IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Gabriel Knight: Sins of the Fathers
Gabriel Knight: Sins of the Fathers

LordFebo se z veliko obeti odpravi New Orleans, kjer je bil že pred dvema desetletjema. Malo uživa, malo je razočaran.

Grehi očetov niso nova zgodba, saj je dopolnilo naslova 'izdaja ob dvajseti obletnici'. Gre za posodobitev Sierrine dogodivščine, ki je izšla decembra leta 1993. To je bil prvi samostojni projekt Jane Jensen, ki je poprej z znamenito kolegico Roberto Williams soustvarila King's Quest VI. Gabrielova podoba je bila kajpakda času primerno piks­lasta in izvirna disketna inačica ni vsebovala govora. Vnovična, prebarvana izdaja se je zdela smiselna, kajti Gabriel Knight je v množici takratnih avantur izstopal. Sam pustolovski vidik sicer ni bil posebej specialen, toda v anale se je igra zapisala z močno štorijo o nadnaravnih kultih, zgrajeno na zgodovinskih in kulturoloških temeljih. Uspešnost je botrovala dvema nič slabšima in enako proslavljenima nadaljevanjema.

Tematiki navzlic je Sins of the Fathers umirjena, skoraj odrska igra z lepimi lokacijami. Sem pa upal, da bo za ceno 20 evrov prinesla več sprememb glede na original.

Senčni lovec
Naslovni protagonist je ženskar in lastnik knjigarne v francoski četrti New Orleansa. Gizdalinski tipček, ki živi in spi kar v štacuni, nima pojma o svojih koreninah in poslanstvu. Mučijo ga sicer nenavadne more, a jim ne pripisuje večjega pomena. Toda ko se v mestu pričnejo pojavljati trupla z izrezanimi srci, spozna svojo povezanost s tem okultnim dogajanjem. Je namreč Schattenjäger, poslednji član nemške rodbine raziskovalcev nenavadnih pojavov in starodavnega zla. Nekakšen Van Helsing, le da bistveno manj motorično sposoben in akcijski. Ker policija tava v temi, se loti raziskovanja vudujskih umorov na lastno pest. Gre v muzej in park, obišče babico, teži kolegu na policijski postaji, bere cajtenge in knjige ter mimogrede zapeca bogatašinjo. Pri tem se veliko mnogo pogovarja in izobraževalno poizveduje o vudujskem izročilu.
Takoj povem, da je obletniška edicija spremenjena le tehnično. 3D-like po statičnih ozadjih premika pogon Unity in na novo so posneli celoten govor. Pri tem za komentarje skrbi vzdušen južnjaški glas zamorklje, melodije pa je vnovič zložil Janin mož Robert Holmes, ki je oglasbil že original. Omembe vrednih vsebinskih sprememb oziroma dodatkov v smislu ljudi, krajev, predmetov in ugank pa ni. Ne le to, lokacije so praktično enakega videza in vmesne sekvence enako kadrirane, razlike so samo v lepšem izrisu. To se mi zdi precejšnja škoda. Lahko bi bila recimo Gabrielova pomočnica Grace igralen lik in glede na odraslo tematiko bi mogli pokazati nekaj več meč­kanja. Madona, še prefarbani Larry, čez katerega sem imel sicer veliko pripomb, je dodal par frišnih bab in prostorov.

Vročih točk je na zaslonih nemalo, a povečini razen enostavčne razlage od njih nimaš kaj dosti. Bi si želel več možnosti, več načinov rabe, več rešitev ...

Običajne neumnosti
Odvijanje je pretežno premočrtno, saj je razdeljeno na veliko dni. Vsakič je treba storiti vrsto zapovedanih dejanj, da se zvečeri. Precejšen poudarek je na čvekanju, nekaj malega je lahkotnih možganskih puzel, vmes pa si Gabriel pridno polni žepe z nenavadnimi predmeti. Problemi so zvečine klasično banalni, recimo kako na policijski postaji suniti fotokopijo dosjeja, s čim zamotiti policista v parku ali kako prepričati verno starko v pogovor. Kakšna dejanja so posrečena, nekatere težave pa so, kot se spodobi, umetne in za lase privlečene. Žal so vse rešljive le po eni poti. V novi izdaji bi to ja morali popestriti.

