IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Medal of Honor: Warfighter

Sarajlije, majke mi
Srečoma ni neskončnih valov, ki bi uletavali, dokler ne bi izpolnil pogojev, ali časovno omejenih branjenj, kot je tista kočljiva helikopterska situacija v enici. Poudarek je na adrenalinu, ko okrog tebe razpadajo zakloni, ti pa v bojiščni zmedi sredi frčečega kamenja, vpitja in plamenov iščeš žrtve ter se pomikaš naprej, naprej, zmerom naprej. Vmes ostrostreliš, naletiš na mitralješkega oklepljenca, ki deluje kot minišef, podiraš duri, zasleduješ bežečega antikrista, rešetaš iz samodejno letečega helikopterja, se akcijsko skrivaš po čezoceanski ladji in dirkaš po mestu, kar Battlefieldov pogon Frostbite 2 zmore z levo roko. Občasno si nad dogodki pristno presenečen, kajti avtorji znajo držati elastiko napeto, in zadovoljen z drugačnimi prijemi. Ko recimo misliš, da boš moral kot vedno spucati zajeto plovilo gusarske zalege, se izkaže, da bo zadoščal en sam precizen strel iz snajperice v pravem trenutku. Po osemnajstih urah čakanja. Upam, da so imeli s sabo kahle.

Že po nekaj dneh je bil narod v multiju fino nadrkan. Dober tovariš je za­želen, še bolj članstvo v lastnem vodu (platoonu), kar igra podpira.

V kampanji sem se imel pretežno fino. Misije so dobro zastavljene, dogajanje razgibano in nadaljevalne točke zvečine razporejene s posluhom. Ji pa poleg dokajšnje kratkosti, saj sem potreboval kvečjemu kakih sedem ur, in nekoliko premajhne težavnosti - količkaj bolj izkušenim močno priporočam igranje na hard, pa še tedaj Warfighter ni velik izziv - zamerim ozko usmerjenost in nedodelanosti. Svobode ni nobene, ne glede poti naprej ne glede načina, kako boš pristopil k situaciji. Tu se moraš nujno skrivati tam obvezno pokati, ker je Warfighter tako rekel. Po igrah z emergent gameplayem, kot je Dishonored, in kupu podobnih streljank me to ni docela zadovoljilo, če­prav sem v zameno dobil kinematografski spektakel in vznemirjenje z zelo dobro grafiko ter izvrstnim zvokom. Hroščoidnih nepopiljenosti pa je bilo kar nekaj, od učinka bomb, ki se očitno izračunava glede na razdaljo in ne vmesne ovire, do pojavljanja sovragov iz lufta, zaradi česar nisem bil nikdar ziher, da se mi ne bo kak preklican mohamedanec prikradel za rit iz že očiščenega območja. Vendar pa nisem naletel na kritične, igro lomeče spodrsljaje, ki so jih bili deležni nekateri novinarji v opisovalski verziji in igri podelili nenavadno nizke ocene. Bržda je bila moja izkušnja boljša tudi zaradi popravka, ki so ga dostavili že prvi dan.
Takisto bi cenil skrivnosti, ki bi upravičile drugi skozihod, saj je tokrat umanjkal odklepabilni modus tier 1 iz enice, kjer si skušal skozi že obdelane nivoje iti čimhitreje ... ne tako čudežno nesmrtne kolege, ki mir­no prestanejo eksplozijo granate ... nagrade za headshote, ki jih špil beleži s sličicami prestreljenih lobanj ... in izobraževanje govorcev, kako praviti slovanska imena. Neviđeno je, kako se ubožci lomijo, ko je treba izreči priimek Bosi} - enkrat je Bosik, drugič Bočik. Po drugi strani sarajevski bradači med streljanjem v pristni bosanščini prijavljajo “Sranje, pucaju na nas!” in ti onegavijo materino vagino. Leva roka ni vedela, kaj dela desna.

Ko vdreš skozi označena vrata (ostala so neprebojna ali jih odprejo sotrpini), v upočasnjenem dogajanju talaš strele v betice. JU ES D BEST!

