IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Carmageddon: Reincarnation
Carmageddon: Reincarnation

Sneti si po vsem tem razbijanju želi nazaj v realnost, kjer v laseh nima koščkov telesnih organov.

So igre umetnost? Šoferje, kakr­š­na sta Max Damage in Die Anna, bolijo falusi in piške. Njim je važno le, da sedejo v izbrano ma­šino smrti in iz pogleda od zadaj povz­ro­čijo kar največ uničenja. Ob tem pešce po mestnih ulicah in okoliških livadah zbijajo tako sladostrastno, da križem gledajo celo junaki Grand Theft Autov. Kajti v nasprotju s splošnim prepri­ča­njem, ki ga ščuvajo nepoučeni mediji, tam ni mogoče pregaziti nemočnih babic s hoduljami, nun, transvestitov in debeluhov, ki posebej mastno špricnejo. Si pa to lahko počel v izvirnem Carmageddonu in zdaj v njegovi reinkarnaciji. Tej, ki jo je rulja komaj čakala, saj je na Kickstarterju izvirne avtorje Stainless kar obsula z novci. Žurajmo torej, kot da je spet 1997 - pobalinsko, nesramno in krvavo! Vmes se za Carmo itak ni spremenilo nič bistvenega.

Če te ob takem prizoru prevzame spastično trzanje zaradi lepih spominov, se ne čudi. Reincarnation je na moč sličen izvirnemu Carmageddonu.

Destrukcija in denar
Ker gre za Reincarnation in ne Reimagination, se znajdemo tam, kjer smo se pred osemnajstimi leti - v brezzgodbovnem nizu dirkaških in razbijaških obra­ču­nov med šestimi kerlci in frajlami, ki vozijo madmaxovsko okrepljene avtomobile. To pomeni, da so na ferrarijevski dirkalnik, hipurski kombi, dragracersko cigaro, VW-hrošča in ostale štirikolesnike privijačene spartakovske nafrfuljenosti, od osti na kolesih do viličarskih prednjih mask. Celo najmanjša grabljica pride prav, ko se z vsem plinom podiš po nivojih in skušaš izpolniti zadani cilj. To je lahko linearna vožnja skozi vnaprej določene nadzorne točke na virtualno začrtani progi, lovljenje čekpointov, ki se v stopnjah pojavljajo naključno, uni­če­vanje tekmecev ali zbijanje pešcev.

Ko uničuješ 'pede', kar je okrajšava za 'pedestrians', kot njega dni poslušaš njihove hecne izjave. Ena boljših je "I was in the war!" od vojnih veteranov.

V vsakem primeru ne manjka eksplozivne akcije, kajti Carmageddon ni navadna dirkalnica. Je že res, da je eden od modusov omenjeno furanje skozi zakoličena vratca. A redko se pripeti, da bi se karavana disciplinirano vila skoznje. Po eni strani zato, ker so nivoji znova odprti in vabijo, da se raziskovalno zapelješ kamorkoli - na travnike, po katerih lazijo krave, na štadion, kjer razmesariš kompletno moštvo igralcev ameriškega fuzbala, na strehe fabriške četrti, v to ali ono stekleno stavbo, celo pod vodo v kanalizacijo. Pri tem nabiraš skrivnosti, kot so žetoni za nadgrajevanje avtov, in si debeliš bančni račun, saj vseskozi ru­šiš rumene sode z denarci in zbijaš peš­ce, kar takisto prinaša solde. Kakopak z bonusi za zaporedne in posebej spretne usmrtitve! Da je kaos popoln, uletijo še ringlšpilasti policisti.
Če ti klasično dirkanje ne gre od rok, se lahko odločiš, da boš tekmovalcem nagajal ter se vanje zaletaval. Ob primernem avtu in spretnosti ne prav prefrigani ra­ču­nal­niški nasprotniki, ki tako ali tako nenehno silijo k tebi, kmalu letijo v luft. Pri tem se oni malo sp­roti popravljajo, ti pa se lahko kadarko­li. Le paziti moraš, da zaradi tega na koncu nisi ob več denarja, kot si ga zaslužil. Alternativno priciniš večigralski modus po spletu ali lokalni mreži za šestero sodelujočih, kjer izbiraš med prav toliko načini, od lova na pedestrijane prek razbijanja do fox'n'hounds, kjer mnogi lovijo enega. Žur, škoda le, da je ljudi na liniji bore malo in je zelo težko najti naključne sovoznike.

