IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Payday 2
Payday 2

Gospodarska kriza ga ni obšla, zato se Case po­spe­šeno uri za novo, ahem, službo.

Holivudska formula za izvedbo ropa banke je ponarodela. V ozadju je skoraj vedno nek vplivnež, ki najame tolpo kolikor-toliko izkušenih profesionalnih kriminalcev. Sledi predogled lokacije v civilu, priprava načrta in izvedba. Včasih jo kak talec skupi, kdaj drugič se zalomi pri vrtanju v sef, tretjič nekdo od zlikovcev ne preživi izmenjave svinca z dreki v modrem. Da lahko gre v tem poslu marsikaj narobe, je pokazal že Payday: The Heist. V dvojki je roparskih spremenljivk tolikanj več.

V špilu tenko piskaš brez pomoči roparskih kompanjonov. Kakih trideset sekund imajo, da te zakrpajo in preprečijo, da bi te zajeli možiclji v modrem.

Lopovska maškerada
Smisel igranja je točno to, kar si kot nepoznavalec prvenca bržkone predstavljaš. Na prvoosebno ropanje se podaš s tremi pajdaši, ki so lahko računalniški ali živi. Oboji se lahko prek portala Crime.net v igri pridružujejo lopovskim odpravam, ki na osrednji mestni karti vzhajajo kot gobe po dežju. Razlikujejo se po težavnosti, denarnem izkupičku in tipu zadane naloge. V enem 'heistu' mora druščina vdreti v trezor ban­ke, v drugem v torbe pohopsati dragocenosti iz zlatarne ali diskača za puvače. V tretjem je na sporedu povzročitev gmotne škode v veleblagovnici, v četrtem prevoz in varovanje opojnih substanc. Pri tem nekateri ropi trajajo več dni oziroma se odvijejo v več fazah. Uspešen pobeg s kombijem lahko policisti denimo prekinejo s postavitvijo zasede in že se znajdeš sredi vzdušnega pouličnega bežanja in srditega pokanja, ki se ga ne bi sramoval režiser Michael Mann.

Roparskih lokacij je slab ducat, različnih situacij pa bistveno več, saj se špil trudi s premetavanjem elementov. V bankah se recimo spreminja postavitev varnostnih kamer, trezorja in paznikov, variabilna pa je tudi točka pobega. Nasploh je faktorjev toliko, da je izvedba popolnega ropa, se pravi takega, kjer na prizorišče ne uletijo miličniki, SWATovci, snajperisti in ostali specialci, izredno težka. Alarm lahko sproži paničen uslužbenec, naključen civilist, ki te zapazi med nadevanjem maske, ali varnostnik. Tak, ki postane sumničav, ko se oglasiš na walkie-talkie kolega, ki si ga ravnokar onesposobil s tihim strelom v tilnik.
Tehtnico sebi v prid nagneš tako, da si pred začet­kom akcije s hekerskim posegom v videonadzor og­le­daš stanje znotraj danega objekta. Ali denimo s strateško namestitvijo torbe z rezervno municijo in pa­ketki prve pomoči. Če si svojega zlikovca s stope­njs­kim napredovanjem in vlaganjem izkušenjskih točk razvil v vodjo, komandosa, tehnika ali tiholaznika, moreš svojim sodelavcem pomagati tudi potem, ko te obkolijo in nate brutalno pritisnejo možje postave. Na vhode je moč nastaviti eksplozivna telesa, okna zastreti z lesenimi deskami, talce izmenjati za nesrečnega oziroma nespretnega kompanjona, ki so ga policisti onesposobili in (začasno) aretirali. In še kaj bi se našlo, saj je veščin, kot je tista, ki pripomore k hit­rejšemu vrtanju v depoje, nebroj. Skoraj toliko kot je različnih orožij, izboljšav zanje, zaščitnih jopičev, mask in drugih priboljškov, ki si jih v trgovini privoš­čiš z roparskim zaslužkom.

Pri bežanju sta kritje pajdašev in dobra organizacija ključnega pomena. Policijska in druga ustavljena vozila nudijo zavetje tako tebi kot nasprotnikom.

V banko in spet nazaj
Zlikovskih možnosti je torej na pretek, dočim so strelske osnove solidne, če že ne prelomne ali hudo napredne. Užitek je tako v veliki meri odvisen od tega, na kako sposobne in sodelovanja željne spletne pajda­še naletiš. Solerji, ki se požvižgajo na basanje in prenašanje težkih vreč z denarjem, ter se ne zmenijo za zdravniške pomoči potrebne sotrpine, ostalim igralcem hitro pokvarijo izkušnjo. Po drugi strani so odprave, ki terjajo trideset in več minut napetega obvladovanja lokacije, obstreljevanja in organiziranega bežanja, v pravi druščini res nekaj posebnega.
Na daljši rok se v oklepu špila prikaže marsikatera razpoka. O umetni pameti sodelavcev, ki se ti pridužijo v enoigralskem načinu, je brez zveze izgubljati besede, saj so pocarji brez primere. Streljanje jim gre dobro od rok, da bi ti priskočili na pomoč pri ostalih opravilih, pa ni govora. Nič posebej pohvalnega ni dalje moč zapisati o kifeljcih, ki se zanašajo predvsem na huronsko, pretirano številčnost. Naslov jih proti tvojemu tatinskemu moštvu pošilja v vedno istem, predvidljivem vzorcu zaporednih valov. Ne glede na lokacijo in naravo ropa, zaradi česar se misije kljub pestrosti pristopov skoraj vedno sprevržejo v nekaj, kar spomni na znamenito poulično jebačino iz filma Heat. Občutek, da si vse to že počel, se pojavi po kakih desetih urah nabijanja in je nato vselej prisoten. Res škoda, da tvorci tudi v drugo niso vključili opcije igranja na strani policajev, ki bi naslov bistveno popestrila. Z obliži so radodarni, tako da upanje je.

Na večje in manjše čudnosti, ki so v delu posledica skromnega razvojnega proračuna, naletiš tudi drugod. Osnovna animacija talcev in sploh vseh likov, ki se občasno nerodno zaletavajo ob ovire, prehajajo skozi neprehodne gradnike okolice in so često zmedeni kot kure, ne pripomore k vzdušju. Kakor tudi ne skromno oblikovane notranjosti stavb, ki so v hecnem nasprotju ličnemu stvarstvu pod milim nebom.
Ampak v redu, Payday 2 se v splošnem izkaže za prijetno in uravnovešeno sodelovalno streljačino, ki ima v primerjavi s špartansko enko dovolj sveže vsebine, da upraviči višjo ceno. Nekaj dodatnega piljenja mu ne bi škodilo, če bi ga ustvarili s Frostbitom ali kako drugo moderno srčiko, pa bi bržkone požel bistveno več zanimanja. 30 evrov je naslov vreden, vendar ne pričakuj, da se boš z njim ukvarjal več kot mesec.

Payday 2
založnik: Overkill Software / 505 Games
objavljeno: Joker 242
september 2013

78
podoživljanje holivudskega lopovstva
pestrost roparskih pristopov
solidne osnove
umetna pamet kompanjonov je butasta
na daljši rok ponavljajoča
razni hrošči in nedodelanosti

 
sorodni članki