IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Civilization: Beyond Earth
Civilization: Beyond Earth

Ko Quattro pristane na tujem planetu, mu kani vladati kot staremu svetu. Saj je podobno, si re­če, domače. Pa vendar stvari gredo malo drugače.

Vsakič, ko izide nova Civilizacija, kar se zgodi od oka vsakih pet let, smo priča zelo podobnemu scenariju. Igralci in kritiki se ne moremo zediniti, koliko je novi izdelek zanič - in predvsem, zakaj je zanič. Vemo le, da je bila poprejšnja izdaja najboljša sploh, zlasti po dodatkih, ki so osnovno igro konkretno razširili. Kaj pa, če bi za spremembo odvrgli breme preteklosti in na igro pogledali, kot da predhodnic ni?
No, v primeru Beyond Earth je to zelo težko. Ne le, da logično nadaljuje peti del franšize, je duhovna naslednica Alphe Centauri, s katero se je Firaxis postavil na igričarski zemljevid. Če si novinec v tej zvrsti, te dobrohotno opozarjam: svet širitvenih strategij zasvoji bolj kot freemium špili. Brez mikrotransakcij. Mož­ga­ni prosjačijo za samo še eno potezo in ti jim rade volje ustrežeš. Nakar debelo gledaš, kam je šel čas, ko zazvoni alarm in te opomni, da moraš v šolo ali služ­bo.

Boj na daljavo je dosti bolj smiseln od spopada mož na vesoljca. Vendar topničarji in izvidniki ne morejo zavzemati mest, torej potrebuješ pehoto!

Civa ... v vesolju!
Zemlja je postala neprimerna za življenje in osem velikih zavezništev se je odločilo med zvezde poslati vsak svojo vesoljsko ladjo. Med njimi bistvenih razlik ni in izbiral jih boš bolj na patriotski ali kapitalistični osnovi kot na minimalnih začetnih bonusih, ki jih dajejo. Začuda (skoraj) vsa plovila naletijo na isti planet in zgodba o pokoritvi novega nebesnega telesa se prične od začetka. Nov planet, nove tehnologije, novi nasprotniki - ter skoraj enak sistem igranja. Le da si tokrat opremljen malo bolje kot le s sulico in krepelom.
Kot sem zapisal pred leti, bistvo Cive nikoli ni bilo vojskovanje s sosednjimi silami. Sicer si lahko dosegel vojaško zmago, a prava vojna je bila tista z ozemljem, z njegovimi naravnimi viri. Z iskanjem primerne točke za prvo in vsa nadaljnja mesta, njihovim razvojem in širitvijo. Skratka, v krotenju sveta, ki si mu hotel vtisniti pečat. Druge civilizacije niso bile tam le zato, da bi ječale pod tvojim okovanim škornjem, ampak so s tabo trgovale, se povezovale proti močnej­šim nasprotnikom in ščitile lastne interese.
To je v novem, tujem okolju še toliko bolj očitno. Primarni nasprotnik so tujske živalske in rastlinske vrste, ki silijo frakcije v sodelovanje ali vsaj v odkrivanje tehnologij, s katerimi se braniš pred podivjano favno. To seveda ne pomeni, da so računalniško vode­ni ljudeki privzeto prijateljski. Že v prvem skozihodu sta mi slovanski in panafriški voditelj napovedala vojno, ker sem bojda pristal preblizu njunih mest - čeprav sem bil na planetu prvi. Čisto do konca špila smo bili v vojni, kar mi je precej zavrlo napredek. Kitajcem in Indijcem na drugem, težko dosegljivem kontinentu sta se seveda cedila med in mleko! Na koncu sem se vendarle smejal jaz ;).

Orbitalna raven, ki je nadomestila strateško karto iz petice, namiguje na neslutene možnosti večnivojskih spopadov. Žal je zaenkrat kaj slabo izkoriščena.

Vohuni so presenetljivo uporabni. Potrebujejo sicer čas, a so kljub nekaterim mimosunkom nujni za uspešno igro.

