IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Need for Speed Underground 2
Need for Speed Underground 2

LordFebo razmišlja, kakšen bi bil fiat uno z dvajsetpalčnimi kromanimi feltnami, lučkami in smejalnim plinom.

Tastar, sorči, morm te razučarat: NFS andrgraund 2 je isti ku enka. No, de se pupravm: je tak, kt bi enka mogla bit. Dudal so sam mrežo, pa svobodno furanje po sitiju in to je to. Mal apn, če mene vprašaš. Okej, ne rečem: sej špil je čist gut in se voz k pr norcih, ampak prčakvou sm več. Uhka bi vklučl kakšno štorijo, bl useben pristop, recimo k u tazadnjih Tokah. To bi blo ful gut, k nam mulčkom itaq tale fest end fjurijus scena hudo dogaja. U ja, vsi bi mel skajlajne in supre u iber navite, s tašrokimi valarji na kromanih feltnah, pa bombo unga nosa (al kuga je že tist plin?) zad u kufru. Pol bi pa šreke delal ama čist povsod. Kva bi uni amaterji na naših dregih pobulil! Alpa un šov na emtiviju, pimp-ap-maj-rajd al neki, k en totaln krš zrihtaju u tak vagn, de sam gledaš. Zakva ni pri nas tega? Pismu.

Nissan skyline GT-R (model R34) je predvsem zavoljo Prehitrih in predrznih najbolj masturbatorski 'podzemni' dirjalnik. 320 konj, dve turbini ...

Pisec si obriše slinico, ki mu polzi izpod žnablja, in si inteligenco poviša nazaj na normalno raven. Poznate prvi del? Nima veze, bom povedal tako ali tako. Špilič se je šlepal na Hitre in predrzne, ki so na mladeži pustili velik vtis. Dotlej so imeli glavne vloge v cestnodirkaškem žanru raznorazni superšportniki, v Undergroundu pa smo prvič volanizirali vsakdanje avtomobile, ki smo jih v skladu z urbanimi trendi spremenili bodisi v lučkasti kič na štirih kolesih, bodisi v ciganski voz z okosmatenim volanom in ovčko za sedežih. Poleg idejne in izvedbene svežine je igra nudila dotlej na PCjih še neizkušen arkadno-hitrovozni

Novost URL (Underground Racing League) je tekmovanje na dirkališču. Je še najmanj zabavno in za povrh ponavadi ne sestoji le iz ene dirke.
občutek, zategadelj je požela instantni prodajni uspeh. Kariero mestnega d(i)rkača smo pričeli s koreto nižjega razreda, ki smo jo skozi dobrih sto tekmovanj noro nafrizirali in jo nekajkrat zamenjali. Eden pomembnejših elementov izdelka je bilo kozmetično frfuljenje, ki je ob ugledu doprineslo k splošni zabavnosti, saj smo z nebrojem različnih odbijačev, zakrilc, pragov, neonk, žarometov, platišč, nalepk in še česa ustvarili pošteno predelan dirkalnik. Tekmovali smo v par načinih: po mestnih ulicah med prometom, v pospeških in v drsenju. Zamere prvemu Undergroundu (J125, 83) so bile odsotnost lokalnomrežne povezave, prehitra enoličnost oziroma vlečenje kot jara kača in še vrsta drobnih napak ter neizkoriščenih potencialov. In kot sem zapisal uvodoma, je nadaljevanje komaj kaj več od izvirnika, kar je vsekakor nekul. Najbolj opazna noviteta je prosta mestna gonja, ki pa se izkaže bolj za samo sebi namen. Že res, da je Baywatch velika metropola z raznolikimi predeli, ki se postopoma odpirajo, od obvoznice prek dokov in letališča do zavitih cestic po okoliških hribih. Vendar blazne motivacije za raziskovanje ni. Manjka namreč podrobnosti, skrivnosti, interaktivnosti, zanimivosti, izzivov, magari skakalnic, kakršne nudijo na primer GTAji. Resnici na ljubo par skritosti je, in sicer so to štacune ter servisi, ki jih moramo najti, če želimo kupovati kozmetiko in nadgrajevati mašino. Ampak tako ali drugače je prevažanje po ulicah na drug konec mesta, kjer imamo na zemljevidu označeno prizorišče tiščanja do daske, posiljen, neizrabljen in tekom igranja kar duhamoren nadomestek za prejšnje menije. Ajd, ne rečem, če bi bilo na kraju dogajanja potem kup rulje, hudih prasic in kičastih dirkalnikov. Tako bi bilo vse skupaj vsaj videti resnično. Toda žal dirko označuje le ikonica, ki jo moramo prevoziti. Malce bedno, skratka. Tudi kupovanje in opremljanje avtomobilov, poprej postorjeno hitro in enostavno skozi menije, zdaj zahteva vozakanje od ene do druge delavnice. Resda se med kruzanjem po ulicah lahko srečamo z drugimi nočnimi dirjači in jih izzovemo na dvoboj. Vendar zmaga ali poraz nimata nikakršne teže in razen v večigralstvu ta način ne nudi nobene podaljšane zabave. Za nameček ni ne pešcev, ne drekov, oprostite, policajev.

Nitro z zamegljevalnim učinkom naredi fantastičen občutek hitrosti. A še vedno se ne more meriti z Burnoutom s konzol, kjer potrebuješ sposobnosti jedija.

Druga novost, ki je takenako bolj marketinške sorte, je par pridodanih vrst tekmovanja: vožnja po dirkališču, dirkanje po ozkih cesticah oziroma garažnih hišah ter občasna tekma proti času do določenega kraja na karti. Pod črto je tako na papirju osem različnih udejstvovanj, vendar so v resnici načini še vedno le trije: drift (nespremenjeno nabiranje točk z drsenjem skozi zavoje), drag (nespremenjeno odlično izvedeno merjenje pospeškov, ki zahteva pravilno doziranje nitra in pilotske reflekse) in preostale dirke tipa kdo bo prvi. Škoda, da avtorji niso pokazali večje izvirnosti. Midnight Club 2 je imel par zanimivosti, recimo fočkanje po točkah v nedoločenem vrstnem redu. Prav tako v dotičnem naslovu dirkanje po mestu ni bilo vtirjeno v ograjeno pisto, marveč smo se sami odločali, po kateri poti bomo šli do naslednje nadzorne točke. NFSU2 tega žal ne ponuja in celo število občasnih bližnjic je nižje kot v predhodniku. Velik minus.

Need for Speed Underground 2
založnik: Electronic Arts
demo: natlačenka/tlačenka 136
objavljeno: Joker 137
december 2004

78
vse odlike prvega dela: vozljivost, vzdušje, muzika, svetlobni učinki, hitrost
veliko avtov in opreme
večigralstvo
premalo novitet
še vedno (in še bolj) razvlečena
neizkoriščene možnosti in polovičarstvo
ni duhca