Družabno kolinjenje
Bistvenega preloma s Call of Dutyjem, ki je obema novodobnima Medal of Honorjema očiten zgled, sicer ni. Toda v samotarskem delu se bolj kot v prvencu čuti, da je Warfighter našel več samosvojosti. Še nekoliko pogumneje k temu pristopi spletno večigralst­vo (na razdeljenem zaslonu manjka), ki ga tokrat niso razvili DICE, marveč Danger Close sami. Resda ni blazno inovativno, nima e-športnih naprednosti, ki jih napoveduje Black Ops 2, in ga kazi par hroščev. Poseduje pa zanesljivo iskanje spopadov, teče gladko, predstavi statistike v internetnem brs­kal­niku, vsebuje podpiranje lastne države v simulirani globalni vojni in je pod črto obsežno, solidno udejanjeno ter fejst zabavno.
Predvsem ne skuša več združiti CoD in Battlefielda, saj se sceloma znebi vozil in vpelje krovni sistem dvočlanskih ekipic, fire teamov. Po največ pet takih moštev tvori eno od dveh sprtih strani, ki se spopadata v okviru dolgega seznama načinov. Fire team ni le kozmetičen, saj se člana medsebojno zdravita in oskrbujeta. Prav tako lahko mrtvi oživi ob prijateljč­ku, če ta ni v nevarnosti, dočim so njune točke skupne, od česar je odvisen položaj na končni lestvici in s tem nagrade. Teh je miljavžent, od trakcev za sodelovanje v bitkah do medalj, ki prinašajo dodatne točke. Z njimi napreduješ v činu in odklepaš novosti, zlasti nove kose orožij, s katerimi spreminjaš statistike v slogu dometa in tihosti. Poleg tega dobivaš dodatne državne specialce v okviru šestih služb - izvidnika, jurišnika, mitraljezca, minerja, ostrostrelca in specialca -, med katerimi ni zdravnika. Britanski SASovec je denimo ravno toliko drugače odet in opremljen kot poljski GROMovec ali nemški Verdammtnochmalovec (hec), da ga je zanimivo odkleniti ter igrati.

Na dveh mestih v kampanji prevzameš nadzor nad daljinsko vodenim tankcem, ki strelja in granatira. Menda je resničen. Bo Janša kupil.

Trenutno je videti, da sta največ pozornosti deležna osvajanje in branjenje ciljev (ena stran brani in druga napada, vloge se menjavajo) ter zavzemanje ključ­nih točk v slogu Battlefielda. Se pa nemalo ljudi posveča nameščanju in odstranjevanju bomb, mošt­ve­nemu deathmatchu, kraji zastave ter osvajanju zaporednih pozicij. Običajno te povsod pokonča en sam dobro plasiran rafal, da ne omenjam granat ali posebnih napadov, ki jih po navodilih iz CoD dobivaš za serijske uboje, na primer vodeno raketo, možnarski udar ali priklic helikopterja, ki deluje kot viseča točka za oživljanje. Poleg napadalnih so vdelane obrambne veščine, kot sta dimna zavesa ter oklep, in sam se odločiš med ponujeno ofenzivno ter defenzivno. Za to ni treba vedno doseči kill streaka, marveč te igra nagradi tudi za kako lepo potezo ali rešitev kamerada. Če si bolj nerodne sorte, te nagrade ne bodo dosti zalegle, saj jih s smrtjo izgubiš. Mojster pa bo z eno samo vodeno raketo naredil pošten raztur.

Vse to nudi kar dosti zanimivosti za igranje na dolgi rok. Najsvetlejša točka pa so prizorišča. So večja kot v prvencu, segajo od džungle do sarajevskega razsula in so polne tako ulic, hodnikov ter soban kot odprtih prostorov, kar daje odlično podlago moštveni akciji. Ravno toliko kot mirna roka pri merjenju je ključ­no vedeti, kje so ozka grla in dobre pozicije za nadzor. Že po nekaj partijah ti postane jasno, da ti bodo bruslijevski refleksi hasnili le v arkadnih situacijah in da boš moral za resničen točkovni uspeh zemljevide dodobra naštudirati, sicer boš serijsko kasiral šuse v glavo, kakor hitro boš pomolil nos iz spawn pointa. Ki ni zares varen!
Vedno pa se moraš zanašati na kolege, saj je bore malo kotičkov za varno taborjenje. Itak tedaj, ko tvojo pozicijo razkrije killcam ali rentgenski pregled, fašeš granato oziroma te kdo od blizu sesecka z zna­čilnim tomahavkom. Tega so naredili tudi v resnici in ga prodajajo. Tako mimogrede, če ne veš, kaj bi dal pod jelko za novo leto.

Za preluknjane čefare pri vdorih odklepaš nova podiranja vrat, recimo eksploziv. Bolj samo sebi namen.

Medal of Honor: Warfighter
založnik: Danger Close / EA
objavljeno: Joker 232
november 2012

74
raznolike, zabavne, filmsko vznemir­ljive samotarske misije
solidno, všečno večigralstvo z odličnimi prizo­­rišči
ukalupljenost in nezloščenost
sladkob­no domoljubje
premalo zahtevna kampanja

 
 
 
sorodni članki