IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Test Drive: Ferrari Racing Legends
Test Drive: Ferrari Racing Legends

LordFebo zgoni nekaj ducatov tardečih, razočaran napiše opis, vrne ključe in se ne ozre več nazaj.

Ferrariji niso ne najdražji, ne najhit­rejši in ne najbolj butični super­šport­ni avtomobili. Imajo pa dirkaško poreklo, rodovnik in osebnost brez primere. Prav zato je črni konjič na rumeni podlagi ena redkih znamk, ki lahko samostojno in privlačno napolni garažo v simulaciji dirkanja. Nenavadno je pravzaprav, da smo morali tako dolgo čakati na špil z blagoslovom iz Maranella, po katerem se nam to­ži vse vse od nepozabnega Porscheja 2000.

Za odvozit nekaj krogov, po možnosti na volan, so Ferrarijeve legende v redu. A zgradba, omejenost, pičla vsebina in slaba predstavitev naredijo igro za nepriporočljivo celo največjemu fanu rdečih.

Na žalost igre Ferrari Racing Legends ni bilo vredno pričakovati, čeprav jo je razvila londonska ekipa Slightly Mad Studios, zaslužna za izvrstna, napeta in vzdušna Shifta. Ferrari sicer uporablja isti pogon, vendar je pravo nasprotje, saj gre za sterilno, prevečkrat zaspano in omejeno avtomobiliščino, ki jo vozimo izključno po dirkališčih. Nič zabavnih gorskih in pode­želskih cest ter lepih obmorskih panoram, le in samo rdečebeli robniki, stožci ter ograje. S tem, da se dirkalniki od slednjih ne­živ­ljenjsko odbijajo, saj Ferrari baje poš­kodb ni dopustil.

Kok ma na števcu?
Od dirkačine s tako plemenito značko up­ra­vičeno terjamo veliko merico tehniške kulture in pločevinske naslade. Uvodni filmček, kolaž šestih desetletij Ferrarijeve cestne od­lič­nosti, obeta, vendar je to edini tovrstni prizor, saj je predstavitev popolno razo­ča­ranje. Avtomobile nekam plastične­ga vi­de­za izbiramo skozi brezosebne menije, pri čemer sta, verjeli ali ne, edina sp­remljajoča podatka letnica in število konj. Ob posameznem modelu ni niti enega stav­ka, medtem ko lahko o videoposnetkih, starinskih fotografijah in pobližjemu divljenju nad podrobnostmi v notranjosti ali pod pokrovom kot v Forzi 4 zgolj sanjamo. Nerazumljivo in nezasliša­no, zlasti ob navedkih, kako zelo je tovarna pomagala pri razvoju.
Sredica igranja so trije strogo premočrtni nizi dirk v različnih obdobjih. Prvi sklop se prične leta 1947 s pionirskim ferrarijem, mo­delom 125 S, in sega do polferrarija, šestcilindrskega dina 246. Vmes se zvrsti mnogo izvedenk serije 250, ne manjka pa niti znamenita formula iz leta 1967. Nadaljevalno obdobje traja od leta 1974 do 1990 in vključuje kladivasta bolida od Nikkija Laude ter Gillesa Villeneuva, model 288 GTO (prvi serijski avto, ki je presegel 300 km/h) in kajpakda F40. Zadnji del prinese vse ferrarije preteklih dveh dekad, od 348 prek FFXa in 458 do štirisedežnika FF in predlanske formule.
Skupaj je štirikolesnikov nekaj več kot pet­deset, od tega enajst formul in nekaj pro­totipov. Prizorišč je kakih ducat, ki na kraju dajo spisek štiridesetih, zvečine evropskih pist. Te segajo od starih smrtonosnih cest, kakršni sta Monza brez šikan in Nordschleife, do aktualnih formulastičnih.

Osnovno večigralstvo obstaja, a ker se igra slabo prodaja, kaj prida koristi od njega ni. Pohvalno pa je dirkanje na čas z duhcem oziroma posnetkom najboljšega kroga. Ker so Ferrarijevci mnenja, da so njihovi izdelki tovarniško optimalno uravnoteženi, igra ne pozna nikakršnega nastavljanja, kamoli pimpanja. Niti ne kvalifikacij in dežja.

Švoh predstava
Rdeče lepotce, ki imajo vsi po vrsti dihajoče kabinske poglede, je mogoče fino voziti že s tipkovnico, saj je vozni model prirejen zabavnosti, ne garanju. Vseeno mi ni bilo žal, da sem privijačil dober volan, kajti občutek je znatno nadgrajen. Ko sem navil zvok, da se mi je soba tresla od hrumenja dvanajstvaljnikov, sem za par krogov celo pozabil na zamere. A tak hipni občutek jih izničiti pač ne more. Kljub dobremu temelju vozni model trpi zaradi odsotnosti poškodb. Trki so namreč hecni in ne­živ­ljenjski. Dodatna cokla je monotonost, ki jo ustvarijo dirkališča, manj vzburljivi avti in robotska pamet. Tudi to, da so nasprotniki enaki, često celo iste barve, ne doprinese k razgibanosti.
Igralnosti najbolj zavda nihajoča težav­nost. Eno dirko zmagaš z levo roko, v naslednji pa so sotekmovalci nenavadno hitri ali pa si diskvalicifiran, če se trave le dotak­neš. To je tolikanj bolj jezljivo zaradi linearnosti, ki ti ne dovoli napredovati, dokler ne opraviš naloge. Veliko kupcev je zaradi tega kratkomalo odnehalo, pri če­mer najboljših dirkalnikov sploh izkusili niso.
Nimam pojma, kako so si lahko uveljavljeni razvijalci privoščili take neumnosti v ustroju in tako ohrno predstavitev ter vsebino, saj igra ni vredna ne licence, ne polne cene. Dirkanje samo bi moralo biti mno­go boljše, za nameček pa bi lahko imel softver izobraževalno oziroma muzejsko vrednost. Kot tak bi bil nedvomno obvezna imovina slehernega tifosa. Namesto tega gre za malomaren, polovičarski izdelek, ki je zapravil potencial in na katerega gospodje iz Maranella ne morejo biti ponosni. Saj bi napisal, da bo hitro utonil v pozabo, vendar itak ne bo prišel v zavest.

Petdeset avtov že res, a spočetka jih je na voljo le nekaj, odklepanje pa je mukotrpno. Kdor želi z bolidom iz leta \'67 izkusiti novodobni Grand Prix Legends, bo moral rdeči pot potiti, preden bo formulca na razpolago.

Test Drive: Ferrari Racing Legends
založnik: Slightly Mad Studios / Atari
objavljeno: Joker 234
januar 2013

56
obupno podhranjena iz­ved­ba in predstavitev
zavo­žen potencial
nedomi­seln in nepošten niz dirk