IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Grey Goo
Grey Goo

Aggressor po daljšem času spet poveljuje in zaseda, pa čeprav z nekimi sivimi vesoljskimi spužvami.

V poznih devetdesetih letih je bil priljubljen šport mnogih ta, da so si v najljubši realnočasovni strategiji zgradili utrjeno vojaško bazo, namnožili armado tankcev in jo z njo mahnili čez polje demolirat sovražno postojanko. RTSji so tedaj prevladovali in potisnili druge žanre, na primer avanture in simulacije, na rob izumrtja. A usoda se je obrnila in danes so realnočasovke tiste, ki jih lahko letno preštejemo na ... en prst. Njihov krvnik so igre MOBA in vsi klikajo po herojih namesto tankcih.
Ali pač? Grey Goo je narejen ravno v slogu Command & Conquerjev, Dark Reigna, KKNDja in sličnih spominov. Logično, da se je privalil iz hiše Petroglyph, ki se je spomnimo po Universe at War. Izvrgla ga je na hitro po tem, ko je propadla njena moba, Rise of Immortals. A temu navzlic ne gre za polovičarski špil, marveč za prav simpatičen poklon legendam.

Gooji so s svojo dinamično, samosvojo igro primernejši za bolj izkušene igralce. Trenutno so kanček premočni, a Petroglyph posluša in igro vseskozi popravlja.

Sive spužve
Ko se iz ptičje perpektive znajdeš nad bojiščem, se vklopi speči mišični spomin. Goo do črke upošteva RTSjevski testament: v bazi z rafinerijami in rudniki pridobivaš surovine, ki jih pretapljaš v nove stavbe in vojaštvo. Soldatesko sestavlja zbirka raznolikih enot, kot so tanki, ki se s sovražnikom streljajo iz cevi v cevi, težko topništvo, ki je sramežljivo in se drži zadaj, bombniki, izvidniki in še kaj. Imovino zaščitiš z vrsto obrambnih stolpičev in zidov. In da naposled predreš nasprotnikovo utrjeno linijo, sestaviš še silno epsko enoto, ki gromko zaorje prek bojišča.
To je vsaj okvir, kajti tri frakcije v Grey Gooju so si navdušujoče različne. Še najbolj klasični so čokati alienski humanoidi Bete, ki topotajo s težkimi roboti in onesnažujejo okolje. Nekatere njihove enote lahko poskačejo na zidove in igrajo vlogo ob­ram­b­nih stolpov. Druga stran je kao človeška, a kaj malo spomni na ljudi, saj večino enot predstavljajo modno zaobljeni roboti. Živ poveljnik stopi na bojišče le takrat, ko obleče epski hodeči bojni konstrukt Alpho. Tudi ljudje gradijo dolge mreže stolpičev, ki morajo biti med seboj povezani z ob­čut­lji­vimi vodi za elektriko.
Povsem samosvoji so pak Gooji, brezob­lič­ne zaplate nanobotov, ki so igri dale ime. Nimajo zrakoplovov in ne gradijo baze. Osnovni objekt je 'mama goo', ki se zaredi na nahajališču rude. Tam zraste in izvrže ma­njše zametke, iz katerih nastajajo hodeča čuda, ki streljajo kvantno goščo. Znajo se sami zdraviti, žreti hiše in so netolerantni do gejev, budistov ter živih bitij nasploh.

Stavbe v bazi je treba kar izdatno zasipati s eksplozivom, preden se zrušijo. To napadenemu običajno da nekaj časa, da pripravi zadnji krčeviti protinapad.

Izlet v preteklost
Ko se začno reke oklepnikov valiti na drugi konec karte in ozemlje zacveti v eksplozijah, se spomniš prizorov iz C&Cjev. Grey Goo je spoj stare zasnove in moderne podobe ter vmesnika, kjer je vse na dosegu hitrih tipkovnih bližnjic. Blizu je Supreme Commanderju, kjer si štancal tanke kot utrgan, in manj Starcraftoma, kjer je pomembno poplesovanje z enotami (micromanagement). V Gooju je najvažneje, da tovarne nenehno bruhajo jeklo, sicer te sovrag preplavi. Seveda moraš enote pravilno skombinirati, da sredi polja ne ostaneš brez protizračne obrambe. Ali brez izvidnika, nakar te nasprotna havbica iz daljave spremeni v golaž. Klikanja je precej, umetna pamet pa je agresivna in hitro kaznuje zamudnike! Zvito izrablja vse igralne mehanike in je luštna priprava na boje na liniji.
Vseeno so se v kampanji s petnajstimi misijami avtorji zgledovali po Blizzardu. Dogajanje so vezali na pripoved, ozaljšano z odličnimi animacijami. Napadalne in obrambne podvige začini možica kapric, kot so potresi, ki terjajo hipne prilagoditve. Dolgčas ti ni nikdar, saj računalnik nenehno pritiska. Je pa Starcraft 2 po domišljenosti nalog še vedno razred više. Razen kampanje sta na voljo še skirmish in večigralstvo, ki pozna tako brskanje po strežnikih kot hitro igro z iskalnikom. Žal je kart le osem, in to za največ štiri igralce.

Taki grozdi obrambnih stolpičev so obvezni za odbijanje valov sovražnega kanonfutra. Dobro se odrežejo, dokler ne začno iz megle vojne leteti granate.

Epskega premalo
Tu se vidi, da Petroglyph za igro morda niso imeli toliko sredstev, kot bi si želeli. Gre za zloščen naslov, ki pa mu manjka poguma in vsebine. Ravno, ko se spopadi prav razvijejo, je tehnološkega drevesa z enim samim epskim bojnim kolosom konec. V slogu starih strategij, ki jih oponaša, bi močno sedla jedrska bombica ali velikanski top, pa ju ni. Napadi se preveč zanašajo na velikost sil in premalo na njihovo sestavo. Vojaki ne nabirajo izkušenj, ki bi popestrile dogajanje, in nasploh gre za špil, ki bolj igra na karto nostalgije kot inovativnosti. To zmoti, ker ga prodajajo za polno ceno, kar je kanček preveč. Primernejših bi bilo 30 evrov. A še vedno je celokupno pozitivno presenečenje in najboljši klasični RTS zadnjih let, ki ni Starcraft 2.

Grey Goo
založnik: Petroglyph / Grey Box
objavljeno: Joker 261
april 2015

78
troje raznolikih frakcij
solidna umetna pa­met
napeta zgodba
misije v kampanji
kratko tehnološko drevo
malo prizorišč
visoka cena glede na vsebnost