IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Battlefield Hardline
Battlefield Hardline

Aggressor je mož postave, ki pomaga ostarelim čez cesto in postreli dvajset roparjev na uro.

Koncem osemdesetih po televiziji še niso vrteli sofisticiranih kriminalnih nanizank z večplastnimi liki, kakršne so dandanašnje Breaking Bad, Sopranovi in podobne. Takrat je bil svet preprostejši. Raja je tripala na Dona Johnsona, ki je v niziki Miami Vice igral 'Sonnyja' Crocketta, ki je vklepal malopridneže. Fantje smo hoteli tudi sami mahati s pištolo kot on, ženske pa so si želele, da bi namesto zlikovcev vklepal njih, čeveškajmislim. Poleg smo vzdihovali nad floridskimi plažami in si želeli, da bi plapolajočih srajc s čolni dirkali med aligatorji. Nekaj let mlajši imajo že drugačno sliko Miamija - tistega, po katerem se sprehajata mišičasta Will Smith in Martin Lawrence v Bad Boys in raje kot pendreke vihtita bazuke. No, prvoosebna streljanka Battlefield Hardline se prične kot Miami Vice in nato preide v Bad Boyse. Žal pa v nobeni podobi ni kaj prida prepričljiva.

Najnovejši Battlefield se iz vojaških preobleče v detektivske uniforme in se iz nebrzdane akcijade preobrazi v kriminalno nanizanko z govorancami. A slejkoprej čreva padejo na plot in se znajdeš v drvečem avtomobilu pod točo svinca.

Sirene v daljavi
Hardlinova tematika je torej policijska, četudi je špil član Battlefieldove serije, ki šteje okrog ducat striktno militarističnih naslovov. Vsekakor si te na vse kriplje prizadeva prepričati, da nisi več v vlogi kanonfutrskega soldata, temveč kapsa. Značka na prsih? Kljukica. Dirjanje po miamijskih sončnih ulicah ob hiphoperskih zvokih 'Sound of da Police'? Kljukica. Nadrejeni v srajci z opasano pištolo, zakajeno pisarno in pokroviteljskimi govori? Še ena kljukica. Na vrhu Electronic Artsa je pač nekdo dobil idejo, da je edini način, kako pripeljati v Bojišča svežino, menjava tematike.

Pripoved samotarske kampanje se v slogu filma Training Day prične s prvim delovnim dnevom detektiva Nicka Mendoze. Ker Florida štrli iz južne obale Združenih držav, je blazno privlačna pot za droge iz Južne Amerike, zato se novinec brž znajde do kolen v belem prahu. En, dva, tri se zaplete v nevarno igro tihotapcev in pokvarjenih policajev. Sledijo preganjanja po močvirjih, nebotičnikih, pristaniščih in zasvinjanih ameriških predmestjih. Ne izostane noben floridski stereotip, niti boj z orkanskim vetrom! Nicku ne preostane drugega, kot da si poliže lase kot Sonny, nadene sončna očala in namesto pištole poprime za kaj konkretnejšega. Recimo mitraljez.
Veterana franšize bo presenetila količina zgodbenih vložkov. Čebljanja ob pohajkovanju po bogato naprav­ljeni okolici je ogromno. Prav tu se kampanja najbolj odlikuje, saj je vzdušje zaradi pristnega pridiha Ju-es-of-ej zelo dobro, liki pa odlično govorjeni. Brezdomci, ki te žicajo za cvenk, trailer trash nižji sloj, ki se prička za vsako figo, in oglasi za hipoteko na radiu ... Hudo. Skoraj ob boku GTAja. A vendarle se Hardline od slednjega razlikuje, saj je premočrtna in ne svobodnjaška igra. Zgodba se odvija po epizodah in pri studiu Visceral so skušali ustvariti pridih policijskih nanizank.

Battlefieldi so običajno močan fiks orožarske pornografije, ki pa je v Hardlinu spričo omejene tematike ni tako občutiti. Vozila so 'dolgocajtna civilna', kot je tale helikopter. Vsaj med krepeli najdeš kup zlikovskih uličnih brzostrelkic.

