IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Need for Speed: Most Wanted
Need for Speed: Most Wanted

LordFebo je po nekaj norih dirkah navdušen, nato pa če­dalje bolj zdolgočasen in razočaran.

Razvoj serije NFS zadnje čase kolobari med resnejšo vejo Shift in arkadnejšimi poglavji. Slednje razvija tudi angleški studio Criterion in v aktualni izdaji se poreklo še kako pozna. Most Wanted ima namreč vrsto prepoznavnosti iz venčka Burnout, celo do te mere, da nekateri špil označujejo kar za Burnout Paradise z licenčnimi avti. Igra drugače sledi istoimenski predhodnici iz leta 2005, kar pomeni veliko mesto ter posledično drvenje s 300 na uro po ulicah središča in skozi parke, po gradbiščih in suhi rečni strugi ter seveda po obvoznicah in okoliških avtocestah.

Kljub tretjeosebnosti je vožnja dobra in adrenalinska. Ravno zato, ker je sredica dobra, še bolj motijo vse pomanjkljivosti.

Najjače?
Dirkanje v novem poglavju ni napačno. Avtomobili se vedejo arkadno, a imajo hkrati nekaj teže, zato zavoji in pojemki niso hipni. Dodatno zbranost terja okoliš, ki večinoma ne dopušča goljufivega drsanja po nevidnih stenah. Ceste kažejo zobe, kajti robov, zidkov, dreves, stebrov, skal, prometa in drugih ovir, ki avto pogosto ustavijo na boleč način, je vse polno. Napetost gonje višajo policaji, ki v needforspeedovski maniri jurišajo nad prekrškarje in nastavljajo zasede. Za nameček proge niso premočrtno ograjene, temveč je moč napak zaviti. Spočetka je vse to nekam moteče in nepošteno, vendar je povišana težavnost na mestu. Zaradi nje je precej višje zadovoljstvo, ko vratolomno odslalomiraš med nasproti vozečimi, zasledovalni mod­ri dreki pa se zabijejo v podporni steber.
Za trideseterico v dobršni meri superšportnih avtomobilov se tokrat ni treba pretegniti, saj so razmetani po mestu, kjer čakajo na pofočk. Na počivališču je lamborghini gallardo, pred trgovino nissan GT-R, v skladiščih audi R8 in tako naprej do astona martina V12, forda GT, ariela atom in korvete. Vsak ima lastne dirke, ki dajejo točke in odklepajo dodatke, kot so nitro, boljše gume in trdnejša školjka. Linearnega grozda ali celo ravne lestvice torej ni, prav tako ne obveznega zmagovanja. Nekatere neprivlačne modele lahko enostavno zanemarimo. Smoter enoigralskega dela je skozi dvoboje dobiti dvanajsterico najbolj hotnih štirikolesnikov z značkami pagani, bugatti, koenigsegg ...
Most Wanted je v prvi vrsti namenjen večigralstvu, kjer pride izziv še bolj do izraza. Pod večigralstvo mislim na družabni servis AutoLog, ki se v seriji pojavlja že v četrto. Igra za delovanje sicer ne terja internetne povezave, a če le-ta obstaja, je vseskozi na liniji in v oblačni profil beleži dosež­ke. Te nato sistem deli s prijatelji, jim pošilja izzive in sporoča, če je kdo izboljšal rekord. Med podatke ne sodijo le časi, marveč tudi skoki in hitrosti, kajti po mestu je posejanih veliko privlačnih skakalnic ter radarjev. Višek je kajpak dirkanje v več, ki pod isto streho združi dobro speljane proge, urbanistično zajebanost in uži­vaško hitrost.

Policaji so neizklopljiv in moteč element. Ker ni več rušenja objektov na njihove glave, jim je težje (in manj uživaško) pobegniti. A kazni, ko te dobijo, ni.

