­osebna igra s pogledom od zadaj, ki so jo deloma utemeljili na odličnem Left 4 Deadu, je namenjena internetnemu sodelovanju v četvero. Zaradi družbe je to bolj podobno zblojenemu pikniku kot trepetanju v osami. Glavna igralna mehanika je naslednja: naskakujejo te zločesti monstrumi iz drugih dimenzij, ki postanejo ranljivi za tuzemska orožja šele pod lučjo, podobno kot v Alanu Waku. Zatorej skušaš biti čim več časa oblit s sojem svetilk in ognja. Pretikanje električnih stikal in netenje kresov je edina stalna metoda ukvarjanja z okolico. Seveda poleg streljanja, kajti tole je akcijska rešetalka, ki se nesramno poščije na vse prejšnje pustolovske izvode.
Pogled izza ramena je izdelan tako genialno, da tvoja postava zavzame vso levo tretjino zaslona. Zato skušaš med štirimi možnimi igralnimi liki vedno izbrati coprnico, ker kaže razgaljen hrbet, da vsaj kaj vidiš. Drugič, po gladkosti premikanja izvirnik izpred dveh ducatletij tegale nese podolgem in počez. Bog ne daj, da se ti kaka beštija priplazi za hrbet, ker te kamera brcne v mednožje in ti zarine prste v oči. Zver pred seboj lahko kresneš s pestjo, a tvoj osebek ima slabšo odzivnost kot nekoč televizijski Hugo preko telefonske tipkovnice. Falot ti bo v tem času že trikrat spustil direkt.
Vsak od štirih likov ima lastna orožja in čirečare. Lovec troga kalašnikovko in nanjo našvasan plamenometalec (zato je ocena 9 in ne 8), čarovnica pošilja strele, inženirka postavlja tesla coile, duhoven pa čeblja z bogom ali nekaj. Vsakega lahko z izkušnjami pošteno levelaš v mnogoterih ozirih. Popravek: obvezno ga moraš, ker na začetku zdravje kar samo beži iz tebe in moraš ogabno tlačaniti, preden svojega borca razviješ dovolj, da nisi v sramoto moštvu.

Edina pametna navezava Illuminationa na prejšnje dele je nekaj pripovednih detajlov in imen. Tale blontni fante je potomec Edwarda Carnbyja, protagonista enice.

Raje v samico
Gnusobe se ti običajno brez vsakega zvočnega namiga pojavijo za hrbtom, ker se rojevajo iz praznega niča in nastajajo v neskončnost. Igra naj bi po zgledu L4D premogla silicijevega režiserja, ki prilagaja vsebino gibanju igralcev. V praksi ti tale iz nevemkakšne ihte zaklene vrata in na tla postavi napačne priboljške. Nasploh je Illumination L4D, preveden v svet Alone in the Darka, ampak z Googlovim prevajalnikom. Ne vsebuje niti malo domiselnosti Valvovih iger, saj je glavni cilj v polurnih stopnjah nabiranje okrog štirih kosov baterij ali dinamita, da lahko odpreš vrata/luknjo za naprej. Seveda so ti predmeti odloženi v najbolj oddaljenih kotičkih, borci pa hitri kot trinogi velblodi.
Pošastke v igri so avtorji dobili tako, da so narisali osebke, ki so Bollov film gledali več kot enkrat, in dobili brezoblične, kruleče oneje. Mislim, da imata dva še dlako, pa tretji pošilja nek strup skozi stene. Aja ne, tisto je hrošč. Trije šefi bodisi padejo prej, preden zgruntaš, da naj bi bili šefi, bodisi požro tri tone svinca. Špil ima obupno slabo nastavljene težavnosti, ki se ne prilagajajo številu igralcev. Če sta recimo le dva, bosta fasala enak naval kot štirje, ker botov ni. To je malo problematično, ker človeštvo tokrat vendarle ni zapadlo neumnosti in najdeš soigralcev na liniji natančno nič. Da bi Illumination igral v solo? Raje se grem sam zaklenit v kako nabrušeno Jigsawovo past, kot da se ubadam z njegovo brezzvezno kampanjo, ki nima ne repa ne glave. 

Okolica sega od sivih zidov zapuščenega mesteca do rjavih tovarniških in spet sivih jamskih, pa do ... svetlo sivih pokopaliških. Avtorjem je nekdo sunil tričetrt barvne palete.

Atari, spokaj
Illumination nima nobene zveze s predhodniki in je le brezsramen poskus Atarija ukrasti nekaj novcev na račun stare slave. Oziroma tistega, kar je od Atarija ostalo, se pravi nič. V reviji ne bi dobil toliko prostora, če ne bi na vsak način hoteli poudariti, da se ga NE dotikaj. Vsi, ki sem se jim spričo igranja tega govna zasmilil, pa lahko na uredništvo naslovite kako tolažilno pismo.

Alone in the Dark: Illumination
založnik: Pure FPS / Atari
objavljeno: Joker 264
julij 2015

9
ee, baba ima na hrbtu lepo tetovažo
ampak res čisto vse ostalo