IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Medal of Honor: Warfighter
Medal of Honor: Warfighter

Sneti s talibansko košato brado preganja buč­mans­­ke kučmarje po deželah, ki so jih vrli ame­riški politiki prepoznali za Barabistane.

Ah, to pretirano domoljubje, h kateremu so zlasti nagnjeni Američani. Nadvse smo ga že vajeni, toliko njihovih patriotskih filmov smo videli in špilov odigrali. Čezlužno Stars and Stripes, zastavo z zvezdami in črtami, ki vihra tako na Beli hiši kot pred navadnimi domovi, bi prepoznali v snu. Toda medijska sporočila, ki poveličujejo domačo grudo, so vse prevečkrat solzava in patetična.

Helikopterjev ni toliko kot v Blops, a Talibani imajo strateš­ko nameščene jeklenke, da jim ja zleti v luft pol trdnjave.

Enoigralski del nove prvoosebne streljanke Warfighter ni izjema. Začne se sicer drugače od klasik, ko gredo jekleni možje sesuvat sovražnike demokracije. Stavi na osebno noto, saj dramsko obravnava enega od ameriških specialcev s kodnim imenom Preacher, ki ima zaradi poklica doma velike težave. Žena se je zasitila njegovih izletov v neznano in tudi s hčerko bi znal biti na dolgi rok kažin. A ko že misliš, da imaš pred sabo končno nekaj inteligentnega, pripoved zavije v smer bruhanja v usta. Teroristi so že stotisočič podivjani hudobci, ki želijo uničiti zibelko demokracije, habala-habala Zverine, ki se lotijo nedolžnih ameriških Ljudi. Natepli jih bodo Obamovi vojščaki, ki so tako skromni, da jim morajo cukrasti zaključni epitaf sestaviti njihove predane žene.
Novi, vnovič sodobni, antiteroristični, nič več drugosvetovnovojni Medal of Honor tako izpade deloma kot sladkobna, cenena propaganda in deloma kot komercialni izdelek, ki upa na tržni uspeh, če bo zabrenkal na čustvene strune. To je velika škoda, saj ima mnogo nastavkov, da bi presegel ta neumni kalup. Da si jih ne drzne, je posledica založnikove kapitalistične miselnosti in lažne realnosti, v kateri živijo premnogi Američani, misleč, da lahko situacijo kot v filmih po bushevsko razčlenijo na dobro in slabo, na sebe in one. Kljub vsemu goltanju cenene washingtonske propagande pa mislim, da smo pri nas položaj sposobni dojemati bolj kompleksno. Zato menim, da bo odraslejšim Slovencem Warfighterjeva štorija kveč­je­mu smešna.

Zaradi racionalizacije so brivce v ameriški vojski odpustili. Tudi bratijo se komandosi po islamsko.

Od Obame do Osame
Je pa res, da se ta zasuk v neumnost pripeti bolj proti koncu in da imamo kar nekaj časa priložnost spremljati fabulo, ki pristno slika človeške usode. Komandosi, zlasti Preacher in njegov bradati snajperski kolega Stump, ki ga prevzamemo za popestritev, so prikazani kot osebe, ki trpijo, bratje v službi, možje in očetje namesto kot superjunaki. No ja, razen če odštejem upočasnjeno gibanje pri vdorih skozi vrata in samodejno zdravljenje, ko ti dajo izstrelki nekaj časa mir. To je ta ameriška vojska, ziher imajo tudi zdravilo proti prehladu.
Danger Close pač niso delali simulacije, marveč arkadno nažigačino, ki ji je jasna razlika med realizmom in avtentičnostjo. Prve ni, druga je. Misije, ki te popeljejo od Dubaja in Somalije do Afganistana do uničenega prizorišča zimskih olimpijskih iger v Sarajevu (brez Vučka!), so 'inspired by actual events', kar pomeni, da so se vse odprave v resnici zgodile. Ne ta­­ko hollywoodsko in bombastično, a vendar. Tudi za­d­nja, kjer greš nad tipčka, ki je Osama po vsem razen bradi. S tem v spregi stopa nekam žalobni ob­ču­tek pri igranju, ko vrhunski operativci Tier 1 v vojaš­kem žargonu hladnokrvno označujejo človeška bitja kot squirters ali targets.

Kar pa v bistvu so, saj posebnega odpora ne nudijo. Tako kot prvenec je Warfighter dokaj lahek špil, ki hoče predvsem zabavati in te ne obremenjuje preveč z umetno pametjo ali kompleksnimi pristopi. Pot naprej je ozko omejena, misije so nanizane premočrtno in ko vidiš bradateža v turbanu, ga ubiješ. Itak ne bo pretirano poskakoval okoli ali se izdatno pametno skrival. Orožja sicer ritajo, zlasti pri ciljanju čez merek, ne moreš si jih oprtati cel kup in streliva ni na pretek. A rešujejo te kratki rafali in municijo lahko vedno dobiš od tovarišev, ki so praktično vedno s tabo. Ne samo ameriški, marveč tudi iz vrst drugih držav pakta NATO, ki med sabo čvekajo po domače, recimo poljsko. Na nižjih dveh težavnostih si lahko dokaj rambovski, na najvišji pa je priporočljiveje, da se skrivaš v zaklonu in pokaš čefare, ki kukajo iznad ograj, ter redke, včasih skriptane pogumneže, ki se odločijo za napad. Imaš pa več manevrskega prostora kot v Call of Duty, saj te ne ubije ena sama krogla.

Dirkanje po dubajskih cestah je boljše, kot si misliš, le malce razvlečeno. Raje bi še kako strelsko misijo.

Zasedanje statičnih mitraljezov je v teh igrah stalnica in Warfighter ni izjema. Nato pridejo še helikopterji, ki jih je naročil Michael Bay.

Medal of Honor: Warfighter
založnik: Danger Close / EA
objavljeno: Joker 232
november 2012

74
raznolike, zabavne, filmsko vznemir­ljive samotarske misije
solidno, všečno večigralstvo z odličnimi prizo­­rišči
ukalupljenost in nezloščenost
sladkob­no domoljubje
premalo zahtevna kampanja

 
 
 
sorodni članki