IGROVJE
stranka » igrovje » pc » The Incredible Adventures of Van Helsing
The Incredible Adventures of Van Helsing

Quattro v dolgem plašču uživa bolj, kot je priča­ko­val. A prostora za napredek je še obilo.

Igra z dolgim, prav siravo žmohtnim naslovom, ki se šlepa na priimek slavnega pobijalca vampirjev? Steampunkovska diab­lovš­­­čin­a? Obilno črpanje iz slovanske mitolo­gije? Ta mešanica, ki so jo napovedovali mad­­žars­ki Neocore Games, je grozila, da bo bodisi spektakularno pogorela ali pa postala kultna klasika produkcije B. Da bi lahko enostavno šlo za simpatičen, prijetno igralen naslov, verjetno ni pomislilo veliko ljudi. Vključno z mano.

Na trenutke bi se od Van Helsinga želel več slaboritnosti, saj cifre kažejo, da ne dela hude škode. Igra vseeno ni težka.


Borgovia, moja dežela
Čudovitih prigod se ne loteva gospod Abraham, torej izvirni Van Helsing, marveč glavno vlogo prevzame njegov sin. Na koncu 19. stoletja ga povabijo na rob vzhodne Evrope, v izmišljeno deželo Borgovijo, kjer zlobni znanstvenik izvaja nečedne poskuse. Ti vključujejo modifikacije avtohtonih pošasti, izdelavo čisto pravih avtomatonov in teroriziranje lokalnega prebivalstva. Če­prav ljudstvo priimka Van Helsing ne čisla, ker pomni škodo na posesti, ko se je na podobno na­logo spravil ata, drugega izhoda nimajo. Srboritemu mladcu je v pomoč duh lokalne plemkinje Katarine, ki se je pred davnimi leti zapisala služenju rodbini. Njeno poznavanje deže­le, prebivalcev in navad fantu koristi, prav tako pa je ves čas deležen pikrih komentarjev. Neprestano prič­­kanje med junakoma, ki je za razliko od naključ­nih diablovskih dialogov vselej v kontekstu ak­tualnega kvesta, daje dušo tako njima kot igri.  
Vroči svinec in jeklo
V akcijskih frpjkah smo vajeni, da izbiramo med poklici oziroma junaku določimo vsaj spol. Van Helsing ni tak. Enako spretno uporablja tako rezila kot pokalice, tako da je na tebi, katero vrsto pogube imaš raje, saj lahko med njima kadarkoli preklopiš. Temu je prilagojeno drevo veš­čin. Le po osem jih je za vsako orožje in par pasiv­nih. Hkrati lahko uporabljaš samo dve, obe­šeni na levi in desni miškin uhelj. 
Beda, porečeš, in res je drevo veščin omejeno. Po drugi strani pa ima vsaka tri mutatorje, ki jo konkretno spremenijo. Morda ji namenijo višjo škodo, širše območje delovanja ali kak podoben bonus. Aktivirati jih moraš za vsak napad posebej, namesto mane pa kurijo 'jezo', ki jo pri­dobivaš z uspešnim klanjem. Tega ne manjka, saj si stalno obkoljen in nimaš poštene specialke za nadzor množice. Za povrh so Neocore v igro dodali perke, kot jih poznamo iz Fallouta. Vsake tri izkustvene stopnje lahko izbereš enega, ki liku ponudi konkretno izboljšavo, recimo da enkrat vstane od mrtvih, če ga zlobci pokončajo. 
V boj posega tudi Katarina, podobno kot tvoja žival v Torchlightu. Ima lastno drevo veščin, mo­re si nadeti oklep in nosi orožja. Za razliko od številnih tovrstnih iger ji dosti bolj natančno dolo­čaš, kako naj se obnaša. Lahko je le duh, ki pa­sivno viša tvoje statistike, ali pa se aktivno te­pe. Kot tank se ne izkaže najbolj, dočim je s strelnim orožjem in coprnijami spodobna. Njena prilagodljivost in dokajšnja umetna pamet sta tisto, kar smo si le pobožno želeli od kompanjonov v Diablu.