Zbogom, tehnološko drevo
Planet, ki ga skušaš oblikovati po svoji volji, je razdeljen na šestkotnike, tako kot nekdaj stare vojaške strategije. Po pristanku zatorej brž napraviš izvidnika in ga pošlješ razkrivat karto. Takoj za njim je na vrsti delavec. Dotični na satovju gradijo izboljšave: farme, generatorje, rudnike, celo gojišča za udomačene tuje vrste. Trgovski konvoji prevažajo dobrine med mesti, ne le lastnimi, marveč med prijateljskimi frakcijami in neodvisnimi postajami. S tem spodbujajo rast mest in jih je smiselno imeti toliko, kolikor jih vsak kraj zmore. Surovin je vsaj spočetka hudo malo, tehnološki razvoj pa ves čas zahteva davek. Nobena zgradba, nobena izboljšava, nič ni zastonj. Smiselno si je od samega začetka napraviti varno zalogo energije, ker jo v končnici hudo potrebuješ.
Poleg energije sta primarna resursa kultura in znanost. Kakor je čudno, da se kulturnim smernicam ne moremo umakniti niti v vesolju in določajo tvoje meje, pa je znanost precej bolj logična. Z njo razvijamo nove tehnologije, ki pa niso razporejene v drevo, kot je pri tovrstnih igrah v navadi. Ne, Firaxis se je odločil za bolj prefrigan sistem mreže, ki te po svoje prisili, da se odločiš za bolj ozko usmeritev, vendar te ob tem nagradi s hudimi specializacijami. Da je reč še bolj nelinearna, poskrbijo tri glavne filozofije razvoja, ki vsaka zase zahtevajo točno določene tehnologije. Boš iskal sožitje s planetom, ga skušal nadvladati ali zgolj ohraniti človeško vrsto, kakršna je bila na Zemlji? V enem špilanju ne boš odklenil celotne mreže, niti to ni pot­reb­­no. Vedno lahko kaj tudi ukradeš sosedom.

Mreža ti vse izume postavi na doseg prs­tov, saj ima vsak le malo predpogojev. Zato lahko usmeritev sredi igranja celo zamenjaš ali uporabiš hibridni pristop.

Diplomati diletanti
Pravijo, da je vojna le nadaljevanje diplomacije z drugimi sredstvi. V špilu bolj velja nasprotno: kdor ima večjo gorjačo, si lahko privošči diplomatska pogajanja. Vsakega voditelja lahko kadarkoli pozoveš na razgovor in se dogovoriš za odprte meje ali izmenjave. S kupčijami v njihov prid in dolgotrajnim sodelovanjem postanejo bolj prijateljski in od njih dobiš 'usluge'. Po domače, čutijo se ti dolžne in kot povračilo lahko zahtevaš skorajda karkoli. Najraje takrat, ko si le nekaj korakov od zaključne zmage, in ti z vseh st­ra­ni grozijo razjarjeni sosedi.
Zato je temelj vsake uspešne človeške tvorbe njihova bojna pripravljenost. Tu Beyond Earth sprva ni videti kaj prida, saj ponuja standardne pehotne in motorizirane enote. Te so same po sebi dokaj bedne in le pol ducata jih je. Nakar ugotoviš, da jih je moč nadgraditi v skladu z lastno razvojno filozofijo. Tako bodo enote Simbiotov drugačne od Čistunov. Princip je kul, škoda le, da ga niso razvili še bolj radikalno, saj so zgodnje nadgradnje skupne vsem frakcijam in se začno med sabo bistveno razlikovati šele proti koncu. Drugi pomemben gradnik je prednost obrambe pred napadom. Še posebej se to pozna pri zavzemanju mest, ki so dejansko posebna enota, zmožna streljanja na napadalce, in so praktično z vsako zgradbo močnejša. Če se že spustiš v pravo vojno, z manj kot štirimi moč­nimi enotami sovražnega mesta ne boš zavzel.
Včasih je zato bolje ravnati subverzivno, kajti špijoniranje je izpostavljeno opazno bolj, kot je v tovrstnih ig­rah navada. Dostopno je v trenutku, ko zgradiš lokalno čudo, ki se imenuje Agencija, ob katerem dobiš še tri novopečene špiclje. Na domačem terenu se borijo proti tujim vplivom, dočim v tujini kradejo energijo ali tehnološke dosežke. Slednje je ob nelinearni mreži razvoja zlata vredno. Kasneje so sposobni sproducirati državni udar, sprožiti umazano bombo ali nad mesto poslati orjaškega črva, ki naredi grozljivo škodo. Za­ukažeš jim tudi novačenje novih agentov, izdelati kot običajno enoto jih namreč ne moreš.

Orjaški vijolični cvet je planetarno čudo, ki sem ga zgradil za transcendentalno zmago. Zdaj moram zdržati 25 potez napadov ljubosumnih sosedov.

