IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Wolfenstein: The New Order

Vmesse redno ustavljaš in zreš v nacistične kulise. Najsi bo grad, Berlin, podmornica, granitni londonski nebotičnik ali kljukasti križ na Luni. Ups, kvarnik. (Ja, na Luno greš. Pa z laserji se streljaš.) Ampak pazi to: k vzdušju največ ne pridoda okolica, marveč živi ljudje in dialogi. “Ne me basat, to je Wolfenstein, tu se najprej strelja naciste in potem sprašuje!” Po prvi uri igranja res dobiš tak občutek, ker je uvodni del skoraj nadležno plehek in akcijski. Toda kasneje B.J. v hitrem zaporedju z motorno žago zaslišuje ujetnika - se gre psihološke igrice z blond Nemko - poš­teno pokavsa Anyo, mlado oskrbnico iz sanatorija, s katero išče ostanke odporniškega gibanja. New Order, kdo si in kaj si napravilo iz mojega Wolfensteina?! Odgovor: nepričakovano poslastico.
Ko B.J. in Anya najdeta upornike, se špil šele zares prične. S soborci se pred teboj razprostre množica pristnih zgodb o vojni, represiji in negotovi prihodnosti. Med nalogami lahko prosto pohajkuješ po osrednjem skrivališču, se zapletaš v pogovore s kameradi in jim sem ter tja izpolniš minikvest. Za nagrado dobiš presunljive izpovedi, ki gredo ob bok monologom Maxa Payna in traktatom iz Metal Gear Solidov. Osebe so življenjske, prepričljive. Čutiti je breme na njihovih ramenih in nejevoljo, ko morajo poslušati, kako Blazko in Anya divje porivata v shrambi.
The New Order je presenetljivo odrasla pripoved. Čeprav je rdeča nit odpuljeno volčja, s kopico robotov in laserjev, se vije po zelo zemeljskem okolju. Nacistični škorenj vohaš za vsakim vogalom. Tlačenje kipi iz črk v pismih, ki jih najdeš skrita po predalih, in besed izmučenih soborcev. Najboljša tovrstna kaprica pa je pripovedna vejitev, v katero je v prvi uri Blazkowicz prisiljen in kjer ubije enega od dveh glavnih soborcev. Od tega, kateri preživi, je odvisno več stvari v nadaljevanju. Med drugim to, ali znaš onesposabljati fizične ali električne ključavnice. Če je v bližinskem boju čutiti sledove Riddicka, se ob osebah spomniš na The Darkness, ki so ga delali isti ljudje.
Ein Herz - ein Wille
S strelskega vidika The New Order ni prelomen. Boriš se še vedno sam, brez sodelovanja upornikov v spopadih. Misij si ne izbiraš tako kot v predhodniku, marveč so zaporedne. Med tečnosti dodam potrebo po ročnem pobiranju vseh predmetov s tal (?!?), res pa je, da so shranjevalne točke kar spretno razpostavljene.
Igra namesto tega navduši iz nepričakovane smeri: z vzdušjem in osebami. Ne boš je šel ponovno preigravat zaradi najhudej­šega šefa, marveč zato, da vidiš, kateri novi liki pridejo, če v dilemi na štartu igre ubiješ drugega soborca. Pa zato, da prestaviš kako težavnost višje, kajti privzeta je mačji kašelj. In seveda zato, ker ne premore večigralstva in je od dvanajst- do petnajsturna kampanja vse, kar ima. A to je dovolj.
Novi Wolfenstein je nenavadna pojava. Po eni plati je otročji, brutalen in utrgano futurističen. Boriš se proti vesoljskim nacijem z laserji, ki več kot enkrat spomnijo na film Iron Sky. Po drugi je resnobna, cinična izkušnja, ob kateri se boš več kot enkrat ustavil in zamislil. Sanje o tisočletnem rajhu predstavi od­lič­no tako po vsebini kot videzu, ki mu kompetentno načeluje Idjev po­gon. Morda komu ta kombinacija ne bo kliknila. Brez dvoma pa poskrbi za eno letos najbolj zanimivih iger.

Wolfenstein: The New Order
založnik: MachineGames / Bethesda
objavljeno: Joker 251
junij 2014

85
izjemno vzdušje in okolica
dobri liki in pripoved
pestro igranje
dve šibrovki v rokah
streljanje komaj štrli iz povprečja
pušk in sov­raž­ni­kov bi bilo lahko več
nespamet