IGROVJE
stranka » igrovje » pc » The Legend of Korra
The Legend of Korra

Mar Sneti ob tej igri dela pokorro? Je vse skupaj za en korrac? Ne povsem, pretežno pa vendarle.

Nepošteno! Od vseh odličnih bojevalnih arkad, ki jih je skozi leta izdelal japonski studio Platinum Games, na PC dobimo Legend of Korro. Ob Bayonetti 2 in Vanquishu, ki ostajata na konzolah, se ljubitelji akcijskega igranja na računal­nikih upravičeno počutimo zapostavljene. Grdi Japonci. Oprali jim bomo vse usrane gate srednješolk.
No, je pa res, da imamo že njihov zelo dobri Metal Gear Rising: Revengeance in da Korra ni na ravni siceršnje Platinumove produkcije, zato ni treba biti preveč razočaran. Razen, seveda, če si ljubitelj televizijske risanke in si komaj čakal, da boš lahko v njej interaktiven. Založnik Activision je s to pogodbo pač podjetniško zadovoljil povpraševanje po igri na Korrinem temelju, k čemur prispeva cena le 12 evrov v digitalni distribuciji. Škoda, da dobiš, kolikor si plačal - glede na to, da je recimo neprimerno boljši MGR: Revengeance le 20 evrov, vsekakor premalo.

Čudežno bitje je eden od treh šefov, ki te čakajo v tej enostavni bojevalni arkadi. Nizka cena se odraža v ozkosti dizajna, duhamorni okolici in reciklaži vsega, kar je.

Babji žvajz
Kdor nadaljevanke ne pozna, se bo praskal po glavi. Špil se nič ne potrudi, da bi pojasnil zgodbeno ozadje, temveč te odloži v obstransko avanturico, na katero se med drugo in tretjo sezono odpravi avatarka Korra. V njej zaradi norega penzionista, ki nanjo ščuva znane sovrage z malih zaslonov, izgubi vse moči, nakar jih metroidsko dobiva nazaj. Hkrati razkriva zaroto, ki grozi svetu.
Okej, zarotico, saj je glede štorije vse skupaj medlo in nebistveno za širši univerzum. Nekaj je navezave nanj, ko se preganjaš po Republic Cityju in se ubadaš s spirit portali, a dosti ne. Preseneti tudi, kako malo drugače iskrive Korrine osebnosti je kljub izvirni govorki prisotne v igri in kako malo je likov ter interakcije. Bedno, kajti eden bistvenih gradnikov risanke so raznoliki škisi in fine debate. Tu zgolj mlatiš in še več mlatiš, celo v kvalitetnih vmesnih animacijah, izdelanih v televizijskem stilu. Platinum niso ujeli duha nizike, temveč so Korro uporabili kot ukalupljeno junakinjo, ki mora pač nekoga fernihtati.

Lep del časa preživiš v Republiškem mestu. Ne nadejaj se raziskovanja, saj zgolj linearno tečeš naprej po pustih ulicah, otetih življenja, in garbaš sitne chi blockerje.

Či-gumiiiii!
To počne na način, ki smo ga v žanru vajeni. V pogledu od zadaj teče po omejenih nivojih in vsake toliko naleti na gručo nasprotnikov. Tem z veliko bliskanja, stokanja in frčanja teles po luftu pre­šteje rebra. Kungfu udarci padajo kot v časih ta poceni hongkonških filmov, le da iz pesti švigajo plameni in valovi vode. Dvigajo se oblaki prahu in če Korri uspe posebej močan zamah, se akcija rahlo upočasni.
Za zmage avatarka dobiva bolj ali manj žlahtna od­ličja (najvišje je kakopak platinasto) in izkušnje. Z njimi samodejno nadgrajuje štiri čarobne moči, ki kakor v seriji pripadajo četverici kitajskih elementov - zraku, vodi, ognju in zemlji. Silnejše kot so, več poš­kodb Korra zada in več kombinacij udarcev ima na voljo. Vendar kombinacije niso prav nič zapletene, niti jih ni veliko. Pač drkaš ali tiščiš gumb za lahen oziroma močan napad in poškodbe se masovno delijo, zlasti če te nekaj časa nihče ne žvajzne. V glavnem se ti zoperstavljajo s TV-ekrana znani 'chi blockerji' v usnju in špeglih, ki se jim pridružujejo v krojenju elementov podkovani člani triad in skrivenčeni živalski duhci. Dosti različnih veščin nimajo, znajo pa konkretno udariti, tako da je treba obilno uporabljati gumba za izmik in blok. Ta istočasno deluje kot odboj, če ga stisneš v pravem trenutku.