Kvest za zmagoslavje
Čeprav igra izračunava tvoj civilizacijski rezultat, ki ocenjuje uspešnost igranja, zmagovalni cilji niso le natančno določeni, marveč sledijo zgodbenemu loku. Celoten špil namreč pred tabo postavlja nekakšne naloge - razišči to tehnologijo, najdi te in te ostanke, pobij toliko in toliko lokalnih pošastkov. Ti pa se sam odločaš, katere boš opravljal in katerih ne. Določeni so združljivi. Tako lahko vedno iščeš signal neke tuje vrste, medtem ko se recimo pokoritev planeta in sožitje z njim izključujeta. Moraš pa glede na agresivnost drugih kolonistov presoditi, ali imaš čas za vse to ali pa boš raje vse vložil v en sam cilj. Odvisno od planeta, sosedov in lokalnega življa. Vsaka partija je lahko po svoje drugačna.
Ključna beseda je 'lahko', ker zvečine ni. Hitro najdeš idealno pot in špil se bore malo trudi, da bi te od nje odvrnil. Višje težavnosti pomenijo edinole bolj agresivno umetno pamet, za kar ti sladko dol visi, če ti le pusti dovolj prostora, da se vsaj malo razviješ. To na veliki karti ni problem. S tega pomembnega stališča je Beyond Earth nedodelana in mestoma neuravnotežena ter dejansko deluje kot na hitro vkup vržen scenarij za proslavljeno petico. Med igranjem sem imel ves čas občutek, da so hoteli napraviti nekaj več, razviti ideje onkraj uveljavljenega kalupa, a jih je nekdo držal na kratki verigi. Morda celo zato, da bi igra ne bila preveč samosvoja, marveč bi jo nekdo, ki je vajen predhodnice, le pograbil in se počutil kot doma. Lep primer je tako imenovana orbitalna raven, v katero pošiljaš satelite. Ti dajejo dodatne bonuse območju, nad katerim so - in to je vse. Dober koncept, ki pa k igranju ne doda veliko. Zaenkrat.

Mestni pogled je skoraj popolna kopija Cive V, le stvari so malo premetane sem in tja in ikone malo drugačne. Pravzaprav je vse celo manj pregledno.

Čakajoč na razširitev
Ravno zavoljo novosti, ki so le predstavljene, ne pa tudi dodobra izkoriščene, je prevladujoče mnenje ig­ralcev, da je Beyond Earth samo reskin petice in še slab za povrh. Da prave novitete hranijo za dodatek. Največji udarec je zategadelj utrpel večigralski način. Igranje v mnogo se tehnično ne razlikuje od puščav­ništ­va, načina sta brezšivno povezana, vendar mnogo pridobi socialni aspekt z zakulisnimi dogovori, ad hoc zavezništvi in ostalimi komponentami, ki jih umetna pamet ni zmožna. Zato je bil multi od uvedbe v serijo relativno priljubljen. Kljub obljubam avtorjev, da bi naj Beyond ta modus definiral nanovo, in čeprav izbolj­­šave, ki jih vidim v singlu, na to dejansko namigu­­jejo, brskalnik po večigralskih sobah zvečine sameva. V uteho ti je lahko igranje po lokalni mreži ali na vročem stolu, če imaš podobnega navdušenca v isti sobi. Seveda med tvojo potezo drugi ne sme kuka­ti na zaslon, ako ne kanita biti kooperativna.
Če še vrnem v čas ob izidu petice, sem imel podobne pomisleke: da so jo malo preveč oskubili, kljub temu, da sem preprostost takrat znal ceniti. Presenečenje je prišlo z Gods and Kings, ki je postavil stvari na svoje mesto in iz dobre igre napravil vrhunsko. Upam si staviti, da se bo enako zgodilo Po Zemlji. Vendar bi bil slab opisovalec, če bi oceno dajal in potentia, torej za nekaj, kar se morda bo zgodilo ali ne, in zanemaril tisto, kar so nam dejansko dostavili. Kar imamo pred sabo, resda nakazuje na nekaj večjega, boljšega, nemara celo revolucionarnega. V tem trenutku pa tega ne pokaže, vsaj ne v popolnosti in ravnotežju, ki smo ga od Firaxisa vajeni. Ker za svoj nepopolni izdelek hočejo kar 50 evrov, si lahko privoščim biti oster. Za ta denar pričakujem, da bomo popravek dobili zas­tonj. Ja, rekel sem popravek, kajti razširitev to gotovo ne bo. Le tisto, kar bi igra verjetno morala biti od samega začetka, a so se morebiti ustrašili, da bo, ne vem, predobra?

Večigralski hodniki so kljub potencialu dober teden po izidu precej opusteli. Glavnina skupnosti trmasto vztraja na petici in čaka izboljšav. Preostane ti le sobna zabava z izmenjevanjem na vročem stolu.

Civilization: Beyond Earth
založnik: Firaxis / 2K Games
objavljeno: Joker 256
november 2014

72
tehnološka mreža je carska
res uporabni vohuni
obilje referenc na znana ZF-dela
osrednje filozofije
orbitalna raven ...
... ki pa še nima prave fun­­k­cije
pravzaprav so vse novosti polovičarske
očitno predraga