Fizika ne skrbi le za zložno odpadanje delov karoserije, marveč tudi za fr­ča­nje mesenih trupelc. In njihovo zdrizasto, cmokajoče razpadanje pod kolesi.

Raj za mehankarje
Zaletovalna razpaljotka je v ospredju Reincarnationa, kar ni nenavadno, saj je bil tudi izvirnik bolj kot v dirke usmerjen v razbijanje. Kot ugotavlja rumplkamra v Jokerju 249, je prvi Carmageddon življenje začel pod nazivom 3D Destruction Derby, torej inačica slavne arenske arkade s playstationa. Raznoliko krivljenje pleha udejanja fizikalni model, ki štirikolesnike kaže od brezhibnih prek takih s skrivljenimi kolesi in manjkajočimi šajbami do neprepoznavno zvitih ter očrnelih karoserij, ki le še mirujejo in gorijo. Se pravi ravno tisto, kar pogrešamo v sodobnih dirkačinah in od njih počasi že pričakujemo. Ko s tiščanjem gumba avto sproti popravljaš, pri čemer kosi od neznanokod letijo nanj, si prav impresioniran.

Ko na kup z vso hitrostjo priletita dva ali več avtov, se nekomu (najraje tebi) zgodi tole. A nič bati, gumb za popravilo v nekaj sekundah odpravi težavo.

Za povzročanje škode razen lastnega trupa uporabljaš tudi številne, količinsko in časovno omejene bonuse, ki jih naključno dobivaš iz različno obarvanih sodov. Z nenadnim pospeškom konkurenta zabiješ v steno, da se pri priči vname in razpade, v fris mu zabrišeš nakovalo, za sabo vozečemu iz riti spustiš mino, tiste, ki se drgnejo obte, pa odfedraš pod nebo in v bližnje stavbe. Oni taisto počno tebi, dasi v nekoliko manjši meri. Prav tako si deležen usmrčevalnikov sprehajalcev, ki jih prisiliš, da obstanejo ali začno plesati, trgaš jim noge in roke ali jih obglavljaš, pa vožnje po zidovih ter instantnih zavor. A iz sodov takisto pridejo malusi, kot so fliperski način, kjer te vsak trk odbije kot v marjanci, izdatna krhkost in pretirano občutljivi amortizerji. 
Sočno sodovje je masovno razmetano po pohvalno domišljijskih nivojih. Začneš v taistem mestu kot v izvirniku in še nekaj je kasneje ponovljenosti. A Reincarnation vsebuje pošten delež svežih prizorišč, med katerimi sta rafinerija, ki ni nič drugega kot z objekti posejana destrukcijska arena, za kar največji karnažni užitek naphana s pešci, in ploščad sredi oblakov, ki ima na sredini orjaško tlačilno ploščo, na stranske platforme pa je treba skakati čez ozke skakalnice. Bolj kot napreduješ, večji so nivoji, pri čemer jih odklepaš z nabranim denarjem, ki ga ni pretežko nabirati. Na splošno je Reincarnation manj zajeban kot težki original, saj imaš časa na nivojih običajno na pretek, z nekaj raziskovanja pa dobiš zadosti nadgraditvenih žetonov, da si olajšaš življenje.

Več bi moralo biti takihle neposrednih, manjših aren, kjer razbijaški raztur pride do polnega izraza. Dirkanje ni tako uživantsko in je v drugem planu.

