IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Lucius
Lucius

Veter zavija in luno zakrije z oblaki. Navi obrača križe na glavo in prižiga sveče za črno mašo.

Lucius zveni podobno kot Lucifer, in to ne po naključju. Finski studio Shiver Games je namreč v kotel zmetal elemente Phantasmagorije, Heavy Raina in eksor­cizma, da bi zvaril pustolovski koktejl za noč ča­rovnic.
Prvi srkljaj je intriganten, saj ni pogosto, da bi ti igra naklonila vlogo zlobca. Sploh ne šestletnika z nadnaravnimi močmi in slo po ubijanju. Igraš edinca premožne družine, ki biva v bahaški graš­čini. Oče kandidira na volitvah, mama frfra vsepovsod, rezultat pa je prezrt, sociopatski otrok, s katerim se nihče posebej ne ukvarja. Sliši se podobno filmu Znamenje (The Omen), in tudi je. Lucius je tako kot Damien pankrt Hudiča. Foter ni peklenšček s kopiti in rogovi, temveč nosi suk­njo, se sinu prikazuje na gorečem fotelju in ga uvaja v posel. Ker se peklenš­ček napaja iz pogubljenih duš, pobalina pošilja po morilskih opravkih. Začnejo se pri obiskoval­cih in služinčadi ter se nadaljujejo pri dru­žinskih članih. Tvoja naloga je, da kri teče v čimlepšem curku.

Hudičevo seme
Na dogajanje zreš iz tretje osebe, gibanje pa sledi kombinaciji tipk WASD in miši. Lucius med tekanjem po posestvu prejema namige, kdo je trenutno na muhi in katere grešne skrivnosti bi šlo pri tem izkoristiti. Taka sta recimo stričevo ljubimkanje s sobarico in požrešnost vodje strežbe. Izbira žrtev torej ni naključna, temveč moraš slediti predpripravljenemu zaporedju. Likvidacijski pohod se prične z zaklepom strežnice v zamrzovalno omaro in nadaljuje z zmlin­če­njem hišnika pod klavirjem. Vsaka smrt je lastno poglavje in Luciusu se pri tem v zvežčiču pojavljajo grobi zapiski. Na sp­loš­no vsak morilski projekt rešiš z nekaj nabranimi pred­meti, ki jih uporabiš na pravih mestih. Ko skriješ vžigalice in odpreš plin na štedilniku, je recimo rezultat flambirana kadilčeva glava.
A čeprav je igralna plat v splošnem preprosta, hitro dobi modrice. Kvadraturo hiše se naučiš sovražiti, kajti pripomočki se pojavljajo na nelogičnih mestih in so tako majčkeni, da je prečesavanje muka. Ker redno nimaš ideje, kaj iščeš, je izkušnja podobno moreča kot v avanturah Agathe Christie. Še večja hiba od okornosti je neizkoriščenost. Čeprav Lucius lahko dviga drobnarije, kot so igrače in knjige, ni prave interakcije z okolico, ki bi omogočila raziskovanje in ust­­varjalno iskanje rešitev po zgledu Heavy Raina.

Nekaj je tiholazenja in lučanja zubljev, vendar je Lucius v splošnem nevzburljiva avantura. Škoda, kajti z več vizije bi lahko bil ena tistih, ki pomagajo razvijati žanr.

Naloge so zategadelj utesnjeno enosmerne, kar vča­sih nadvse boli, recimo tedaj, ko moraš pozimi zunaj politi vodo in pripraviti zaledenelo past. Čeprav bi glede na obilico steklenic, pip in veder to lahko opravil na ničkoliko načinov, je pravi le eden. Lucius mora v svoji sobi najti čutarico, vodo pa natočiti v bliž­njem sekretu. Enako ne more uporabiti druge te­kočine.
Pri igranju zlobca je zato le malo veselja, saj pri izvedbi lumparij nimaš nikakršne besede! Večino časa si podgana v labirintu, ki jo Lucifer občasno pohvali ter jo zdresira za nove trike. Denimo telepatsko premikanje stvari in lučanje ognjenih krogel, da je zaključek pri­merno bombastičen. A roko na srce, vse to je nič­vredna in neosmišljena kozmetika. Mar bi foter mulca priučil laserskega vida, ki bi mu razkril vroče točke! Ali krvoslednega voha za vodilno potko, ki bi ga kot v Stackingu ali legovkah vodila do cilja, če mu že instantno teleportiranje ni dano. Tako pa je fante obsojen na brušenje pet z večnim odpiranjem vrat, kjer se je treba stalno paziti odraslih. Če te slednji zalotijo pri nečednostih, je igre konec in v poglavje moraš zagristi od začetka. Da proti koncu dobiš sposobnost brisanja spomina in vsiljevanja volje, je slaba tolažba.

Označbe kažejo mesta za uporabo predmetov.

Žretje muh
Kljub visokim ambicijam je Lucius skropucalo, kjer je šibka zgodba sama sebi namen. Grafična in zvočna plat sta resda močni, prav tako so dobri posneti glasovi v vmesnih sekvencah. A kaj, ko so čutno pozlato na silo navlekli čez kosti plehke groze, ki ji ne morejo dati prave oblike. Igralnost je krhka in substance glede na tematiko zelo malo. Del krivde nosijo kli­šejski junaki, do katerih ne čutiš nikakršne simpatije.
Tudi razvoj likov je nikakršen, kar je glede na težnje k filmskosti nenavadno. Med drugim je jako nenaravno, da je Lucius mutast kot vol in vso igro ne izusti niti besede. Bralni vpogled v njegove misli sicer imaš, vendar so te tako izven dometa šestletnika, da je votla ponarejenost prav groteskna. Dečkov obraz porcelanaste lutke je sicer srhljiv, a preveč voščen in negiben, da bi presegel meje kiča. Tako kot ves špil. Podala bi se mu ocena 66, toda žal je ni vreden.


Lucius
založnik: Shiver Games / Lace Mamba Global
objavljeno: Joker 232
november 2012

57
peklenska zloba
čutna plat
mučna v vseh pogledih
zapravljena priložnost
nobene svobode