IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Moebius: Empire Rising
Moebius: Empire Rising

Če bi se Quattro s protagonistom srečal v živo, bi mu tudi on zalepil bombo pravice, tako tečen je. Smo ta pametni ostalim res zoprni?

Jane Jensen je še eno od velikih imen, ki so ustvarjalno prihodnost za­upali sponzorstvu množic na Kickstarterju. Po tistem, ko je avtorica Gabriela Knighta pred leti na svetlo dala dokaj solidno avanturo Grey Matter, sta z možem ustanovila hišni studio Pinkerton Road in pred dvema letoma zaprosila ljudstvo za tristo tisočakov, rekoč, da bosta v zameno izdelala dve igri. Dobila sta jih 435, prvi naslov, Moebius, pa je prišel z enoletno zamudo, čeprav je pri izdelavi pomagala skupina navdušencev nad starimi Sierrinimi avanturami Phoenix Online. Na zemljevid so se postavili s Silver Liningom, skrajno neuradnim nadaljevanjem King's Questa, torej jim je moralo biti sodelovanje z drugo damo znamenite tovarne avantur v veliko čast.

Sherlock, si to ti?
V uvodu spoznamo Malachija Rectorja, vase zagledanega umetnostnega zgodovinarja, ki si denar služi z ocenjevanjem starin za bogate stranke. Ker je na svojem področju vrhunski strokovnjak, zvečine prenašajo njegove jedke komentarje. A ga dolg jezik in manko vživljanja v drugega mnogokrat spravita v konkretne te­ža­ve. Beri, tepejo ga kot vola. Njegov talent pritegne pozornost skrivne vladne agnecije, ki mu ponudi nenavaden posel: namesto starine naj bi na podlagi zbranih podat­kov ocenil človeka - potomko plemenite rodbine, ki je bila na grozovit način umorjena v Benetkah. Pa ne zato, da bi odkril morilca. Agencijo zanima, ali je njena življenjska zgodba podobna kaki znani zgodovinski osebnosti.
Malachi sicer nerad sprejme nalogo, nakar presenečen ugotovi, da je pokojničina biografija skorajda zrcalna slike Livije Drusile, žene cesarja Avgusta. Tako se seznani z Moebiusovo teorijo, ki pravi, da se zgodovinski dogodki ves čas ponavljajo, le z drugimi protagonisti. Razkritje je vrh vsega poplačano z novo dozo batin in Rector si prizna, da bi bilo pametno najti telesnega stražarja. Kar mu že lep čas dopoveduje njegova tajnica. Medtem ko je poslovno v Kairu, reši življenje bivšemu specialcu Davidu Walkerju in mu, še sam ne ve, zakaj, ponudi službo. Ko se vrneta v New York, pa še stanovanje. Podobnost s Sherlockom, posebej novo BBCjevo obdelavo, je tako več kot očitna.

Rabe predmetov ni dosti, takisto ne za avanture običajnih miselnih ugank. Najbolj posrečeno najdeš v pariških katakombah. Skoznjo izveš, da (sicer izmišljena) Moebiusova teorija velja tudi zate in tvojega spremljevalca.

Enostransko, dragi Watson
Človek bi pričakoval, da bo avantura zato primerno zaposlovala oba protagonista, a ni tako. Rector je dominanten v vseh pog­ledih, dočim je soldat ponižan na vlogo pri­veska, ki dobi vajeti v roke le dvakrat v igri, pa še takrat le za nekaj minut. Povrhu je brez posebnih veščin, Malachi pa je tako jezični mojster kot pretanjen opazovalec. Zato špil bolj temelji na dialogih, deduktivnih sposobnostih, ko sogovornika ocenjujemo po videzu, in ustvarjanju profilov preiskovanih oseb, vključno s primerjavo z zgodovinskimi liki. Oboje je enostavno, saj zgolj izbiraš med ponujenimi možnostmi. Pravilni odgovori pa vseeno zahtevajo nekoliko naprezanja mož­ga­nov, zato pa izveš kup zanimivih paberkov iz življenja pomembnežev.
Vmesnik začuda ni 'pameten,' marveč ob kliku na vročo točko odpre krožni meni dejanj, ki jih je moč izvesti. Tega igri ne gre šteti v slabo, bržkone gre za namerno odločitev, ki daje starinski pridih. Utrdita ga še točkovanje, takisto poklon Sierrinim klasikam, in povsem linearen potek. Žal je rabe predmetov malo in tu se Rector izkaže kot zoprn, saj stvari noče pobrati, dokler za to nima razloga. To je v nasprotju z nagoni klasičnih igralcev avan­tur. Kako absurdno je tovrstno po­čet­je, pokaže primer iz zadnje tretjine, ko moraš dobesedno sredi pogovora s fino gospo reči, če ti oprosti za trenutek, nakar sedeš na letalo in iz Washingtona poletiš v New York po par uhanov ter steklenico viskija. Res bebavo.

Igro sem sprva hotel označiti za interaktivni roman, saj so v prvem planu pogovori in analize preiskovanih oseb. Malachi nato po sherlockovsko sestavi profil, ki ga primerjaš s podobnimi osebnostmi iz zgodovine.

Ni lepa, je pa naša
Dodatne negativne točke si Moebius prisluži z zanikrno podobo. Po ozadjih, v katera je sicer šlo dosti truda, se sprehajajo slabo animirani trirazsežni liki, ki bi mi jih bilo nerodno gledati pred desetimi leti. Pri gibanju se zatikajo in se podaljšujejo v nedogled, ko je recimo pred Malachijem nevidna ovira. Nekajkrat dejansko nisem mogel zapustiti zaslona, ker je možak raje masturbiral v kotu, in sem moral naložiti pozicijo. Piko na i dajo filmčki, ki jih je kompresija dobesedno razmazala. Skratka, tehnični del je amaterski.
Do konca me je tako gnala zlasti spodobna, bolje rečeno spretno napisana zgodba, čeravno se ne more pohvaliti z izvirnostjo. Jane je dejansko napisala fanfic Sherlocka, nakar je spremenila imena in dogajanje prestavila v ZDA. Toda čeprav sem se ob preigranju, ki mi je vzelo kakih osem ur, imel kar fajn, je igra odločno predraga. Na Steamu hočejo zanjo 28 evrov, nakar imajo muda ponujati glasbo za nadaljnjih 9.
Ne dvomim, da bo Empire Rising kmalu na razprodaji in takrat bi se veljalo ozreti po njem. Jane pa predlagam, da za nadaljevanje, ki ga ima po zaključku sodeč v mislih, najame kako bolj resno hišo. Daedalic bi je bili verjetno zelo veseli, mi pa bolj spolirane igre.

Moebius: Empire Rising
založnik: Pinkerton Road / Phoenix Online
objavljeno: Joker 250
maj 2014

60
dobra, primerno tempira­na fabula
zanimiva raba zgodovinskih dejs­­tev
amaterska izdelava
zoprni, pozabe vredni glavni lik in zgolj privesniš­ki sodelavec
predraga