OTRPNI!
A še bolj presune, da je špil tudi igralno vsaj kanček 'policijski'. Že res, da lahko slabe fante ustreliš v obraz, pa ti ne bo nihče težil zaradi rabe čezmerne sile. Toda slehernega nasprotnika je moč onesposobiti ali aretirati tako, da mu pred nosom pomahaš z značko, nakar se podela v hlače in ga podreš na tla. Hardline te za take nesmrtonosne prijeme nagradi s točkami, s katerimi odklepaš opremo. Zato ti je v interesu, da vsak prizor vsaj skušaš rešiti na miren način. Stopnje so posledično kanček bolj razgibane kot v predhodnikih in ti ponujajo več smeri pristopa. Lahko recimo čelno vdreš skozi sprednja vrata ali se zavihtiš na streho.
To hkrati pomeni, da je v igri dosti tiholazenja. Ko brzostrelke zarezgečejo, je malokomu do pogajanj, zato je treba poskrbeti, da čimdlje ostaneš neopažen. Takisto moraš posameznike ločiti od njihovih kompanjonov, kajti nepridipravi so v družbi pogumnejši in jih je teže ročno obvladati. Tako se jim mnogokrat plaziš za hrbet, jih z meti praznih tulcev zamotiš in odvedeš na samo, kjer rečeš "HOP CEFIZELJ, ZDAJ TE PA IMAM!" Ali enostavno uporabiš električni taser, ki je presneto zabavna igračka. Špil te k aretacijam dodatno spodbuja s tiralicami na glave kriminalcev, za katere dobiš dodatne pike, če jih žive privedeš pred roko pravice. 
Koga in kje začopatiti, ti pove pametni telefon, ki je hkrati toplotni skener s pogledom skozi stene, Enciklopedija Britannica, mesar in veleposestnik, vse v eni osebi. Po domače - ima vlogo daljnogleda iz Crysisa in prejšnjih Battlefieldov, s katerim v sceni označiš sovražnike in namečkoma še alarme, eksplozivna telesa ter dokaze. Ja, dokaze. Saj si vendar detektiv, aneda? Zbiranje bremenilnih zadevščin, kot so dokumenti in tihotapska roba, je pomembna postranskost. Vsaj če želiš odkleniti celoten komplet opreme in osvetliti ozadje. Našteto poskrbi za to, da je tempo v Hardlinu po­čas­nej­ši in bolj premišljen kot poprej, s tem pa vsekakor bolj svež.

Ko nepridipravi takole dvignejo roke kvišku, se za trenutek celo počutiš kot palicaj. Moraš jih vkleniti ali imeti pod stalnim nadzorom, sicer spet potegnejo pištolo. Spodaj je telefon-poševnica-termalni daljnogled, s katerim označuješ sovražnike.

Šale o policajih
Načeloma tak spremenjen pristop deluje - do takrat, ko ne več, kar se zgodi po nekaj epizodah. Samotarsko kampanjo skupaj s prologom tvori enajst delov, ki trajajo nekako za en in pol Call of Dutyja, s čimer označujemo kvoto šestih ur. Količinsko gledano pripomb nimam, saj štorija poskrbi za kopico preobratov, sprememb okolja in moralizirajočih dialogov. Ej, to je za pet Bad Boysov streljanja, šunjanja in mačističnih policijskih dovtipov! Na papirju ni slabo. A prob­lem je v kvaliteti in pestrosti te vsebine.
Ko se otreseš presenečenja nad kvaliteto govora ter količino dialogov, se zaveš, da je scenarij prežvečen in poln neposre­če­nih šal. Visceral ima zvrhano mero dobrih oblikovalcev, ne pa piscev, ki bi iz Hardlina znali napraviti napeto policijsko pripoved. Predvidljivi klišeji ter stereotipi se grmadijo iz minute v minuto in tam od polovice kampanje dalje bo stvar zanimiva le še tistemu, ki v življenju še ni gledal filma z ameriš­­ki­mi policisti. Skratka, nikomur. Dogajanje je tak­isto neprepričljivo, če imaš količkaj pojma o tem, kakšno je policijsko delo v resnici. Mendoza s kolegi pospravi več ljudi kot mehiški mamilarski karteli v vsem letu!
Ampak za igro je bolj kvarno dejst­vo, da se Hardline tudi igralno ne razvije dovolj. Večino novitet, kot so aretacije, preizkusiš v prvi uri. Kasneje se polastiš denimo še kavlja z vrvjo, s katerim plezaš na strehe stavb, in min z laserskim prožilcem, s katerimi postavljaš pasti. Na spisku orožij je dosti brzostrelk, pištol in pušk. A ker sledijo realnim izvedenkam, vsa delujejo na bolj ali manj enak na­čin. Zato se pristop skozi igro ne spremeni. Malopridneže polagaš na venomer enak način, saj vsi od kraja nate reagirajo identično! Kje so zakrknjeni kriminalci, ki bi se jim ob kriku "POLICIJA!" do­datno strgalo? Kje so z drogami nafilani oboro­ženci, ki ne trznejo ob zadetkih taserjev? Nemara naprednejši boj z rokami? Namečkoma so sovragi odzivni toliko kot speči aligatorji, saj te opazijo v snopu recimo dolžine pet centimetrov pred nosom. Zaradi tega je skrivanje neprepričljivo. In ko falota ukleneš, na tleh 'zaspi', namesto da bi se drl kot jesihar in opozoril soborce. Kristus.