Ne baš!
Kljub atraktivnemu igranju pa se kmalu pokažejo pomanjkljivosti. Nekaj detajlov je zgolj zoprnih, recimo dolgi nalagalni časi in posiljevanje z uvodnimi sekvencami pri vnovičnih štartih, karambolirne animacije, ki mo­tijo tempo, in nepotrebna več­ki­lo­metrska vožnja do štarta vsake nove dirke, pa tudi neizklopljivi catch-up in prenizek prvooseben pogled. A bolj začnejo motiti odsotnosti elementov, ki bi morali biti v tovrstni igri samoumevni. Zvečine dirkamo le v osnovnem načinu, saj preteklih modusov tipa drag, drift in knockout enostavno ni, še manj pa kakršnihkoli novitet. Pričakoval sem vsaj kako dirkališče brez ovir, a ga Fairhaven ne premore. Ponavljanja dirk sicer ni toliko kot v Paradisu, a vseeno so ti mi­nusi nezaslišani, zlasti v večigralstvu.

Dirkanje v več me je razočaralo. Ne sama vožnja, ki je kul, marveč manko opcij in to, da se je treba na štart peljati, pri čemer se folk ves čas divje zaletava.

Itak je spletno udejstvovanje razočarajoče skopo. Soliranje in družabništvo nista brezšivno povezana v smislu, da bi med prostim raziskovanjem srečevali žive nasprotnike, marveč je multiplayer postavka, dosegljiva skozi meni. Tam so vrste udejstvovanja cele štiri in ne segajo dlje od ekipnega drvenja kdo-bo-prvi in pobesnelega zaletavanja v navidezni areni. Ni variante policajstva, niti tekmovanja brez prometa, kamoli naprednih opcij v smislu lastnih tras. AutoLog, ki ga hvalijo na vsa usta, ne premore javnih lestvic, marveč lahko svoje rezultate primerjaš le s prijatelji. Kar je težava, kajti kljub možnosti povabila kontaktov s Fejsiča in konzolnih servisov to niso spletni Jezni tiči, ki bi jih nabijal vsakdo. Ker prek AutoLoga ne moreš spoznavati ljudi, si brez frendov oropan kakršne­gakoli merjenja rezultatov, četudi z neznanci. Ni se mi dopadlo niti, da se moraš celo v nepuščavništvu voziti na dirko in na licu mesta gledati v luft, dokler se vsi ne naberejo. Fino v prvih primerih, po dvaj­se­ti partiji pa začne najedati. Ho­čem vendarle pri priči dirkat. Može štart, cilj, brez cajkanov in dru­žins­kih karavanov? Ne može.

Skoki in hitrostni dosežki so namenjeni važenju pred prijatelji. A če jih nimaš, je AutoLog manj vreden, kajti prek njega ne moreš spoznavati naključnežev.

Premalo!
Most Wanted ni slab, kot je bil to porazni streljaško-tekaški The Run. Okolica je presenetljivo podrobna in bolj pritiče kaki izvedenki Grand Theft Auta kot dirkačini, v kateri le pičiš mimo. Lepo je zmodelirana tudi pločevina, dasi so se opazni grafični preskoki zaradi konzol ustavili že pred leti. Predvsem pa je špil zvest naslovu, saj resnično leti. Steze so takisto dobro speljane in imajo mnogo krajšnic. A kaj, ko je vsebine za denar premalo. Divljenje nad plo­čevino je povsem izostalo, saj ni garaže ali podat­kov, lastnosti in nadgrajevanja pa so predstavljene le s tekstovnimi izbirniki in grdimi grafikoni. Prav tako so izvzeli dobrodošla rušenja objektov, ograj in odrov na or­gane pregona. Pa duhca ali razdeljenega ekrana tudi niso dali.
Kaj vidijo v Most Wantedu nekateri mediji, ki so mu dali najvišje ocene, mi ni jasno. Norenje oziroma trkanje v več je privlačno, vendar - a kdaj ni bilo? Tako je od prve Toce do brezveznega NFS Worlda. EA, za božjo voljo, prodajajte tak špil za tridesetaka maks, ne za polno ceno.

Need for Speed: Most Wanted
založnik: Criterion / EA
objavljeno: Joker 232
november 2012

65
vožnja, hitrost, vzdušje
nezatežen napredovalni sistem
lepo mes­to
odločno premalo načinov in elementov za polnocenovni izdelek
kratkovidno večig­ralst­vo