IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Europa Universalis IV
Europa Universalis IV

Aggressor sprevidi, da je biti zrejeni renesančni monarh mala mal'ca. Samo pojavnim okencem z navodili slediš, pa si na konju.

September je letos mesec Total Wara, kajti računalniški strategi so si okoli izida Rome 2 organizirali letni dopust ali ravno tedaj nenadoma zboleli. Ker bo v na sosednjih straneh opisanega behemota usmerjena večina medijskih žarometov, je toliko pomembneje, da jih nekaj na silo obrnem in uperim še v novega člana prav tako čas­titljivega rodu strategij, Paradoxovega niza Europa Universalis.
Naslova na bežni pogled tekmujeta v boju za naklonjenost, saj sta oba strategiji, kjer upravljaš zgodovinsko nacijo na poti do nadvlade. A kjer Totalna vojna pozira z bojišči, polnimi vojaških formacij, je Europa bolj za tiste, ki dobijo mehka kolena ob pojmih, kot sta Praška defenestracija in Bostonska čajanka. Tiste, ki se raje kot s kvadratastimi skupinami suličarjev ukvarjajo z natančno optimizacijo državne birokracije in špegajo k monarhu v spalnico, da ne bi zaplodil preveč pankrtov in škodoval svojemu ugledu. Ki sošolcem ali sodelavcem razlagajo, kako so s Perzijci Benetkam sunili vso trgovino. In ki gredo med igro spontano brat Wikipedijo.

Europa Universalis 4 je tako imenovana 'grand strategy' igra v renesanč­nem obdobju. Kot nalašč je za tiste, ki se zgodovino raje učijo iz iger kot knjig.

Nedrja imperijev
Navdušenje nad zgodovino ni obvezno. Pomaga pa, saj Europa Universalis ne skuša privlačiti z videzom, marveč z globino in prikazom zgodnjega novega veka. Tedanje verske pogrome, kolonizacijo in ostale dogodke spremljaš na realnočasovni karti sveta, obdani z bližnjicami do menijev in barvitimi opozorili, da so se zbrali uporniki. Ustaviš čas, po zemljevidu v problematično provinco pošlješ animirane figurice vojsk, da jih razčet­ve­rijo. Poženeš uro in počakaš, da soldatje opravijo umazani posel. Za epilog sprožiš dejavni premor, odpreš prvi meni in malce znižaš davke, da ne bo takoj spet vroče. Odpreš drugo okence in z administrativnim znanjem vladarja ter svetovalcev okrepiš stabilnost vse države. A nekaj te še žuli. Kaj, če je upore po­magal zanetiti tekmec iz soseš­či­ne? Bohemiji ni bilo všeč, da smo v Brandenburg priženili od vladarja ta­malo, papeškemu sedežu tudi ne, da smo po novem protestanti ...
V kolesje naroda in sveta kukaš skozi podokna in zidove teksta. To zna začetnike pognati v dir kot čarovnice v beg pred inkvizicijo. Toda Paradoxovci v dostopnost pri vsakem novem naslovu vložijo več truda. Glede štirice res ni moč reči, da je neprijazna. Podatki so na logičnih in vidnih mestih. Trije uvajalni vodiči sicer povedo le osnove za skok v prvo igro, a pri te sorte špilih pač vselej potrebuješ nekaj otroške radovednosti. Prav vsak, še tako obroben podatek poz­­na pojavno okence z razlago, kaj pomeni, ob­čas­no pa celo namig, kaj storiti, da rdeče številke spremenimo v zelene. Če imaš vsaj malo potrpežljivosti in sposobnosti branja majhnih črk brez lupe, z odpiranjem duri v Europo Universalis 4 ne bo problemov.

Ob približanju preseneti grafična podoba s solidnimi animacijami vojš­ča­kov in lepim videzom pokrajine. Žal takega pogleda nikdar ne uporabljaš.

