IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Borderlands: The Pre-Sequal
Borderlands: The Pre-Sequal

Aggressor podre tri rekorde v skakanju čez ovire iz banditov in vesoljskih dinozavrov.

Prismojeni bandit, ki si s prsti meri v glavo, ni zastonj maskota strelske franšize Borderlands. Pr­vič, špili v tej seriji so po podobi in vsebini stripovsko prismuknjeni. Drugič, notri so banditi. In tretjič, vsebujejo zelo veliko streljanja v betice. Do te mere, da ima dvojka kvest, kjer nek usekanec od tebe zahteva, da ga ustreliš v obraz. "NE v koleno, v obraz, jebenti!" Najtežji kvest v igri, prisežem. Imajo pa še en pomemben element: kopičenje plena, ki se nate usiplje v trilijonih. Ampak tisto je teže verodostojno predstaviti na škatli, ne da bi te obtožili, da delaš reklamo za orožarski lobi. Zato je na naslovki za tretji del niza, The Pre-Sequel, bolj opazno, da naš bandit lebdi v luftu. To počne, ker je v špilu res ogromno lebdenja v luftu, kar se konča s škornjem v sovragovi betici. Privzeto dober špil.

Bobneče nažiganje s predimenzioniranimi topovi po sovragih, izrisanih s tehniko cel-shading, poleg pa mastni komentarji – to so Borderlands. Pre-Sequel nas odpelje v lunino breztežnost.

Rešetalna nebesa
Naziv da vedeti, da je Pre-Sequel predštorija, namreč Borderlands 2. V njem smo se zoperstavljali karizmatičnemu negativcu Handsome Jacku in prednadaljevanje se osredotoča na to, kako je dotični možakar postal velezloba. Namig: vključuje ženske. Potem veš, da bo kažin.
Za vmesni naslov se ne spodobi, da bi prelamljal s formulo, ki je proslavila predhodnika. Na kratko rečeno, Borderlands so prvoosebni Diabli s puškami, stripovsko podobo in prismuknjenimi osebami. Po eni plati rešetaš falote kot v Call of Dutyju, po drugi pa frpjsko nadgrajuješ svoj lik, zbiraš epske mitraljeze in se z avti podiš po odprtem ozemlju.

Za prečkanje Elpisovih pustinj so vozila obvezna in jih je dovolj. Žal je voz­na mehanika še vedno okorna, pleha pa ne moreš nadgrajevati kot v Ragu.

Jack je tule še brez maske. V DLCju bo moč nastopati kot njegov dvojnik.

Po Diablovem zgledu franšiza vsebuje skorajda imaginarno količino pušk. Krepalice namreč nastajajo s spajanjem kopice samosvojih karakteristik, za katere so zaslužne znamke proizvajalcev orožja v igrinem svetu. Jakobsove puške streljajo tako hitro, kolikor uspeš klikati z miško, dočim tiste od tvrdke Tediore polniš tako, da jih kot granato vržeš v nasprotnika, nakar ti nanorobotki v roki takoj izgradijo novo. Brez heca. Takih absurdnosti je ogromno, od pištol, ki v bistvu streljajo rakete, do ročnih granat, ki poskakujejo za vogale. Vse to botruje dejstvu, da niti ni važno, kaj držiš v roki. Tarčo bo razkosalo, scvrlo in zmeč­kalo.
Pozneje, ko si bolj izvežban in naletiš na moč­nej­še falote, postane važnejše pazljivo odbiranje pravih orožij za nalogo. Nekateri sovragi so odporni na ogenj in ranljivi na elektriko, kar sta le dva od prisotnih dodatnih učinkov. Zato kot obse­den prebiraš izplen morije in brskanja skrinj. Slednjih je naokrog toliko, da je že kar nevarno za srce, saj ždijo na vsaki polici in njihovo odpiranje kmalu postane nadležno.

Šefi so nezgrešljivo gromozanski in se najavijo s samosvojo animacijo.

Vsi za enega, eden s puško
Krogla v glavo ni edino darilo, ki ga pošiljaš banditom, saj imajo štirje igralni liki posebne veščine. No, eno veščino, ki jo nato z razvijanjem skozi tri drevesa priboljškov konkretno nadgradiš. Gladiatorka Athena imitira Stotnika Ameriko, saj z velikim ščitom odbija izstrel­ke in ga meče v sovrage. Revolverašica Nisha je najbolj enostavna in zna zelo urno streljati. Kiborg Wilhelm je obseden z nadomeščanjem okon­­čin s kovinskimi izvedenkami, pa tudi njegova najboljša prijatelja sta robota, ki ju lahko prikliče na pomoč. Zadnji igralni osebek je robotek Claptrap, stari znanec serije. Ta svoje komedijantstvo vestno prenese v igralno vlogo, kjer nisi prepričan, ali hoče fentati zverjad ali samega sebe. Njegova specialka naključno izbere iz kopice možnosti, zato je vsak stisk gumba smešna loterija.

Šefovski spopadi so dolgotrajni in večina te bo ob prvem srečanju gladko zmlela. Kar je fajn, ker si se v resnici primoran priučiti pravilnega pristopa.

Claptrap je izbira za veterane in tiste, ki radi igrajo sodelovalno, saj je najbolj odvisen od soborcev. Co-op je osrednji večigralski modus Borderlandsov, ki na boj med igralci, PvP, nikdar niso dali kaj prida. Skupinski genocid v četvero nad malopridneži je nekaj najboljšega, kar lahko z družbo počneš. Skok v kolegov špil na Steamu je hipen, nakar igra sorazmerno s številom ljudi prilagodi količino in težavnost monstrumov, za nameček pa tudi izplen! Če igraš v solo, ne boš nič prikrajšan za pripoved ali lokacije. Toda šele ko vidiš dvajset elitnih robotov v naskoku na tvojo četverico borcev, veš, kaj so Borderlandsi.