Samotarska pripoved nas popelje skozi marsikatero floridsko znamenitost, kot so vodni parki in obvezni nasadi konoplje, hehe. Večigralske karte (spodaj) so pustejše in niso tako impozantne kot prej. Pogrešam tudi več porušljivosti.

Veri bed bojs
“Mene zanima linija, kaj mi utrujaš s kampanjo??” Zato, ker nisem prepričan, da je multiplayer kaj boljši. V nasprotju z Mendozovimi dogo­­divščinami te namreč Hardlinovi množični nalinijski boji v prvi sekundi spomnijo na Battlefielda 3 in 4. Poz­dravijo te zelo domači zvoki ratatanja avtomatov in zamolklega bobnenja eksplozij iz daljave, ki ti jih v uho ostro buta odličen igrin zvok. Pa dim strmoglavljenih helikopterjev in zrušene stavbe. Saj sem tu ravbar ali žandar - zakaj imam torej občutek, da sem padel v katero od sirskih mest? Zato, ker je Hardlinov multi preoblečena vojna iz Battlefielda 4, samo s pol manjšim spiskom orož­ja, ker policisti in kriminalci ne skačejo okoli s tež­ko raketno artilerijo. To zvečine izpade točno ta­ko klavrno in neposrečeno, kot se sliši. 

Kleč Battlefieldov je bil vselej širok arzenal, tudi vozil, kjer si našel tanke, jurišne helikopterje, reaktivce in topništvo. V Hardlinu sta višek zrakomlat s težko strojnico in silno oklepljen terenec z minigunom na strehi. Posledično bitke nimajo tistega udarnega vtisa od prej, kjer so ti protioklepne granate letele mimo ušes in si visoko nad seboj opazoval smrtni ples letal ter helikopterjev. Ne pravim sicer, da boji niso več množični. Ker v klasičnih igralnih načinih strežniki še vedno prebavljajo do 64 igralcev, znova naletiš na totalen kaos krogel iz vseh mogočih smeri. Toda v primeri s prejšnjimi Battlefieldi pogrešam monumentalnost. Po drugi plati je streljanje pretirano glede na to, kar bi pričakoval od trka swatovcev in mamilarskih tihotapcev. Oboji nosijo v rokah lučalnike granat. Ampak dobro, tega ne zamerim, ker je fajn moška fantazija. Bad Boys in to.
Idealno bi bilo, če bi znal špil prikrajšanost na strani opreme nadomestiti s čim novim. Vendar tega ne stori zadostno. Najuspešnejša sveža igralna modusa sta blood money in heist, ki se tičeta kraje cekinov. V prvem primeru obe strani nosita bankovce iz najdene pralnice denarja, v drugem pa skušajo nepridipravi izmakniti vsoto iz banke, kar jim ho­čejo agentje preprečiti. Heist zahteva dobro moštveno uigranost na strani cefizljev, dočim je odlika blood moneyja pestro, hitro spremenljivo stanje na bojišču. V teh dveh modusih dobiš občutek, da bi Hardline lahko deloval kot ravbarsko-žandarski odvrtek Battlefielda, saj sta zabavna in imata pravšnjo mero bojiščne srboritosti. Nakar trčiš na vse ostale neumnosti.