Nove in stare zemlje
Trojko si lahko najbolj zgodaj pričel s padcem Konstantinopla v roke Turkom leta 1453, štirica pa gre še malo nazaj v preteklost, v zadnje vzdihljaje Stoletne vojne. Se pravi v leto 1444, neposredno po osmanski zmagi pri Varni. Med njim in Napoleonovo smrtjo 1823, ko se kampanja zaključi, je 381 let, v katerih se greš meddržavno komunikacijo s topovi, grož­nja­mi in podkupovanji. Na koncu igra sešteje točke in re­če denimo: "Prusi dobijo odlično, Francozi prav dobro, Švedi zadostno." Ko bi bilo v realnosti tako enostavno ... Izbrati je moč tudi šest kasnejših pričetkov, je pa tak svetovni peskovnik edini igralni način, tako da ločenih scenarijev ni. In jih v bistvu ne potrebuješ.
Taki omejeni zadatki ne bi sodili semkaj, kajti srž je igranje z vsem svetom oziroma proti njemu. Izbereš si lahko katerokoli od več kot 250 držav iz tistega obdobja, s pristnimi zgodovinskimi voditelji vred. Če se počutiš pogumnega, skušaš z Azteki namlatiti konkvistadorje in sam 'odkriti novi svet' na Iberskem polotoku. V nasprotnem primeru z imperiji nosiš domorodcem bolezni. Izbira manjših držav je primernejša za izkušene, saj tam napredek teče počasneje.
Prav tako imej v mislih, da so se avtorji podatkovno precej bolj posvetili evropskim nacijam, ki imajo več resničnih mož in dogodkov. V Španiji se ti za raziskovalca javi Krištof Kolumb, na Švedskem je sredi 17. stoletja na oblasti Gustav Adolf, v Balučistanu pa Malik Kumbar Kambarani. Gotovo ga poznaš.

Kolonije nimajo več 3D-pokuka v naselbino kot v trojki, a je bil itak nepotreben. Ostajajo pa nenadni vpadi domorodcev, ki ti vse pokoljejo.

Komet na nebu!
Poseben hakeljc svobodnjaških iger je način, na katerega igralca uzdajo, da ne počne preveč čudnih reči. Nemalokrat ti v goltanec porinejo zgodovinske do­godke, četudi si svet pripeljal do točke, ko je nemogoče, da bi se zgodili. V EU4 se tak pripetljaj sp­ro­ži, ko je zadoščeno spisku pogojev. Tako se kratko­ži­va Italijanska kraljevina, nastala med Napoleonovimi osvajanji, ne oblikuje, če nizkoraslega generala ustaviš že na domačem pragu.
A četudi naj bi Paradox v pristop vložil veliko dela in je ena glavnih novosti štirice, jih čaka še veliko piljenja. Posebno zgodovinski kmečki upori znajo biti hudo nadležni, ker se ti zgodijo tudi, če imaš državno stabilnost na tako visoki ravni, da je ne bi mogel zamajati niti osmanski vpad. Višek so pa itak videvanja kometov, ki se vračajo iz predhodnika in so enako moteča. Ob njih se ljudje podelajo v hlače in začno žebrati zdravamarije, kar spodnese državno stabilnost, ti pa lahko zgolj škripaš z zobmi.
Tretja noviteta poleg dogodkov in dodelanega vmesnika v štirici je prenovljeno trgovanje. Sistem je presenetljivo intuitiven in podoben resničnosti. Dobrine potujejo med glavnimi trgovskimi centri. Tu pridejo na vrsto tvoji trgovci: lahko jih bodisi pošlješ v tuje središče odščipnit košček zaslužka ali pa skušaš tok preusmeriti na domača mesta. To je teže, a iztržiš več. Eden od delov igre, ki jih velja čimprej zaobvladati, najbolje s spletnimi vodiči.

