IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Nidhogg
Nidhogg

Sneti zavpije "En garde!", si s šivanko prebode prsno bradavico in se vrže v usta letečega dežev­nika. Dobro leto bo.

Saj veš, kako se sabljajo v filmih? Pol ure mahedranja, odbijanja in umikanja. Hitreje bi kdo crknil, če bi se garbali z mokrimi brisačami. In ko kovina končno najde cilj, žrtev zastokca in se zgrudi, rezilo pa se v zmagovalčevih rokah brez packe zasveti v opoldanskem soncu. Vse to je krneki. Brez konkretnih oklepov so mečevalski dvoboji kratki, brutalni in s smrtjo zaključeni. Kot pravi stara samurajska modrost: "Ko meč zapusti nožnico, je prepozno za besede." Tedaj nekdo umrje.” Ko človeško telo, ta vreča kosti in žvarovine, naleti na bridko in hit­ro jeklo, je zmagovalec le eden.
Na nek način zato od strani gledana borilna arkada Nidhogg bolje oponaša mečevanje od iger, ki skušajo biti realistične, na primer Bushido Blade in Die by the Sword. Resda je vsa hecna v psihedelični grafični tuniki, ki je videti, kot bi jo naredili v vrtcu, polnem dima zdravilne zeli. A ko si z nasprotnikom zreta v oči, vsak z izproženim rezilom drsita naprej in nazaj za prostor in skušata uganiti, kaj bo drugi storil, nakar se eden nasadi na meč, da kvadratki špricajo daleč naokoli ... Tedaj je občutek na svojstven način tak kot v pravem sabljaškem obračunu. Kar podvig za nizkoločljivostno, pikslasto neodvisnico.

"Njaaagh, iznakazil si mi roženico!!!" sem zatulil in se zgrudil, sovrag pa je stekel zmagi nasproti.

Oda priostrenemu količku
Nidhogg je tako obtesana in obrezana dvorazsežna pretepačina, da je ostalo le še jedro. Nasproti si stojita možička, katerih naloga je, da tako ali drugače dosežeta levi ali desni konec arene. Ta šteje po več zaslonov, na katerih je treba premagovati ovire in sovražnika. Ker ni merilnikov energije, je crkot takoj­šen. Kdor umre, sicer hitro oživi, toda medtem se je konkurent nemara že prebil na naslednji ekran.
Smrt je mogoča tudi zaradi padca v luknjo, ki se naključno pojavi v krhki podlagi, ali nespretnega sko­ka čez vrzel. A najpogosteje te zaloti na tekme­če­vem rezilu. Tega je moč držati v treh različnih višinah, kar omogoča bodisi direktni napad, bodisi samodejno obrambo ali zbitje sablje iz rok. Tedaj ostaneš golorok, tako kot če sabljo zalučaš v obupanem poskusu, da bi drugega presenetil ali ga zadel med lopatici, ko šprinta k robu zaslona. Neoborožen lahko boksaš, učinkovitejši pa sta drugi potezi - kotaljenje in napad z nogo med skokom (divekick).

To ozadje je še precej normalno. Malo na desno in levo najdeš travo, ki dodobra zakriva udeleženca, si med oblaki, v sliki Andyja Warhola …

Manj je več
Ne, gibov res ni kaj dosti. A kot v čistih, starih borilnih igrah v slogu Street Fighterja 2, ko elementi še niso bili nagrmadeni, Nidhogg krasi primitivna, osnovna privlačnost.
Ker se akcija odvija dvakrat hitreje kot normalno, so gibi trzajoči, osebi pa se premikata in zabadata sunkovito. Včasih je capin ob tebi, preden se sploh zaveš, kaj se dogaja, in odzoveš se instinktivno, živalsko, da ti postane kar vroče. Drugič se prestopata kot damici, malo naprej, rahlo nazaj, dvigata in spuščata meča, iščoč priložnost za uspešen napad. Nakar ta nemara sploh ne pride od sablje, marveč se nasprotnik zakotali in ti v trenutku zavije vrat ... Ali pa se ravno zaradi tega napiči na tvoje rezilo, ki ga nato premikaš gor in dol, da škrlat med hreščečim rjovenjem gejziri po tleh. Definitivno si na boljšem, če imaš pobudo in inercijo, kar je z zlatimi črkami zapisano v zakonih mečevanja.
Vse skupaj je resda ozko, a pregibno in dokaj globoko. Tudi zato, ker v turnirskem modusu spreminjaš dosti parametrov, od težnosti do vklopa ali izklopa brc.

Ob zmagi te požre Nidhogg. To je nordijski zmaj, ki žveči korenine svetega drevesa Ygdrassila.

Smrti v dvoje
Gradniki niti ne pridejo do izraza, če si sam. Tedaj imaš na razpolago le suhoparno kampanjico brez zgodbe z nanizanimi nasprotniki, kjer kmalu naštu­di­raš pomanjkljivosti ne preveč dobre umetne pameti. Širne grudi Nidhogg pokaže v dvoje. Niti ne toliko čez internet, saj povezovanje za gladko uživancijo preveč bremeni lag, kot pri fizičnem druženju za tipkovnico ali s kontrolerjema. Tam se uveljavi oskubljeni, a brž dojemljivi in tudi na dolgi rok privlačni borilni sistem. Nidhogg pač ni špil, ki ga obrneš in odvržeš, marveč terja privajanje, preučevanje in iskanje drobnih prednosti, ki hitro postanejo bistvene.
To zlasti velja za okolico, ki ima veliko večjo vlogo, kot je pretepačinam navada. Sploh 2D, kjer gre največkrat le za razglednico. V Nidhoggu so prizorišča bistvena za igranje. Ponekod so stropi nizki in omejujejo borbo ali se premikajo tla. Drugje so težavne barve ozadja, kjer komaj razločiš borca, ali visoka trava, ki ju skrije. Škoda pa, da so nivoji in s tem okolice samo štiri, kar je ob ceni 15 evrov na Steamu premalo, saj se jih hitro privadiš. Tudi za obleke, različne meče in podobno igra ne mara, dočim se bodo tisti, ki so vajeni 'normalne' podobe, zmrdovali nad retro estetiko z nazobčanimi strički z atarija 2600. Nemara jih ne bo navdušila niti nadrealistična poteza, vredna crtiča deluks, ko zmagovalca na finalnem zaslonu vedno požre velikanski črv Nidhogg.
Toda kvadratkasta psihedelika ob nabijajoči glasbi in shizofrenih zvočnih učinkih je tu z namenom: da prispeva k zmedi in živčnosti. Na tebi je, kako dobro prenašaš plešoče flehe v disko barvah, kako hladnokrven in precizen si pod pritiskom, katero potezo izbereš v trenutku, ki pomeni razliko med življenjem in smrtjo. Kot pri sabljanju.

Nidhogg
založnik: Messhof
objavljeno: Joker 247
februar 2014

84
bliskoviti meč v uču in dvanajsterniku!
takoj dojemljiva, a globoka na dolgi rok
odlična za fizično dru­že­nje
omejeno samotarstvo
zamik pri igranju po netu
za tako ceno malo prizorišč