IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Face Noir
Face Noir

Navi se poči za šank in prešteje ko­van­ce. Ravno dovolj za led brez viskija.

Za kateri žanr bo šlo v tej avanturi, je jasno že iz naslova. Tudi ostali elementi brez omahovanja zaple­še­jo v dežju noira, ki ga v igrah ne srečujemo pogosto (o slogu noir glej članek Priče svinjanja v Jokerju 214). Italijanska skupinica Mad Orange je svoj prvenec umestila v New York sredi tridesetih let prejšnjega stoletja. Kot se za črnikasto detektivko spodobi, je glavni junak zasebni preis­ko­valec, ki se jeguljasto smuka po mrač­­nem svetu alkohola, moralne oporeč­nos­ti in kriminala. Jack del Nero sprejme primer pastorke, ki je neupravičeno prisesana na očimov račun. Razvajena smrklja pa je le uvod v večjo zgodbo širom časa in prostora. Štorija seveda oplazi preteklost glavnega lika, kakor je v noiru navada.

Točajka je Jackov komplicirani srčni interes. A čeprav ima Greta korenine na Nizozemskem, se v njeni beznici ob večerih ne prižgejo rdeče luči.

Svet senc
Barvna paleta je jesenska z redkimi kriki rdečega neona, v ozadju pa gode saksofonski džez. Temu ustrezno je Jack tipski protagonist: zapit, sarkastičen, iz ure v uro bolj potolčen in poln modric. A hkrati ta nekdanji policist pokaže trden značaj, ko mu štorija na pot poleg trupel sipa vseh sort izzive in preizkušnje.
Skozi življenje se mu ne mudi, zato po ulicah ne teka, marveč se sprehaja z lagodnostjo, ki jo z druge strani monitorja težko razumeš. Ker je Veliko jabolko pre­več prostrano za pešačenje, za stvar pridobi taksista Chona. Ceste ju vodijo od pristanišča do muzeja in ilegalnih beznic, posejanih po deževnem mestu. Kitajček je sprva zabaven, vendar bi bil dolgoročno primernejši zemljevid za teleportiranje. Tudi zato, ker se je treba za vsak telefonski klic vrniti v pisarno, saj med vojnama še niso nosili mobilnikov in ostale pametne navlake. Takisto so fotografije razvijali na roko, v temnicah in ob rdečih lučeh, ki so jih v nuji sunili kar iz bordela!

Kot vsi pravi detektivi tudi Jack spi v svoji pisarni. Posteljo ima skrito v kredenci s kartotekami. Minimalizma se naleze še vsebina žepov.

Igralni kalup se trdno oklepa miške za kazanje in klikanje. V občasnih pribli­ža­nih prizorih je s potegi moč odpreti vrata ali vrteti številčnico, kar spominja na geste iz Penumbre. Navrgli so še šopek klasičnih ugank, kot je sestavljanje ot­roš­­­ke lutke, razvozlavanje kriptiranih sporočil, ukvarjanje z električnimi vezji in vlamljanje ključavnic z vitrihom. Te puzle so enostavne, kar pa ne velja za širši svet pobiranja in uporabe predmetov. Face Noir je namreč vkopan v nujnost prečesavanja okolice in lova na piksle.
Jack v žepe ne jemlje kar vsega po spisku, temveč si okolico najprej ogleda. Da pri tem razpreda in poglablja vzduš­je, ni problematično. Težava je v tem, da očitno koristne reči sprva zavrača in jih pobira šele naknadno, glede na potrebe. O morebitni multipli rabi ali ustvarjalnosti noče slišati ničesar. Za igralca to ne pomeni nič dobrega, saj mora zamudno vtikati nos v vsako luknjo, včasih več­krat v isto. Zrn je med plevelom malo, kajti povsod se tare nekoristnih smetnjakov, plakatov in ostalih ambientalnih okraskov, ki jih zaradi okorelosti pustolovskega modela ne smeš prezreti. Zato volja do raziskovanja že zgodaj zamre.
Na podoben način je zamišljeno pogovarjanje s pričami in drugimi ljudmi, od gangsterjev do bodočih starlet. Vsakogar je treba drezati do onemoglosti, da aktiviraš nevidna stikala in se ti nekje drugje odpre pot naprej. Prizorišča so sicer načrtno omejena, toda mreža spro­žil­nih dogodkov ne pusti dobrega vtisa. Namesto svobode z nevsiljivim vodenjem trkaš ob nevidne zidove in se ob tem čudiš nedoslednostim, kot je domala prosto sprehajanje po policijski postaji in brskanje po arhivu.

Spodbudne barve so tako redke, da je toplina ilegalne krčme pravo olaj­ša­nje. Le življenja je v njej premalo. Obljubljene plesalke ni od nikoder.

Brez dežnika
Face Noir, ki ga je moč za polovičnih 20 evrov dobiti tako v škatelni obliki kot na spletišču GamersGate.com, teče počasi in se z lenim cinizmom vleče iz ene scene v drugo. Celostni vtis je ceni primeren, sploh ker so vmesne sekvence le niz statičnih ilustracij z govorjenimi komentarji. Akcijski kosci izkušnje ga ne razmigajo, saj gre le za nedomišljeno skrivanje v sencah. Z zgodbo so se italijanski avtorji sicer potrudili in ustvarili šopek likov, pri katerih slikajo različne odtenke sivine, tako značilne za noir. Tudi angleški prevod in sinhronizacija sta v redu, zlasti glede na italijansko poreklo. Vendar to ni dovolj, da bi bil špil vreden desetih ur povprečnega navdu­šen­ca nad pustolovščinami. Njegova najmoč­nejša stran je pristna ljubezen avtorjev do žanra, ki so se mu res poklonili po vseh pravilih ne oziraje na staromodnost. Zato bo publiko našel predvsem pri enako mislečih, kajti kon­č­ni izdelek ni toliko slab, kot je naporen. Štorija pa ni dokončana in meri na nadaljevanje, kjer si poleg spodobnega zak­ljuč­ka želimo tudi izboljšano igralno plat. V nedogled se izključno na krilih čr­nega zanosa pač ne bo dalo jadrati.

Lutko zložiš po navodilih s slike. Naloga je enostavna, a Jack ni zadovoljen s površnostjo. Zato se moraš potruditi in kosce lepo poravnati.

Face Noir
založnik: Mad Orange / Phoenix Online Studios
objavljeno: Joker 242
september 2013

61
noir leze iz vseh por
Jackova socialna mreža
sprožilni dogodki
dolgočasno prečesavanje