Spraševanja je veliko, vsebina je izobraževalna (veliko v minivedežu na desni zapisanega izveš v igri), bi pa bilo lahko manj monotono in ponavljajoče izvedeno.

Nasploh so spremenili in popravili bore malo. Mar leta 2014 res moti samo mene, da sta Gabriel in Grace deset dni oblečena v iste cunje? Bi druga barva majice presegla planirani budžet? Opazim le jaz, da so lokacije resda lepe, toda statične, prazne in vseskozi enake? In da ne v stasu, ne v glasu likov ni nikakršnih čustev?
Zmoti takisto neroden vmesnik. Namesto da bi dali operacijo na en knof in pogled na drugega, desni klik ne stori nič, levi pa odpre podmeni z nepotrebno starinsko izbiro ikon (primer je na prvi sliki). To je samo sebi namen, saj stikala ne boš pobral, sogovornika ne boš odprl in z vrati ne boš govoril. Vsako dejanje zato zahteva tri poteze z miško. Številni predmeti in objekti imajo posledično možnost neplodnega pobiranja in operacije, rezultat pa je zgolj neprestano generično pripovedovalkino pametovanje, kako "Gabriel nima razloga, da bi to naredil ali vzel." Tudi rokovanje z inventarjem je precej neumno in okorno. Le kako ga lahko pobiksajo pri taki elementarnosti?

V špilu ni bližnjih, forenzičnih pogledov na razmesarjena trupla. Gabriel ni take sorte detektiv. Tudi neke srhljivosti ni, parkrat pa je moč (nekaznovano) crkniti.

Kaj si sploh počela, Janica?
Jane se je nekoč pridušala, da ima idejo za četrto Gabrielovo odpravo. Zelo verjetno, da si jo želi udejanjiti zdaj, ko so pustolovščine doživele nekakšno renesanso. Tale Knightova 'restavracija' je le priprava terena, kar samo po sebi ni napačno. Res si mnogi želimo nove jage in navijam celo za prebarvano dvojko. A naj bo izvedba boljša. Pri tej igri se je ženšče namreč bore malo angažiralo. Pravzaprav me zanima, kakšna je bila njena vloga. Kreativna že ne, saj je prenova čisto obrtniška in z neizkoriščenim potencialom. Da ni novih sestavnih delov, svež igralec ne bo opazil. Bo pa zelo verjetno presenečen, da je posodobljena legenda ravno tako ali celo bolj splošno 'avanturistično' omejena in zarukana kot večina sorodnic. To je slaba promocija za zvrst, ki je nekoč konec storila tudi zaradi lastne nenaprednosti.
Če te tipične napake, ki jih resnici na ljubo itak ponav­lja ves žanr, sprejmeš in vzameš dogodivščino kot zanimivo povest z venčkom standardno ozkoglednih orehov, je Sins of the Fathers kljub starosti solidna dvanajsturna izkušnja. V mnogočem, tudi v ceni 20 evrov, je primerljiva z zadnjim Broken Swordom. Toda pod črto je slednji s priročnejšim rokovanjem, originalnostjo in dvema ig­ral­nima likoma vseeno boljši.

Stara grafika tu ni vključena, kakor je bila v prebarvanem Monkey Islandu. Zgornji slikici iz originala dajem za primer, kako je podoba identična, le ’HD’.

Gabriel Knight: Sins of the Fathers
založnik: Pinkerton Road
objavljeno: Joker 256
november 2014

68
dobra podlaga izpred dvajsetih let, torej zgodba in vse to
všečna po­doba
obrtniška predelava brez obo­gatitve, razširitve in oplemenitve
po nepot­reb­nem butast vmesnik