Cel-shadani risankasti videz je plus, toda navezave na serijo je vse premalo.

Naga resnica
Izven bitk od igre ni dosti. Včasih moraš kam skočiti, pri čemer nažira, kako plavajoča je Korra, in kasneje se lahko vrneš na oddelane nivoje za iskanje skrivnosti. Med njimi so nekoliko naprednejše kombinacije, z risanko povezani predmeti, ki ne rabijo ničemur drugemu kot temu, da jih imaš, in koristni artefakti. Ti te zdravijo, ti prepolovijo zdravje na račun hitrejšega dobivanja izkušenj in podobno. Da jih dobiš, moraš porabiti navidezno valuto. Brez mikrotransakcij! (Žalostno, da moram to sploh poudarjati, ampak v taki dobi smo. Bruh.) Prav tako se pomeriš v 'pro bendingu', magični varianti nogometa, kjer se trudiš nasprotnike spehati s ploš­čadi v vodo. Ta ima celo lasten modus, ki ga odkleneš, vendar je nedodelan, poln hroščev in ni večigralski. 
Najbolj samosvoji so odseki, narejeni v slogu endless runnerjev. Tu prevzameš nadzor nad Korrino prijateljico Nago, mešanko med psom in severnim medvedom. Naga samodejno teče, ti pa pobiraš dobrote in se ogibaš nevarnostim, kakor v Temple Runu. Ker beštija vse bolj pospešuje, ti odseki niti niso lahki, sploh ko prispeš na južni tečaj, kjer se med tekom spopadeš z velikimi roboti. Če se ne umikaš pravočasno, boš sekcijo ponavljal velikokrat.

Biblija in Korran
To velja tudi za preostanek igre, ki kljub ceni in osredotočenosti na mlajšo publiko ni lahka. Ima več te­žavnosti in že na najnižji, casual, znaš biti ob nespretnosti fino kaznovan. In nespreten v tej igri ni problem biti - bodisi zato, ker nisi pripravljen na dokaj striktne tajminge pri izmikih in aktivnem bloku, bodisi zaradi tehničnih težav, kot sta neposlušni tretjeosebni pogled in to, da se pogled včasih sam odloči, da ne bo več osredotočen na sovražnika (slab lock on). Ali pri šefih, med katerimi so velik robot, še večji duhec in strupeni zaključni glavar. Pri prvih dveh je finta v tem, da odbijaš napade s pravočasnim pritiskanjem bloka. Finalnež pa ima več konkretno raz­lič­nih faz in pri njem v primerjavi s predhodnim igranjem zahtevnost dodobra poraste. Še dobro, da se lahko pri njem naposled spremeniš v pravega avatarja, ki nekaj časa uničuje vse pred sabo z navezo vseh elementov.
Na težke igre nimam pripomb, če so narejene dobro. Korra ni. Borilni sistem je močno omejen, zaradi česar stalno drgneš tistih par kombinacij. Redkokdaj je treba uporabiti točno določen kitajski element, saj nasprotniki tega ne terjajo. Itak je zrak povsem premočan, učinkovit tako na blizu kot na daleč. To vodi v veliko ponavljanja, ta vtis pa krepi še pusta, enolična, dobesedno grda okolica.

Kot denarja, toliko muzike
Po kakih petih urah sem se le stežka spravil k igranju na odklenjenih višjih težavnostih, saj dogodivščina zaradi bolj gajstnih sovražnikov ni bila nič boljša. Reciklirani so bili enako pogosto, s šefovjem vred, in so glede na splošno zahtevnost poznali premalo različnih potez. Igra tako v končni fazi ni bila zabavna, temveč naporna in enolična, z redkimi svetlimi trenutki, ki bi ostali v spominu. Kako zelo drugače od risanke!

The Legend of Korra
založnik: Platinum Games / Activision
objavljeno: Joker 260
marec 2015

50
udarno mazanje čarobnih zaušnic
ne­kaj tehnike in izziva
poceni
borna raz­­no­likost boja, sovragov in šefov
medla zgodba z neizkoriščeno protagonistko
moreče enolična okolica
okvirčki:

Risana Korra