Tudi Elpis je posejan z naselbinami, v katerih ti hecni osebki dajejo kveste.

Mamii, brez kriil!
Doslej smo se potepali po odmaknjenem planetu Pandori, v predsekvelu pa skočimo na njegovo luno Elpis in Hyperionovo vesoljsko postajo. Ves čas smo v območju z nižjo težnostjo in to bojevanje spremeni tako korenito, da ne vem, če bi se zmogel vrniti igrat dvojko. Ratatanje po Pandori je bilo vselej kvejkaško, z velikimi skoki in divjanjem, ne skrivanjem za plotovi. Zdaj pa upoštevaj, da lahko na Luni skočiš ducat metrov v višino in bodisi odlebdiš, bodisi z uniču­jo­čim gromom pristaneš na tleh in pohodiš bandita v čežano. Tako vertikalno gibanje je boju iz franšize res pisano na strojnice in uživaško tudi dvajset ur po začetku. Namečkoma so zato lahko v igro vtaknili več akrobatskih ploščadnih izzivov!

Tri drevesa veščin, skozi katera lahko na primer gladiatorkin ščit nadgradiš, da se pri metu odbije med več tarčami.

Pri običajnem kanonfutru se avtorji niso pretegnili, saj kolješ zvečine bandite, kakega robota in dinozavrasto zverjad, ki je očitno pomanjkanje kisika na Elpisu ne gane. So pa zato mini- in šefovski boji najboljši v seriji doslej. Že tamali imajo samosvoje šibke točke, dočim pravi pozirajo z zbirkami veščin, ki se jih ne bi branili raid bossi iz World of Warcrafta.
Ostalih novitet ne bi mogel tako zelo pohvaliti. Og­la­še­vane žarkovne puške ne izpadejo kot bistvena novost, saj jim zavda dejstvo, da smo že prej videli vse sorte odpuljenih orožij. Ko imaš večcevno rotirajočo bazuko, ki strelja lavo, te tistih par laserjev ne sezuje več. Tudi potreba po obnavljanju zaloge kisika za dihanje igranja ne spremeni drastično, saj je dodatnih kantic na pretek in ti ni treba iskati filtrov kot v Metru. Je pa lušno, ko odpihneš nepridipravu masko z glave, s čimer ga paraliziraš.

Nov posebni učinek orožij v Pre-Sequelu je okovanje sovražnikov v led. Moč jih je celo zamrzniti in zdrobiti na kosce, kot nekoč v Duku Nukemu 3D.

Med-sekvel
Pre-Sequel je obsežen, z množico stranskih kvestov za ducate ur. Po prvem koncu te čaka new game plus s težjimi nasprotniki in šele tu lahko lik priženeš do končne, petdesete stopnje. Če ti to ni dovolj, vzameš drugega, saj imajo do raztelešanja zveri različne pristope - eni bolj z daljave, drugi zakoračijo naravnost v ogenj. A naloge z izjemo akrobatskih izvedbeno za­ostajajo za onimi iz dvojke, saj gre zvečine za izmenič­no kurirčkanje in streljanje nekoga v glavo. Zato v zadnji tretjini špil postane duhamoren. Se pa dogajanje deloma odkupi pripovedno, s podobno komič­ni­mi dialogi, kot smo jih vajeni v Borderlands 2. Komur je blizu črni humor v stilu “Ti si moja najljubša stranka, ampak če boš kupoval drugje, te bom dal ustreliti v fris,” bo užival. In spotoma uzrl, čemu Jack v dvoj­ki nosi masko in ali si je Moxxi dala umetno pove­čati joške. To zadnje sem si izmislil. Vsekakor ti bo pripoved bliže, če si že igral oba prejšnja dela.

V druščini se vloge spontano porazdelijo glede na igrane like. Wilhelm in Athena lahko vsrkata veliko škode, dočim se morata Nisha in Claptrap čuvati.

Kar je ironija, kajti ob Pre-Sequelu se bo veteran serije vprašal, koliko skrinj še zmore odpreti, preden mu bo odpadla roka. Skakanje banditom po glavah je odlična, a edina korenita novost, dočim se niso lotili niti ene slabosti. Na primer tečnega mmorpgjskega oživljanja zveri, skozi katere se moraš vedno znova prebijati. Ali plitvega boja z vozili, kjer pač tiščiš plin in streljaš. Da ne omenim že tretjič nadležne količine skrinj. Skoraj raje bi to igro priporočil začetniku, ki ga te blesavosti še niso spravile ob živce. Gearbox že ve, zakaj Pre-Sequelu ne reče trojka. A če bo vsak 'ob­robni' naslov serije tako uživaško poln streljanja sovragov z laserji iz zraka, tudi ne bo nič narobe.

Tule je gladiatorka sprožila specialko in dvignila ščit, kar ji omogoči, da se otrese ognja. Šerifinja nima take sposobnosti in z njo moraš večinoma bežati.

Borderlands: The Pre-Sequal
založnik: 2K Australia / 2K Games
objavljeno: Joker 256
november 2014

80
breztežnost
raznoliki karakterji
humor
šefi
razčesnenje sovra­gov v zdriz
dolgčas proti koncu
slabosti ostajajo

 
sorodni članki