IGROVJE
stranka » igrovje » wii » Xenoblade Chronicles
Xenoblade Chronicles

Sneti si hoče na tratah na­polniti baterije, a ga roboti spremenijo vanje.

Če se zadržiš na uvodnem zaslonu v novi tretjeosebni japonski frpjki Xenoblade Chronicles, se jutranji mrak počasi spremeni. Meglice izparijo iznad travnatih planjav, oblake ožarijo sončni žarki in sprva sanjava klavirska glasba v druž­bi z violino, flavto in harfo spleza v veličasten kre­šen­do. Tu ni treba nehati z gledanjem, kajti preleti impre­sivne okolice so še naprej navdušujoči. Vendar košček dobro simbolizira špil. Začne se zlagoma, obotavljajoče, nakar se mir razblini in znajdeš se v epski, šestdeseturni fantazijski avanturi, kakršne so v tem času ipadovega naskoka vse redkejše.
Vseskozi resda ni napeta in moti se, kdor misli, da je sodobnejši pristop odpravil precej dolgočasno bojevanje z navadnimi sovražniki ter druge tipske elemente JRPGjev. A čeprav Xenoblade ne spreminja te­meljnega recepta za (tokijsko) igranje domišljijskih vlog, ne gre pretiravati s kritiko. Z jezno priprtimi očmi bi namreč spregledal lesketanje mnogih vidikov tega uživantskega naslova.

Med boji na zaslonu vidiš frise članov druščine in njihove stopnje, v tradiciji japonskih frpjk pa izkušenjske točke igra razporedi samodejno. Posebnost je, da ni zdravilnih maž – zanašati se je treba na pametno rabo urokov.


Paša za oči
Določenih klišejev, ki očitno morajo biti v vsaki igri iz Dežele vzhajajočega sonca, se Xenoblade namenoma ne znebi. To bi bilo preveč za tamkajšnje odjemal­ce, ki zahtevajo vedno enake izdelke in s tem zavirajo razvoj. Tako vnovič postaneš rahlo zasanjan in nežen, a v bistvu junaški mladenič. Ime mu je Shulk, njegove sposobnosti pa se prebudijo, ko njegovo mesto napadejo stari sovražniki ljudi, kruti robotski Mechoni. (Ni naključje, da je pred trinajstimi leti podobno štartal Xenogears za PS1 istih avtorjev, Monolithsofta.) V Shulkovem alternativnem, pravljično futuristič­nem svetu hočejo drugi prve po vsej sili uporabljati za baterije, kar mesenkotom ni všeč. Na našem heroju in tovarišiji je, da najdejo vir težav, zato se odpravijo na nemirno romanje.
Drži, da je srž zgodbe klišejska in v mnogočem pobrana tako iz drugih japanskih frpjev kot filmov, kot je Matri­ca. Takisto liki padejo v tipske okvirje fanta s posebnimi močmi, ki jih mora le še odkriti in jih povezati z Excaliburju podobnim bajeslovnim mečem ... njegovega kolega, žestokog momka, s katerim imata rah­lo homoerotičen Maverick-Iceman odnos ... gandijevske­ga modreca, ki se stoično žrtvuje za ideale ... in tihe­ga, pogumnega samuraja. A vseeno uspe fabuli biti na dolgi rok privlačna. Delno zato, ker ne pozabi na stalen dotok razkritih skrivnosti in preobratov, deloma pa, ker ne najeda z melodramo, ki smo je od JRPGjev že siti. Čeprav so protagonisti mladi, niso ot­ročji, in kljub nekaj razpotegnjenim dialogom štorija dogaja. Le kanec metaforične moči ji ma­njka, glede česar zaostane za Final Fantasy XII in XIII.

Primer ene od vmesnih sekvenc, ki jih podpira odličen japonski ali britanski govor. Igra je namreč izšla le v Japanu in Evropi.

A pripoved caplja za pravo zvezdo igre: prizoriščem. Xenoblade se ne odvija na tipskem planetu, marveč na (spečem? mrtvem?) telesu davno padlega giganta Bionisa, ob katerem so kiklopi iz Shadow of the Colossus pikipokiji. Orjak je nekoč davno podlegel v bo­ju z večnim rivalom Mechonisom - ja, od tod težave med ljudmi in roboti - in se spremenil v življenju prijazno trdoto. Druščina se povzpne od njegovih nog čez rit in hrbet do glave (in še kam?), vmes pa naleti na toliko čudovitih in raznolikih prizorov, da skorajda ne moreš verjeti, da igra teče na wiiju. Ajt, ločljivost je v primerjavi s HD-konkurentoma in peceji bedna. Toda že ko se po začetnih votlinah znajdeš na širnih travnih ravnicah, ki jih prekinjajo jezerca, reke in vrtače ter z enega konca na drugega blodiš četrt ure, po njih pa zlagoma korači številna živad, začutiš, da tole ne bo kar tako.
In res ni. Bionis vedno znova jemlje dih, najsi stojiš na najvišjem delu stometrskega drevesa, kamor si se povzpel po njegovi naseljeni notranjosti, brskaš globoko po kamnitem drobu starodavnih struktur, čofotaš v piranjasto naseljenih jezerih, brodiš po moč­vir­jih, odstrinjaš veje pragozda v oskrbi futurističnih kao vilincev ali se potikaš po hi-tech mestu. Le redko si pahnjen v ozke prehode, zakaj običajno lahko stečeš, kamor te je volja. Pri tem si pot krčiš tudi s plezanjem in nezahtevnim ploščadnim skakanjem. Skorajda se počutiš, kot da svojo zgodbo pleteš že s tem, ko vandraš naokoli, in škoda, da ne gre brez razpotegnjenih tovarn in rudnikov. Dogajanje spremlja izvrstna in­štru­­mentalna glasba, ki je za tako dolgo avanturo uho božajoče raznolika.
Izdatno gre pohvaliti nezateženost. Z raziskovanjem se odstira karta trenutnega območja, po kateri so posejani mejniki (landmarki), in med njimi instantno ska­češ po mili volji. Takisto se kadarkoli preseliš na druga že obiskana prizorišča, od mest do temnic. Ko iz­polniš pogoje kvesta, ti zvečine ni treba do njegovega dajalca, da bi prejel nagrado, marveč jo dobiš samodejno. Niti smrt ni bavbav, kajti če umreš, se znajdeš ob zadnji nadzorni točki in obdržiš vse nabrane izkušnje ter opremo. Položaj je moč shraniti kadarkoli izven boja ali filmčka in ko ga včitaš, si točno tam, kjer si bil. Celo za najdenje tega ali onega mejnika ti špil dobrosrčno podeli izkušenjske točke, kar raziskovanje naredi še bolj uživantsko. Na rovaš takih prijemov, ki bi morali biti povsod samoumevni, je prosti tek zmanjšan na minimum. In, ja, da se preskakovati vmesne animacije. Slišiš, Tales of Vesperia?

Xenoblade Chronicles
Monolithsoft / Nintendo za wii
objavljeno: Joker 218
september 2011

86

 
 
 
sorodni članki