V lisicah
Preostali debitantski načini so zanič. Crosshair in rescue sta posebni žverci za dve ekipi s po petimi igralci. V obeh je treba reševati talce ali VIP-osebe in obema zavda dejstvo, da zanju avtorji niso ustvarili namenskih kart, marveč se odvijata na kosih ozemelj za druge načine, kar izpade površno. Zato ju skorajda nihče ne igra. Še večja komedija je hotwire, v dobrem in slabem smislu. V dobrem prvo uro, kajti tu kriminalci kradejo avtomobile in z njimi be­žijo, pri čemer prihaja do nenehnih naletov. In v slabem po tem, ker pogruntaš, da je špilanje brezciljno in neuravnoteženo, saj ti igra prehitro dodeljuje točke, če se zgolj v krogih preganjaš po karti gor in dol. Ja. Posledično vsi igrajo blood money in heist oziroma starejša conquest ter ekipni deathmatch.
Tudi tu ne najdeš toliko igralcev, kot jih je bilo na štartu v trojki in štirici. Bodisi ljudi tematika ne privlači, bodisi jih odbija slaba uravnoteženost. Krepela kot doslej odklepaš z igranjem in so pospravljena v štiri poklice, ki so na moč podobni onim iz predhodnika. Operator je soldat in nosi jurišne puške; mechanic nalik inženircu vihti metalec granat; enforcer tovori šibrenice in balistični ščit; dočim ima professional vlogo snajperja. Toda v Hardlinu je izbor pihalnikov omejen glede na posamezen poklic, ki ima na voljo le okrog deset izvedenk, trikrat manj kot v BF4. Predvsem pa najeda, da so začetna orožja podhranjena v primeri s tistimi, ki jih odkleneš. Taka šibkost na začetku v Battlefieldih ni ravno pravilo.
Za konec moram pobentiti še nad Battlelogom - vmesnikom, skozi katerega zaganjaš tako kampanjo kot iščeš igre na liniji. Z izborom strežnikov in filtrov za brskanje po njih ni težav, kajti nastavljaš lahko čuda stvari ali izbereš samodejno iskanje. Med strežniki so kajpak namenski (dedicated). Težava je v naravi Battleloga, ki je tudi v svoji tretji inkarnaciji spletna stran. Namesto da bi se te stvari izvajale v igri ali nemara v Originovem vmesniku, se je treba ubadati z zunanjo spletno aplikacijo, ki je počasna in ji vsak mesec poteče veljavnost brskalnikovega vtičnika. Kdor je skonstruiral to reč, si zasluži taser v vamp.

Kar se vozil tiče, daleč največ časa preživiš v avtekih – bodisi kot dirkač, bodisi kot sovoznik, ki maha z orožjem, saj je preprostih vozil na kartah največ. Le pri helikopterjih res dobiš tisti stari pridih absurdnih zračnih akrobacij iz Bojišč.

TO JE ROP!
Edina reč, ki jo lahko Hardlinovemu multiplayerju štejem v dobro, je stabilen izid - precej stabilnejši kot štirkin. A to je klavrna tolažba ob dejstvu, da gre v celoti gledano za pomanjkljiv in neuravnotežen naslov, ki ga niso dovolj resno zastavili. Ima kup zanimivih idej, od pripovedništva in aretacij v kampanji do zabavnih načinov blood Money ter heist na liniji. Vendar nobena ni v celoti realizirana. Zaradi vsesplošne površnosti se gradniki ne sestavijo v dobro igro, ki bi bila vredna polne cene, ki jo zanjo zahtevajo.
Ker gre vendarle za Battlefield, v katerega EA vselej zmeče ogromno denarja, v Hardlinu nekaj igralne vsebine vsekakor je. Z njim se da nekaj časa zabavati tako samotarsko kot v več. Toda ko ga postaviš ob bok konkurenci, najbolj njegovima bratoma trojki in štirici, izpade kot rop cekinov iz naših denarnic. Mar bi ga napravili kot dodatek za BF4 in imeli res hudo razširitev. Ali pa kot samostoječ policijski špil, namesto da so ga šli zavoljo molže imena tlačit med Battlefielde, kamor se slabo vklopi. Tako pa se v dajavi sli­šijo sirene, ko bad boysi prihajajo krast EAjev renome. Whatcha gonna do when they come for you, EA?

Battlefield Hardline
založnik: Visceral / EA
objavljeno: Joker 261
april 2015

67
niziška pripoved
modusa blood money in heist
aretacije in tiholazenje
fajn podoba in zvok
množično pokanje ...
... a ne tako dobro kot prej
plitva kampanja
slaba pamet
ponesrečeni večigralski načini
neuravno­teženost
visoka cena za dobavljeno

 
 
 
sorodni članki