IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Saints Row IV
Saints Row IV

Sneti se ob igranju te matrixovske če­furs­ke nakajenosti zabava skoraj toliko, kot so se njeni avtorji, ko so jo delali.

Če so igre v osnovi namenjene pobegu od resničnosti, zakaj se jemljejo tako resno? Z lučjo ob belem dnevu moraš brskati med heroji jeklenih čeljusti in zlobnjaki, ki si želijo uničiti svet, da najdeš nasmešek in jošek. A če od drugod ne, se oboje na dve leti usuje iz vsakega novega Saints Rowa, poniglave izpeljanke Grand Theft Auta. Kar ljudem očitno dogaja, saj smo že pri cifri štiri. Ne upoštevaje kupov DLC-vsebine, kot je tista za trojko, kjer si odšel v vesolje snemat film. Hja, logično, kajti če Saints Row ne bi bil špil, bi ga nekdo pač moral posneti. Verjetno Adam Sandler.

Ker je mesto kibernetsko, mu vlada noč, ki jo predira neon. Nadte se poleg alienov spravijo roboti, ki streljajo in mečejo mine. Direktno so vzeti iz Terminatorja.

"This sure as shit ain't Kansas!"
Res pa je, da je štirica nekoliko drugačna. BDSM-temnica, kjer so imeli v The Third zvodnika za razplod, in drekpumparski tovornjak, s katerim si brizgal govno širom bogatih sosesk, sta ostala v preteklosti. Novi Saints Row ne mara toliko za prduške in smrduške vice, niti za cipe na kolesu brez sedala, marveč je zaljubljen v visoko tehnologijo.
Fabula pravi, da je tolpa Saints v minulem času dosegla take proporce, da je njen vodja - ti - postal predsednik ZDA. Ker od tu pot na Zemlji ne vodi več nikamor, je treba grožnjo uvoziti. To je alienski osvajalec Zinyak, ki rad uničuje planete, zasužnjuje bitja in citira Shakespeara. Zemlje ne doleti lepa usoda, naši tolpaši pa se znajdejo v digitalnem mestu. Kar pomeni, da so v umetni resničnosti znotraj umetne resničnosti, nakar se realnost cepi še naprej, na manjše, omejene podresničnosti.
Tu notri je moč tipati maso za dobro ZF-zgodbo ... kar štirice v skladu z zmešano tradicijo prav nič ne briga. Bolj kot skušaš ob štoriji razmišljati, slabše je, ker ima toliko smisla kot običajen scenarij za oddajo Na zdravje. Najbolje jo odneseš, če odklopiš sive celice in pustiš le nadzor prstov, ko spremljaš, kako se Saintsi trudijo zavdati Zinyaku, kar jih vodi skozi nebroj čudaških nalog ter situacij. Privlačnost igre ne leži v tem, da bi te skušala o čem izobraziti ali spodbujati razmišljanje, marveč v odvodu od realnosti, ko vsrkavaš dražljaje in se megleno sprašuješ, kaj so avtorji pojedli / popili / skadili / si vbrizgali. Ziher bi pasalo.

Enako zabavna kot raztur, ki ga povzroča power suit, je debata med udeleženci, ali gre za robota ali ne. Iz njihovih podjebavanj kar šprica vzdušje. In občasno sperma.

"Hacking's for pussies!"
Saints Row IV se namreč strga z vajeti. Za začetek nisi levaški čefur, ki si mora že stotič pridobiti rispekt, ukrasti kola, opremiti gajbo in meko curo riniti v vsako lajdro na ponterosu, temveč polbog. Ne mine ura, ko za prevažanje po kar velikem mestu Steelport ne potrebuješ več avta, saj pičiš po cestah sto dvajset na uro, pri čemer se ljudje in prevozna sredstva kar odbijajo od tebe. (Spomni se, da obstajaš v virtualni realnosti!) To ne pomeni, da samovozov ne moreš pleniti. A kmalu po tem ne čutiš potrebe.
Nadalje ti ni treba samo streljati, marveč sovražnike zamrzuješ in kuriš z velikimi ognjenimi kroglami. Da ne omenjam zmožnosti skoka trideset metrov v zrak in nato jadranja proti tlom ter navpičnega teka po fasadah hiš in stolpnic. Pozneje se nabor supermanskih zmogljivosti le še poveča: sposoben si sprožanja potresov, udarca v tla z nebes in telekineze - premikanja objektov na daljavo. Kar je lep izraz za to, da vzameš avtodom in ga nekomu zabrišeš v fris, da zletita v bližnjo reko. Vanjo se ne moreš potopiti, hkrati pa mokrota ni smrtonosna, saj se od nje odrineš enako kot od trdnih tal. Jezus je hodil po vodi, ti po njej skačeš. Jasno je, kdo zmaga.

S QTEji, kjer moraš izpolnjevati navodila na zaslonu, igra ne pretirava, tako kot ne s hrošči. So pa neobhoden del filmskega dogajanja.

Ker si nadnaravno bitje, v sovragih ne najdeš dostojnih nasprotnikov. Utrujajo ti policisti, vojaki in sovražni tolpaši, najbolj pa pastelnokožni napadalci iz vesolja. Ti nastopijo kot standardni kanonfutrski pešaki, njihovi skakajoči bratci, jezdeci zračnih motociklov, tankisti in terminatorski roboti. Dodatno ti zavdajo večje vesoljske ladje in nabildani pol­šefovski zobatci, od katerih v daljših obračunih dobiš nove sposobnosti. Te nato nabildaš z nabranimi soldi in kosci informacij, ki jih vidiš v obliki nepremičnih modrih valjev.
Bolj kot si razvpit, več 'alienskih mož postave' fašeš za vrat, kot je za žanr standard, le da tu skačejo iz premičnih teleporterjev in te brez milosti zasledujejo. Zato je dobro poklicati na pomoč kakega homieja, med katerimi so mlajše verzije starih kameradov, h'woodski igralec Keith David in nekdanji wrestler Roddy Piper, oba z lastnima stasoma ter glasoma. Kot sem rekel, ne sprašuj. Samo ne sprašuj.

Škoda, da tako sproščen in zafrkantski špil pozabi na nekoliko glob­lji humor. V tem streljanju je miniaturna šala na rovaš Space Invaders.


Saints Row IV
založnik: Volition / Deep Silver
objavljeno: Joker 242
september 2013

70
žur sto razčefuk ur
polbož­ja vloga v digitalnem sve­­tu
razgibanost
robata nesramnost
plitka
nenapredna
zve­či­ne brez izziva

 
 
 
sorodni članki