IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Valiant Hearts: The Great War
Valiant Hearts: The Great War

Sneti bi rad iz Principa naredil štalo na zahodni fronti, a ugotovi, da bo bolje, če se osredotoči na preživetje. Pa mogoče vino in babe.

Ko je mladi Bosanski Srb Gavrilo Princip 28. junija 1914 v Sarajevu pihnil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, je pritaknil iskro k sodu smodnika. Razjarjena Avstro-Ogrska je napadla Srbijo, na kar se je odzvala srbska pravoslavna zaveznica Rusija. V odgovor je mobilizacijo sprožila Nemčija, Rusiji pa sta na pomoč priskočili Francija in Velika Britanija. Na rovaš starih zamer se je začela 'velika vojna', ki je trajala do leta 1918 in zahtevala okrog šestnajst milijonov žrtev. Bil je to umazan, klavniški spopad z vkopanimi frontami, kjer so vojaki v tisočih umirali v juriših na nikogaršnji zemlji med ognjenima črtama, v mokrih jarkih pa so jih jemale bolezni in pomanjkanje.

'Strip v gibanju' je dober izraz za to mešanico arkade in pustolovščine. Takole ob topovskem napadu igralni zaslon prekrijejo zale sličice kanonov.

Ampak to vemo iz šole in dokumentarcev. Kar pri oziranju na širšo sliko dostikrat zgrešimo, so navadni ljudje, ujeti v kolesju velikih interesov. Sp­regledamo mrtve soldate in civiliste, vsakega s svojo zgodbo, ki so cepali tudi blizu nas, v objemu ledu na soški fronti. Toda ravno na drobne ljudi, ki kakor suho listje poplesujejo v vojni vihri, je pozorna nova Ubisoftova igra Valiant Hearts: The Great War, ki jo kot pred kratkim izdani Child of Light razpečujejo ceneje in le digitalno. Z dvorazsežno stripovsko zunanjostjo ne bo navdušila tehnoloških frikov in tare jo še par drugih težav. Istočasno pa poseduje hvalevredni lastnosti: ima nekaj povedati in navaja k razmišljanju ter občutenju.

Ferdinand je v Sarajevo šel kljub svarilom. Najprej je z roko od avta odbil bombo, nakar ga je šeprtljavi voznik pripeljal pred Gavrilovo pištolo.

Zajebano je biti gastarbajter
Valiant Hearts je striktno enoigralska mešanica arkade in klasične pustolovščine z rabo predmetov, potiskanjem zabojev ter pretikanjem ročic. Izmenično so ti dodeljene vloge štirih likov na zahodni, nemško-francoski meji in njeni okolici. Dva sta intimno povezana, in sicer stari francoski kmet, ki ga vpokličejo ob izbruhu sovražnosti, in njegov zet nemškega rodu, ki ga izženejo v Švabolandijo, kjer se mora pridružiti kajzerjevim oboroženim silam. Hči in žena ostane doma sama z dojenčkom pod okupacijo. Tretja oseba, ki jo dobiš pod kurzor ali joypad (špil je izšel tudi za konzole in igranju s ploščkom nič ne manjka), je medicinska sestra. Četrti je pak ameriški hrust, ki se v vojno poda zaradi osebne tragedije v Parizu. Steze vseh se prepletajo, na pomoč pa jim priskoči še sposoben kuža, ki s prinašanjem reči pomaga vsakomur od štirih.
Pomoč definitivno potrebujejo, saj so daleč od tipičnih junakov v raču­nal­niških in videoigrah. Vsi so počasni, ne skačejo in nimajo posebnih moči, le privzeto veščino, in še te ne vsi. Mladi izgnanec je že tak. Medicinka zna zdraviti, hrust s kleščami ščipa bodečo žico in starec z lopato odstranjuje zemljo. Vse to pride prav na mestih, kjer o pravilnem postopku ni dvoma. Se pa tem pridruži marsikaj.

Miselne igre z obračanjem cevi, da nekaj steče skoznje, so zadnje čase v igrah kar priljubljene. Tu je snov strupen plin v nemški mašini smrti.

Prijateljica logika
Sive celice je treba po zgledu klasičnih avantur uporabiti na mnogih krajih. V taborišču v miselni miniigri po zgledu Pipe Manie premakneš cevi za vodo, da se lahko soldat stušira. Suneš mu pas, za katerega dobiš zdravilo, da tipa v pralnici neha boleti trebuh. Tam dobiš rutico, da te stražar spusti naprej, da vzameš pipo, da jo daš kuharju, da dobiš šunko, da jo daš psu, da vzameš klešče, da prestrižeš bodečo žico in uideš. Klasika.
Področja niso velika, največ pol ducata obvladljivih zaslonov, ki jih dosežeš s plezanjem po lestvah in s hojo 'v zaslon' ter 'iz njega'. Tako se ne izgubljaš, je pa res, da zaradi namenjenosti sleherniku igra nima inventarja. Naenkrat lahko nosiš le en predmet, ki ga moreš uporabiti zgolj na idealnem mestu. Če se kod zatakneš, lahko običajno posežeš po večdelnem namigu, za katerega ti celo ne računajo virtualnih novcev ali klica na reševalno linijo! Malo smo le napredovali. Debat ne pričakuj, saj se liki oglašajo v francosko-nemško-angleški spakedranščini in dajejo želje vedeti s sličicami v oblačkih, kot stripovski formi pritiče.

Pes je izdaten pomagač, ki zna prinašati predmete in pretikati ročice. Zanimivo, kako Ubisoft goji tovarištvo, od King Konga do Raymana.

Puzle obsegajo še lepo število zadolžitev. Veliko je iskanja ročic, da jih vtakneš v mehanizem in potem nekaj spustiš ali dvigneš. Na več mestih je treba najti pravilno sosledje takih premikov, na primer vzdigniti psa v košari, da sproži mehanizacijo, ki te odpelje do prej nedosegljivih vrat. Kosmatinec je uporaben še drugod, na primer, ko se lahko le on splazi pod strupenim dimom in privleče neobhodno reč. Prav tako z opazovanjem okolice, kot so slike in zastava, najdeš šifre za dvig neprebojnih oklepnih vrat. Preoblačiš se v uniforme, da te vojaki in žandarji spustijo naprej, prenašaš eksplozivna sredstva in z lučanjem jabolk, konzerv in sličnega klatiš ključe za duri. Ko je treba na tak način z nihanjem vrvi upleniti plinsko masko, pride do izraza dinamična fizika, ki poskrbi za realistično nihanje.

Pri jurišu na sovražne položaje se je treba skrivati za priročno nameščenimi zakloni in izkoriščati premore, ko mitraljezci filajo krepelce.

Valiant Hearts: The Great War
založnik: Ubisoft Montpellier / Ubisoft
objavljeno: Joker 252
julij 2014

80
slastno prepletene tragične usode
posrečena izvedba
tematika in občutek nista na prvo žogo
razgi­ba­nost
kljub temu nekoliko razvlečena
avanturistična omejenost
posiljevanje z ritemskimi minicami