Tower defense v diablovščini? Zakaj pa ne! Spremembe igranja pridodajo k zanimivosti, če jih le ni preveč. Tu jih ni.

Slovanski zverinjak
Van Helsing se od sorodnih iger najbolj loči po pošastih. Čeravno ne more mimo volkov in velikanskih pajkov, boš zaman is­kal stereotipne zombije in okostnjake. Raje ti bodo zavdajali električni volkodlaki, vile, domogoji, povodni možje in krastače. Pobijal boš samomorilske Igorje, soldate na vzmet in amorfne spake ter v grob znova spravil kako nemrtvo borgovijsko plemkinjo. Nabor spak je izviren in pester, predvsem pa ga špil vate meče v obilnih količinah. Enako rada pade nova oprema – tudi zato, ker pošasti ob ponovnem zagonu ne oživijo. 
To hkrati pomeni, da ni tlake (grinda). Itak ne bi imela smisla, saj se izkustvene točke ustavijo pri trideseti stopnji. Posledično vrednost ponovnega preigravanja ni taka, kot smo vajeni. Poskusiš lahko na višji težavnostni stopnji od štirih, kjer dobivaš boljšo robo in so sovragi konkretno močnejši, a spet pričneš gol in bos. Vendar pa se boji vlečejo, ker delaš dokaj malo škode. Najbolj vidno je to pri pri elitnih in polšefovskih kreaturah, ki jih sekljaš po več minut. Pravega šefa, kot smo jih v zvrsti vajeni, ne vidiš vse do konca igre. Tudi v predhodnih poglavjih sicer najdeš na koncu večjo beštijo, a je konfrontacija antiklimaktična. Prvi kao šef me recimo niti oprasnil ni!
Zanimivo torej, da so avtorji vdelali podigro branjenja lastnega skrivališča. Sredi drugega poglavja ga nadgradiš s kupom pasti, nakar skušaš v maniri branjenja s stolpiči preživeti tri vale pošatkov. Ob tem aktivno sodeluješ z junakom, podobno kot v Orcs Must Die.

Le kaj bi brez tipične frpjske vasice? Vse je tu, od obrtnikov prek govoreče dvoglave krave do skrinje za hrambo. Vaščani celo znajo reči kaj zabavnega.

Kam je šel multi?
Ob izidu so Neocore smelo ponujali večigralski način. V njem nisi družno preigraval kampanje, temveč se je več Helsingov na posameznih kartah sodelovalno branilo pred velikim navalom monstrumov. A z njim so bile očitno težave, saj vse od izida nisem mogel najti niti ene spletne partije, ki bi se ji lahko pridružil. Nakar je prišel popravek, ki je multi kratkomalo onemogočil! Kot obliž na rano so dodali nove zastonjske karte z močnejšimi pošastmi in boljšo opremo za samotno preigravanje ter prikrito namignili, da bi mogli lovca na more uvozititi v napovedano nadaljevanje. Špil namreč kani biti trilogija, kar do neke mere razloži omejitev izkušenj. 
Glede na to, da igra na Steamu stane le 12 evrov in ob enem skozihodu ponudi več kot dvajset ur spodobno zapolnjenega igralnega časa, je nakup kar priporočljiv. Ne more sicer držati štange težko­ka­te­gor­nemu Diablu, ni tako spolirana kot Torchlight II in odločitev za (začasno?) ukinitev večigralstva ji ni v prid. Vendar gre za duhovit, lušten izdelek, ki je žanrsko dovolj ukalupljen, da ga takoj dojameš, a hkrati za­­dosti samosvoj, da si ga zapomniš.

Polšefi so vse tisto, kar pričakuješ: veliki, zajebani in z dolgo življenjsko črto. Šefi pa razočarajo.

 

The Incredible Adventures of Van Helsing
založnik: Neocore Games
objavljeno: Joker 240
julij 2013

71
dokaj izvirno okolje in nasprotniki
inovativni dodatki k osnovni akciji
duhoviti dialogi
res poceni
sa­mo en 'poklic' in temu primerno nerodno drevo veš­čin
lik je nekoliko švoh
ukinjen večigralski način
okvirčki:

Kdo je Van Helsing?