Ker smo v obdobju vzpona Stare celine, v azijskih in afriških državah potrošiš več točk za kupovanje raziskav. Le Osmani so na boljšem.

Modra kri
Trgovci so le ena vrsta likov, ki jih pošiljaš na vse strani sveta in z njimi širiš vpliv. Ob strani jim stojijo diplomati in misijonarji, pa raziskovalci daljnih dežel ter kolonizatorji, ki jih pošlješ v Mali po zlato. Poznala jih je že trojka, a tu so občutno izboljšani, saj je delo z njimi bolj avtomatizirano in je klikanja zato manj. Še ena sorta pribočnikov so svetovalci, med njimi na primer Leonardo da Vinci, ki izboljšajo vladarjeve diplomatske, upravne in vojaške vrline.
Slednje tri so v EU4 postale ključna surovina za razvoj države. Z njimi gradiš stavbe v posameznih provincah, spreminjaš uradno religijo in ženeš znanstveni ter tehnološki napredek. Ta je razdeljen na tehnologije, kot je mušketa, in ideje, v katere je združeno vse znanje, od pomorske navigacije do kvadratastih pehotnih formacij. Možnih skupkov idej je petnajst, toda izbereš jih lahko zgolj osem, s čimer državo pelješ bodisi v osvajalske, bodisi bolj miroljubne vode.
Preko tega pristopa se vladarjeva (nes)pamet neposredno preliva v blaginjo ali draginjo, zato je presneto pomembno, kakšen patron sedi na prestolu. Ko ti sposoben možakar premine in ga nasledi sin, ki ne ve natančno, kako držati pero, se prav milo zjočeš. Je pa to skoroda višek rodbinskega čaranja. Če hočeš like z bolj raznolikimi veščinami in družinskim drevesom, se ozri za Crusader Kings 2.


Če te ne ubogajo ...
"Vojna je nadaljevanje diplomacije z drugimi sredstvi," je svojčas dejal Carl von Clausewitz in evropski velmožje se tega rekla tesno oklepajo. A vojskovanje v tej seriji nikoli ni bilo podrobneje razdelano. Imaš le tri vrste vojaštva: pehoto, konjenico in topništvo. Najboljši recept je na en armadni kupček nabasati skupaj čimveč soldatov v približno enakem razmerju, saj najbolj odloča številčnost.
Več časa kot boju namenjaš dogajanju v ozadju, kot je iskanje izgovorov za napoved vojne (casus belli), ne da pri tem razhudiš okoliške države. Štirica ima zelo izboljšane odzive: ob agresiji te ne bodo kar naen­­­krat gledali grdo vsi od Jemna dalje, marveč se proti tebi začno oblikovati koalicije. V bistvu najlepša no­vost.
Zaradi tega je razloček med puščavništvom in več­ig­ralstvom vse manj oprijemljiv. Itak igraš enako igro, le da so na čelu do 31 drugih držav živi soigralci. Ti lahko zdaj vskočijo kadarkoli, za kar gre zasluga Steamu, ki je Europin novi omrežni temelj. Izkušnja je glede na predhodnike občutno boljša, saj so nenadni padci z linije preteklost. Ima pa multi še probleme z desinhronizacijo. 
Preden vprašaš: hrošči v EU4 ne gomazijo, slabemu slovesu Švedov navkljub. Paradox je zadnja leta kvaliteto svojih naslovov dvignil na novo raven. Še malo, pa bodo tovrstni štosi na njihov račun brez teže. Za Europo Universalis IV zato mirne duše povem, da si jo omisli, naj si začetnik ali ne. Ne bo ti žal.

Europa Universalis IV
založnik: Paradox Interactive
objavljeno: Joker 242
september 2013

87
globina in veličina
pristno vzdušje
priljuden vmesnik
kup elegantnih iz­bo­ljšav
nekaj nelogič­­nih dogodkov
par hroščev v večigralstvu
okvirčki:

Paradoxova rodbina


 
sorodni članki