IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Carrier Command: Gaea Mission
Carrier Command: Gaea Mission

Aggressor gre z ročno obračat le­ta­lonosilko in klavrno nasede.

Ko so v vrtcu spraševali, kaj hočemo postati, ko odrastemo, in so fantje vlekli na plano astronavte, policiste in brus­lije, sem jaz hotel 'vozit letalonosilko'. Carrier Command se potemtakem zdi idealen zame, saj tu s kovinsko ploš­ča­darico fijakaš po velikem arhipelagu. A futuristično plovilo v Carrier Co­mmandu tehnično ni letalonosilka, marveč amfibijsko-desantna ladja, saj so leteče naprave na njej neke sorte jurišni helikopterji, v notranjosti pa tovori oklepna vozila za napade na kopno. Jasno: posredni cilj si je pokoriti otočje, kjer zberemo dovolj surovin za končni napad na sovražno nosilko na drugem koncu karte.
Tako veli osnova izvirnega Carrier Co­mmanda, ene prelomnih iger s kon­ca osemdesetih. Gaea Mission jo pomladi, saj otoki z utrdbami niso več skupek petih kvadrov, marveč velike zaplate valujoče pokrajine, na katerih se razdivja silovit boj. A ravno ta poglobitev napravi brezno, v katerega se igra potopi.

Stilsko je podoba samosvoja in ne zgruntaš, da ima igra poreklo v Armi. Tudi frčala je teže zakantati v prvo drevo. Vendar le za odtenek.

Baza na vodi
Gaea Mission je na površju posre­če­no zastavljena kombinacija strateške in tretjeosebne akcijske igre, postavljene v prihodnost. Na arhipelag štiriintridesetih otokov zreš z višine in kamero lahko približaš, dokler niso vidne stavbe na posamezni zaplati kopnega. Takisto lahko enotam z mišjimi kliki zaukažeš, kam naj gredo in koga naj us­trelijo - natanko tako kot v realnočasovnih strategijah. A tvoja glavna postojanka pluje, zlasti pa golo po­ši­ljanje enot v naskok ne vžge, marveč je treba za krmila poprijeti osebno.
Ladja ima lahko naenkrat aktivne po štiri letalnike manta (Multirole Aircraft for Nautical Tactical Assault) ter amfibijske oklepnike walrus (Water And Land Roving Utility Shuttle). Upravljamo jih daljinsko in vsak hip lahko pogledamo skozi kamere kateregakoli od osmih plovil. Tedaj špil preskoči v tretjeosebni pogled, v katerem se arkadno podimo po hribovitem terenu in direktno lučamo granate, rakete ter plazmo v nasprotna bojna vozila.
Na vsakem otoku je treba shekati po­­veljniško postajo, ki se običajno skriva za zidovi utrdb in digitalnih po­žar­nih zidov. Nato vsa mašinerija, z ob­rambnimi stolpiči vred, prestopi na na­šo stran. Posamezen otok je moč nameniti obrambni, rudarski ali proizvodni vlogi. Tako tovarne bljuvajo mante, walruse in opremo zanje, namenska barkača pa jih pritovori do naše letalonosilke. Sprva imaš na vozila namontirane kilave strojnice, sča­so­ma pa se tam znajdejo laserji, rakete in plazemski kanoni. Ko si zaradi obilice opreme dovolj samozavesten, greš lovit nasprotno nosilko.

Da ti dopusta v eksotičnih krajih ne bi pokvarili nepridipravi, imaš na jahti topniške baterije z ročnim upravljanjem in manevrirne rakete.

Na dno
Poveljevanje je sprva imenitno, ko skozi mnogotere kamere in zemljevid zreš po ozemlju. Pristen občutek sedenja v komandnem stolu ladje z 'zelo dolgimi rokami', ki lahko počohajo katerikoli konec karte, je nekaj, česar v realnočasovkah ne srečamo pogosto.
A nastale kompleksnosti igra ne zmore prebaviti. Prvi krivec je obupna umetna pamet vozil. V vsakem trenutku jih vsaj sedem nadzoruje računalo, ki mante rado pošilja gnezdit v drevesa in walruse objemat skale. Nastavljanje obnašanja je grozljivo hroščato in če­tudi denimo zaukažeš obrambni odziv, jo vozilca ucvrejo za prvo stvarjo, ki jih zmoti. To je dodatno frustrirajoče, ker izgubljena enota pomeni nov mukotrpni postopek gradnje na čisto tretjem otoku. Stari izvirnik je boj na kopnem dobro poenostavil, tu pa moraš preveč reči postoriti ročno, čeprav vmesnik to premalo avtomatizira. Zato igranje postane nadloga, ne veselje, saj se bitke na množici otokov rade razvlečejo čez več dni. Računalniški nasprotnik vsekakor ni presežek - navadno ima preprosto več sil kot ti.

Za vsak takole od zgoraj dani ukaz si lahko malone prepričan, da bo vozilcem povzročal nepremostljive preglavice. Najraje imajo vožnjo v krogu.

Gaea Mission pozna dva modusa: pripovedno kampanjo in peskovnik, ki te vrže v arhipelag, da se znajdeš, kakor moreš. Prvi je razlog, da večina drugega sploh ne bo povohala. Kampanja je namreč obupna na vseh ravneh, od štorije do govora in odurno počasnega tempa. Začetna kampanjska misija je prvoosebna (?) z enim samim orožjem (??), ki ti zakriva tretjino zaslona. Dabljutief? Toda saj Carrier Command je kot nalašč za večigralstvo, porečeš. Se strinjam. Avtorji pa ne, ker ga niso vdelali.
Nekje na tej točki sem dvignil roke. Škoda, kajti pod golido neumnosti se skriva privlačna zasnova motrenja futurističnega bojišča. Naj jo v roke dobi kak sposoben studio. Plačam.

Prvoosebne sekvence bi si z dletom in kladivom izbil iz spomina, če bi se dalo. Silni repertoar nasprotnikov zaobjema en cel artikel – te robotke.

Carrier Command: Gaea Mission
založnik: Bohemia Interactive
objavljeno: Joker 235
februar 2013

57
poveljevanje desantni ladji
velebojišče
porazna kampanja
zanič umetna pamet
brez več­ig­ralstva
tečna na preveč mestih