Zakomplicirane osnove očaka Magica avtorjem novodobnih kvartopirščin na splošno rabijo le kot okvirni zgled in ne kopito. Na ta način je uspel Blizzardov behemot: iz Gatheringa je vzel tisto, kar omogoča čimbolj direktno zabavo, in odvrgel pretirano kompleksne globočine. Slično postopa Eternal Card Game teksaških specialistov za virtualne namiznice Dire Wolf Digital, ki so za Bethesdo naredili prejšnji mesec obdelani Elder Scrolls: Legends. Osredotoči se na temeljno, magicovsko bojevanje s podložniki, s čimer si skuša v vse bolj naphanem področju izdolbsti nišo. Mu uspe? Ne bi rekel. Nekateri bodo v njegovi čistosti videli prednost, a menim, da se napram večini konkurence ravno zaradi nje prekmalu izčrpa.

Eternal je free 2 play igra s kartami, ki se osredotoča na večigralstvo in armade bitij. Ko imaš veliko zbirko, pričaraš kaj takega in sovraga ubiješ v enem megašusu.

Od lestve do arene
Kot ponavadi si morata čarodeja na nasprotnih straneh bojnega polja pobrati vso življenjsko energijo, kar terja veliko grdih pogledov in cimpranja bitij na fronto. Kljub tej običajnosti oko privleče edinstvena predstavitev, ki nameša številne zglede. V originalnem svetu izmišljotin bivajo tako srednjeveški vitezi, zmajeliki čekanarji, minotavri in vampirji kot divjezahodni revolveraši in mehanski ščurki. Slog je mišmaš tolkienstva, ZFja, steampunka in azijskih vplivov, risba pa junaško stripovska, taka, kot se je spomnimo iz videoiger serije Darksiders. Glave svetih vojščakov so kot nakovala, ramena v oklepih kakor planinske verige in lakti nemogoče mišičaste. Bojno polje je sicer le eno, táko z gozdnato obrobo, prgiščem podlag in obeliskoma, ki ju je moč klikati za udare strele (uporabno za opominjanje nasprotnika, naj se zgane). Škoda tudi, da ni dosti krovne zgodbe oziroma izro­čila; s tem obilneje postrežejo konkurentke, kot je Hex. A nenavadni, prepoznavni stil sije celo skozi táko revščino. 

Sicer je moč ustvarjati večbarvne snopiče, a načeloma so močnejši, bolj stabilni enobarvni. Rdeči Worldpyre Phoenix z oživljanjem oponaša Shard Phoenixa iz Magica, senčni Witching Hour pa se ceni s potekom igre.

Kdor je igral Hearthstone, si bo z igralnim okvirjem nemudoma domač. Eternal je načeloma brezplačna igra, ki jo snameš s Steama ali mobilne platforme, nakar z igranjem ali plačevanjem kopičiš karte. Manj in bolj redke podobice naključno dobivaš v paketkih, odvečne pa pretapljaš v 'shiftstone', iz katerih skuješ sličico po želji. Ker si hoče špil pridobiti stranke, je darežljiv in solidno zbirko sestaviš že z igranjem samotarske kampanje, ki ni nič več kot niz bojev z umetno pametjo, ter opravljanjem dnevnih kvestov. Izven tega se udejstvuješ na lest­vi­ci proti živim nasprotnikom, se v dveh modusih boriš z vse težjimi računalniškimi sovragi in se podajaš v draftersko areno. Tu kupček sestaviš iz naključnih kart in se pomeriš z živimi tekmeci, pri čemer je vic v tem, da izbrane karte obdržiš!

Pri napadu se enote v animaciji potegnejo nazaj in udarijo v sovražnega heroja ali kreaturo. Močnejše kot so, silneje to store, svetleča obroba pa postopku da rahel ZF-pridih.

Hitro noter, kmalu ven
Če struktura spomni na Kamen, je ustroj bitk sličen Magiji. Bitja napadajo v točno določeni fazi in poleg njih imaš na razpolago hitre uroke, 'instante', s katerimi se vtikaš v nasprotnikovo izmeno, recimo vr­žeš ogenj v naskakujočo kreaturo. Prav tako manipuliraš s pokopališčem, mana pa ne priteka sama, temveč je del kupčkov v obliki zemeljskih kart. Tudi zato snopiči merijo najmanj 75 kart, kar je v primerjavi s Hearthstonom ogromno. Potek izmen je osredotočen na obračune med kreaturami, ki letijo, povzročajo škodo onkraj blokad in se zamrzujejo. Zanimivo je, da se defenzivna vrednost spake v vsaki izmeni obnovi, natanko tako kot v Magicu. Pri uničevanju lahko pomaga heroj z orožji, ki pa so v obliki kart, ne sposobnosti. Junaki so le sličice, tako da raznolikost pristopov izvira iz petih barv. Rde­ča je farba naskokov, pri čemer pomaga samosvoja lastnost warcry, ki pumpa bitja v snopiču, zelena poudarja velike kreature, senčnomodra uživa v umazanih zvijačah …
Sliši se fino in spočetka me je Eternal pritegnil. Zunanjost je lična, nagrade poštene (v dnevnih kves­tih dobiš celotne prepripravljene kupčke!) in igranje dokaj taktično. A kmalu je navdušenje uplahnilo. En razlog je bila količina smetja med štiristo kartami in pretirano močne legendarne podobe, ki so spo­sobne v eni sami potezi preobrniti potek. Še bolj kot Dr. Boom v Hearthstonu. Obstajajo kombinacijski decki in moč je igrati s poceni snopiči, toda dostikrat se celotna fronta sesuje po prihodu edinstvene karte. Tako je zato, ker čarodeja rada strmita eden v drugega čez kup zagozdenih bitij. Le-ta si ne upajo v ofenzivo, ker napadalci merijo v junaka, ne na bitja. Partije se nemalokrat izrodijo v dolg(očasn)e pat pozicije, medtem ko zaradi ogrom­nosti deckov pogosto vlečeš le mano. 

Nabor vrst kart je tipski. Temelj so bitja z napadom in obrambo. Nakar so tu še orožja, uroki za enkratno rabo in taki, ki učinkujejo stalno ter se kličejo 'relici'.

Ne ravno za vseskozi
Preizkusa Eternala ne odsvetujem. Navsezadnje ne stane nič in te dobesedno obmetava s kartovjem. Vsled androidne in jabolčne verzije ga je moč igrati tudi na sekretu, čeprav je ta inačica zazdaj le tab­lična. A pri meni je pustil vtis, da je ožji od Hearthstona, plitkejši od Hexa in Elder Scrolls: Legends ter manj izviren od čarovnikarjevega Gwenta. Vsaka kvartopirijada pač ni odlična!