IGROVJE
stranka » igrovje » pc » FlatOut
FlatOut

Naj bo čez hlod al' čez sod, LordFebo drvi na vso moč, dokler mu guma na poč'. Tok ga tiš'i, da pol kr skoz šajbo zleti.

Če je NFS Underground na pogled kot Doom 3, potem je FlatOut kot Half-Life 2. Prva dva stavita na temo in kup svetlobnih učinkov ter manj podrobne modele, dočim imata slednja dva naslova jasno, ostro, podrobno in barvito grafiko. Meni osebno je druga varianta bolj privlačna. Morda tudi zavoljo sinjega neba, kajti brez njega se počutim bolj utesnjeno in klavstrofobično. Vzpor

Nekatere piste so široke, zopet druge ozke in zavojev polne. Za dober rezultat se je potrebno proge kar pošteno priučiti in spoznati.
ednica se mi zdi čisto na mestu, zlasti ker imata FlatOut in Half-Life 2 še eno stičnost, zavoljo katere sta bolj napredna in predvsem bolj zabavna od sorodnih naslovov: dodelan in zanimiv fizikalni motor. FlatOut je namreč prva dirkalnica, v kateri moremo, smemo in smo celo vzpodbujani k podiranju vseh mogočih objektov na cestišču in ob njem. Najočitnejši primeri so stožci, oglasne table in kupi gum, ki frčijo vsenaokrog, maličimo pa še podporne stebriče, plotove, kovinske ograje, zapornice, odre, kandelabre in stojnice. Pri tem je v redu, da za razliko od ostalih avtomobilščin vse te gažljive reči vsaj do neke mere realistično odreagirajo. Ako v planke priletimo sto na uro, se bodo deske raztreščile drugače kot če se jih zgolj dotaknemo. Za nameček razbitine ostajajo na cesti in kosi stebra, zbita guma ali kanta nas znajo v naslednjem krogu zanesti v jarek. Ampak to slednje se v tem špilu itak redno dogaja. Kot vidite po slikah, FlatOut ni poštena dirka tipa Race Driver, marveč gre za gladiatorsko izvedenko rallycrossa. Zato se prevažamo v krntijah, ki so pred tekmo

Avtomobili so kmalu podobni pohojenim piksnam. Poškodbe sicer vplivajo na obnašanje, vendar ne tako zelo, da se ne bi dalo zmagati.
vzete z odpada, po zaključku pa se tjakaj vrnejo. Trkanje je samo umevno in vseskoznje. Avtomobilom pri tem odpadajo odbijači, blatniki in pokrovke, školjka se harmonikizira, osi se zvijejo in na koncu zagori motor. Toda peljemo se pa še vedno, četudi vegasto in zanašajoče. Bolj boleča so čelna zaletavanja, pri katerih voznik zleti skozi šipo (če je ta sploh še cela) in se razmaže ob plankah ali smreki. Ta polet traja par sekund in šele potem lahko avto resetiramo ter dirkamo naprej. Tako so avtorji posrečeno, dasiravno kakemu očesu neprijetno kaznovali nepazljivost. Zaradi teh 'iz-letov', blazne drsljivosti vozil in pritiskajočih sedmih sotekmovalcev so dirke napete, vrstni red se ponavadi večkrat zamenja in zmagovalec je znan šele na cilju. Tako tekmovalno vzdušje ustvari malokatera dirkačina in najbolj izrazito je seveda v večigralstvu. V tem načinu, kjer se lahko treska do osem igralcev, je špil vrhunski in nudi najvišji nivo zabavnosti.

Razbijanje znakov, tabel in ograj ter zaletavanje s tekmeci jemlje čas, a hkrati dodaja nitro. Včasih se splača, včasih ne.

Raznolikih štirikolesnikov je šestnajst. Sicer niso licenčni, a spominjajo na stare fiate, forde in opelne. Ciganski vozovi, bolj kot ne. Itak izgubijo obliko po prvem ovinku, kjer jih pol zleti v graben, preostanek pa se med drenjanjem skuša obdržati na stezi. Ker so proge razgibane, navkljub kratkosti dosti svinjsko speljane in ograjene z vrsto ovir, za nameček pa je podlaga povečini zmikljiva, medtem ko avtomobili lepo kažejo zadnji pogon, se vozimo 'kot po jajcih' in nikakor ne s polnim plinom. Fizika je podrobna in dokaj verodostojna, četudi podrejena zabavnosti. Zato volaniziranje ni tako težavno kot v prejšnjem projektu istih avtorjev, Rally Trophyju, v katerem so bili zadaj gnane specialke malodane nevozne. Všeč mi je, da je FlatOut po dolgem času spet dirkačina, v kateri je najbolj uporaben in hkrati zelo dober zunanji pogled. Z zmagami služimo solde, ki jih vlagamo v motor, mnenjalnik, podvozje in gume. Ta 'mehanični' del igre se zdi malce na hitrico vključen in bi lahko bil bolje izrabljen in razširjen, magari s pridodanimi nastavitvami.

Tole je bonusna disciplina ciljanja tarče za pikado. Takile iz-leti so drugače v FlatOutu neprestani.

Pokrajin je pet in vsaka ima dobrega pol ducata pist. Ene so zasnežene in tradicionalno zafrknjene, druge vodi po gradbišču, tretje skozi mestece, četrti scenarij je gozdni in peti dirkališče. Veliko prog ima sem in tja kako vratolomno bližnjico, kar pozdravljam. Računalniško gnani vozniki jih žal ne uporabljajo, so pa toliko bolj na mestu v mrežnih dirkah. Dodaten element je nitro, ki ga polnimo z (ra)zbijanjem in zaletavanjem. Instantni pospešek, ki ga s tem dobimo, niti ne pride toliko do izraza pri hitrosti, saj je ravnic premalo, marveč pri reševanju iz ovinkov. Kljub vsem predelavam, ki jih skozi igro navesimo na kripe, je še vedno često treba pomagati z dodatno močjo za lep izvoz iz zavoja. Med dirko vseskozi ušesa polnijo nažigaški rockerski komadi, ki so dobro blažilo za moje uhlje po Undergroundovih nigerskih rapsodijah.


FlatOut
založnik: Bugbear / Empire
demo: natlačenka/tlačenka 135
objavljeno: Joker 137
december 2004

79
super vozljivost, občutek in vzdušje
fine in kratke proge
dobra muzika in grafika
kratka, plitka in brez zgodbe
vsega se ne da razbiti
ni duhca-avta