IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Castlevania: Lords of Shadow 2
Castlevania: Lords of Shadow 2

Sneti ne vidi nobenega LoSa. Če bi ga, bi ga takoj izcuzal, SAJ JE DRAKULA PRINC TEME MWAHAHAHA! (Ne zamerite mu, predolgo je igral.)

Nič bati, saj sem že vajen. Da namreč na sprehodih čutim, kako se mi v hr­bet zadirajo ostri pogledi, in da za sabo slišim nič kaj prikrito šušljanje. "Ja, to je tisti, ki so mu všeč slabe igrice! On je dal Rysu (o fuj) 72 in Lairu (gravž) prav toliko! Ne strinja se z vsemogočnim Metacriticom! Buuu!" In nato prileti v fris nagnito sočivje, v koleno pa puščica.
Kaj bo šele zdaj, ko se bom pri novi Castlevaniji znova odpovedal tuljenju v sramotilni rog z opisovalsko in igralsko večino. Naj se pripravim na putiko? Napade DDoS? Spolne bolezni z razdalje? Karkoli že bo, prenesel bom s ponosom in prepričanjem, da akcijska avantura Lords of Shadow 2 ni slaba igra. Le igra s težavami, ki bi lahko bila dosti boljša, če vanjo ne bi tlačili slabo narejenih 'inovativnih' delov. Včasih je to samo sebi namen.

Mlatenja je obilo in postaja vse zahtevnejše – igra ni za začetnike v žanru. Priporočam kontroler, saj miš in tipkovnica borilnim nalogam nista dorasla.

Kri ni (sveta) voda
Kakor izvirnik je dvojka nastala pri španski skupini Mercury Steam in se nadaljuje tam, kjer se je zaključila: z nastankom 'princa teme', najmogočnejšega vampirja Drakule. (Kdo iz enice to postane, ne bom kvaril, vedi le, da je nekdo, ki ga dobro poznaš.) Le da smo zdaj, fast forwaaard!, namesto v srednjem veku leta 2057 v Londonu. Takem z razbitimi ulicami, polnimi mamilašev, in korporacijami, ki politike niti vprašajo več ne, ali lahko zajebejo sceno.
Nič čudnega, da si je ravno to pokvarjeno dobo za vrnitev izbral Satan, čigar podrepniki so se v odsotnosti Drakule namnožili in že obhajajo prihod rogatega šefa. Ker Drakula in njegov skrivnostni pomagač, coprnik Zobek, ne marata za prihod veledemona, saj bosta v tem primeru za vekomaj postala njegova najljubša priležnika, se ga namenita preprečiti. Ob tem se Drakula seli še skozi čas.

Sistem povezovanja udarcev v kombinacije je zelo svoboden pri tem, kaj lahko sledi čemu. Ni težav, če hočeš gibe cancelati v blokade in dashe.

Ti to deluje kot resna zgodba? Jasno, da ne - stripovska je, česar se dobro zaveda. Vse je zapretiravano in klišejsko, kakor zapoveduje izročilo dolgoletne serije Castlevania. Zato ne gre pričakovati literarne resnosti in življenjskih likov. Navsezadnje je Drakula mrtev, he he. V kontekstu malo bolj poceni stripa pa je fabula v redu. Imamo apokaliptične dogodke, veličastne zlobneže, nepokvarjeno ljubezen tako ženske do moškega kot očeta do sina in temačnega antijunaka. Neusmiljenega klavca, ki bo svet odrešil iz sebičnih razlogov. Tudi zato, da si izprosi tisto, po čemer najbolj hlepi - smrt. Ne, prav nič ni simpatičen ta naš zobatec, ki se z umorom naključne družine že na začetku izkaže za pošast.
Nasploh je igra domala brez kanca sončne luči, židanosti in humorja. Vse je črno, sivo, modro in rdeče, ko iz tretje osebe lazimo po razrušenih ulicah in mrakobnem gradu, v primerjavi s katerim je Batmanova vila navadna koliba, ter serijsko razčetverjamo nasprotnike. Naj bo pokveka iz pekla, pravljična beštija ali človek, Drakuli pride vse prav. Kri je kri.

Skakanje se zgleduje po Unchartedu, tako kot v enici. Če tiščiš gumb, vidiš vroče točke za odganjanje naprej. Vpliva tudi fizika, na primer pri teh kletkah.