Kratka lajtunga, kratek rok
To se dobro sklada z lahkotno, zafrkantsko, pišme­vuhovsko naravo izdelka, ki je docela v sozvočju s prvencem. Zadnje čase izide malo iger, ki bi bile tako očitno namenjene goli sprostitvi in zabavi, kot je Carmageddon: Reincarnation. Avti so nalašč težki in okorni, tako da jih je ob količkaj večji hitrosti domala nemogoče voziti precizno. Tako povečini besno tiščiš plin, z ročno obračaš v največji pešcogneči, se ogibaš liberalno raztresenim minam in upaš na najboljše. Zaradi tega se špil najbolje obnese v arenah, kjer je polno akcije, in ne na bolj širnih stopnjah, namenjenih dirkanju. Ravno ko ponavlja Destruction Derby, Reincarnation sije s polnimi lučmi. Ki se ti bližajo, ti pa si zajec sredi ceste. Špljoooc!
Zabava torej je, ni pa prav dosti globine. Vse skupaj je preveč kaotično in zmedeno, da bi iskal nek sistem in se trudil z veščino, ter se ponavlja. Recept dirka - checkpoint - pešec se iztroši, dosti preden odkleneš sleherno dirko in prizorišče. Dlje kot si, več vsega je, a ne bolj dodelano in drugače, kajti na desetem nivoju se udejstvuješ na enako preprost način kot na prvem. Špil v digitalni distribuciji sicer ne velja polno ceno, temveč 25 evrov, a vseeno je enoličnost zamera. Igro je najbolj priporočljivo poganjati za dogodek ali tri, nakar jo zapreti. Tako bo na disku zdržala dlje, predvsem pa te nima priložnosti spraviti ob živce.

Breznogi veteran Screwie Lewie je le eden iz plejade šoferskih patronov, pri katerih se resno vprašaš, kako so naredili njihove odbite fotke. Momile!

To počne z živčno kamero, ki pri rikvercanju skače pred avto in nato spet za njega, da te kar slabost obhaja. In s tehnično neizpiljenostjo, kar je zaradi dolgega ždenja v Stamovem early accessu čudno. Avto zna pogledati skozi steno, na dirkah se dogajajo hroščate zagate, za spodobno gladko poganjanje pa potrebuješ nindža mašino. Moja, ki gladko goni Witcherja 3 v 1080p, je pred Reinkarnacijo klecnila celo v nizkih detajlih, in glas ljudstva je ogorčen.
In če sem že pri fanih. Le-ti nis(m)o navdušeni niti nad kvarjenjem izročila v smislu manka digitalizirane podobe dirkača na zaslonu, ki je bila s pačenjem in režanjem odličen element izvirnika, manjše količine naokoli letečih črevc pri zbijanju pešcev ter odsotnosti vzdušnega prvoosebnega pogleda. Znabiti bodo kaj od tega še vdelali, kajti z zaplatami je moč urediti marsikaj. A glede na to, kako pasivni so bili ustvarjalci po izidu, nekoliko dvomim v tektonske premike. Morda bodo podjetnejši moderji, saj igra vsebuje tudi tovrstna orodja v okviru postavke Carmodgeddon.

Ko na kup z vso hitrostjo priletita dva ali več avtov, se nekomu (najraje tebi) zgodi tole. A nič bati, gumb za popravilo v nekaj sekundah odpravi težavo.

Hitro, povejte Jacku Thompsonu!
Takih iger, kot je Carmageddon, ne delajo več, zato je Reincarnation bela vrana in črna ovca, kajpak primerno razmazana po cesti. Tovrstnih neobrzdanih cestnih razpaljotk v dobi uglajenih in spoliranih dirkačin preprosto ni. Po drugi strani pa je razčefuk privlačen zlasti na kratki rok, medtem ko mu na daljšega zmanjka sape. Razen če si najstnik, ki se mu meša od hormonov ter upornosti. Kot tak znaš smisel najti ravno v okovov sneti destrukciji in straniščno-fukaš­kem humorju iz ranih dni Jokerja. "Wrecked 'em!" nalašč zveni kot "Rectum!", turbopospešku se reče "pelvic thrust" in min ne spuščaš, temveč jih serješ. Jejhata, Carmageddon kvari novi rod mladine!

Več bi moralo biti takihle neposrednih, manjših aren, kjer razbijaški raztur pride do polnega izraza. Dirkanje ni tako uživantsko in je v drugem planu.

Carmageddon: Reincarnation
založnik: Stainless Games
objavljeno: Joker 263
junij 2015

69
plehnato krvavi raztur deluks
stra­niščno fukaški humor
domiš­ljijske stopnje
vleče se
globine nima
tehnološke neprilike

 
 
sorodni članki