Čreva na plot, pa prej iz trebuha
Bojevanje je bistven in obilen del igre, kakor je bilo že v prvencu. Znova se zgleduje po God of War, saj Drakula na Kratosa močno spomni tako po vihtenju biča kot ihti, s katero pokonča oslabljene capine. Če se postavimo ob takega in pravočasno stisnemo gumb, mu vampir v počasnem dogajanju izdre srce, stlači betico ali ga kratkomalo spremeni v rdeč pršec. Nekatere od teh animacij so nekam dolge, res pa je, da lahko vmes naštelaš pogled in si malo odpočiješ.
Mlatenje je namreč kar kompleksno in naporno. Na nižji težavnosti od sprva dostopnih treh (najvišja je zaklenjena, dokler špila ne končaš) niti ne, a že normal kmalu pokaže zobe. Za to je več razlogov. Prvi je raznolikost sovražnikov, njihove oborožitve in vzorcev gibanja. V tej igri obračunaš z eno večjih menažerij v žanru, saj malicaš vse mogoče, od vitezov in duhovnov prek različnih robotov in oklepljencev do letečih harpij, peklenskih spak ter mutantov, ki med drugim vihtijo macole in puške. Znajo krožiti okrog tebe, se izmikati in blokirati, tako da besni knofodrk odpade. Mnogo pametneje je še sam sunkovito švigati sem in tja, aktivno blokirati (stisniti obrambo v trenutku, preden te udarec zadene) in uporabljati vso zalogo v malhi. Le tako prideš skozi vse bolj zafrknjene obračune, ki bodo, čeprav LoS2 tehnično ni primerljiv z Devil May Cryem in Bayonetto, švic v podpazduhe privabile tudi bolj izkušenim.

Oko rado postane na grandioznih stavbah in kipih. Uho pa lovi besede govorcev, kot sta Patrick Stewart (Zobek) in Natascha McElhone (Maria).

Sploh pri šefih. Ti so občutno manj cepljeni na nebotičnikarske monstrume v slogu Shadow of the Colossus, po katerih bi bilo treba plezati, marveč srečaš dolg mimohod nekoliko manjših županov. Nekateri stanujejo v krožnih arenah, drugi v tipskem pogledu, ko monstrum zasede vso prednjo stran. Težko rečem, da so njihovi napadi revolucionarni in da sta ogibanje udarcem ter iskanje šibkih točk drugačna od kalupa, ki ga zvrst uporablja že leta. A ko se skušaš približati osemmetrskemu demonu, zgristi bradavičke uveli hudičevki in spraviti masko s triglavega ... em, nečesa, se imaš čisto fino. Glavarji tacajo, tulijo in krulijo, da se vse maje, vdelani so minišefi, kot je raketometni robot, eden od poveljnikov je sam po sebi miselna uganka, ki ne mara za golo silo, in pred nekom se moraš najprej skrivati po labirintu, šele nato ga lahko paniraš. (Napredna besedna igra.)
Ko sem dejal, da je treba uporabljati vse, kar imaš, nisem mislil le na omejeno zalogo čarobnih predmetov. Ti Drakuli začasno obnovijo zdravje, ga okrepijo ali ga celo spremenijo v zmaja, ki skuri vse v bližini. Ključna je trojica orožij: poleg senčnega biča še prazninski meč in kaotične rokavice. Vsako ima sebi lasten bogat nabor potez, ki jih nakupuješ v zameno za nabrane izkušnje, in je uporabno v določeni situaciji. Meč ima slaboten domet, a je sposoben vračati življenjsko energijo, dočim so počasne rokavice namenjene krhanju ščitov in oklepov.

Saj nisi mislil, da bo šlo brez QTEjev? Ja, treba je drkati knofe v skladu z navodili na ekranu. Vendar so te sekvence kar lahke in jih ni obilo.

Castlevania: Lords of Shadow 2
založnik: Mercury Steam / Konami
objavljeno: Joker 248
marec 2014

70
solidno, krvavo bojevanje z raznolikimi sovražniki in šefi
čarobno raziskovanje mogočnih lokacij
epska usmerjenost
brezzvezno skrivanje
grafično enolična so­do­bnost
ne naj­bolje izkoriščeno svobodnjaštvo
okvirčki:

Podrobneje o boju


 
 
 
sorodni članki