IGROVJE
stranka » igrovje » wii » Sin & Punishment 2
Sin & Punishment 2

Sneti odpre zaklad. Zas­ke­li ga, a ne prehudo.

Devetdesetice bi moral biti Sin & Punishment: Successor of the Skies, kot se glasi njegov polni na­ziv, deležen refleksno. Prvič, gre za igro čislane japonske grupe Treasure, ki se je proslavila z izvrstnimi hardcore vesoljskimi streljačinami. Drugič, je nadaljevanje deset let stare kultne us­peš­ni­ce z nintenda 64. In tretjič, narejen je za wii, ki ima malo naslovov za okoreleže. Devetdeset, torej? Dajmo, Sneti, tako pravi tudi Metacritic!

Naučiti se moraš, da je hitbox (občutljivo področje) tvojega lika manjši od njega. Velerobot je še odpustljiv, kasneje pride bullet hell.

Na prvi otip razumljivo. Reč je napeta arkadna ZF-nažigalka na tračnicah, kjer godlje ne spremljaš iz ptičje perspektive, marveč lik gledaš od zadaj, tako kot v kultnem Space Harrierju. Na izbiro sta fantolin in punčara, ki se razlikujeta v nekaj podrobnostih. Za razliko od prvenca nisi pripet na tla, temveč lahko poletiš v zrak, koder se na surfu premikaš v vse strani 2D-ploskve. Toda igra se ne omejuje na en pogled, saj prekaplja v stransko perspektivo, te postavi v drvenje po avtocesti, nad šefa, ki po metroidovsko pada v luknjo, in še kam. Med gibanjem streljaš s curkom krogel, ki leti od tebe med tiščanjem gumba, jemlješ sovrage na muho za lansiranje raket, ki potrebujejo nekaj časa, da se napolnijo, se švigalno izmikaš, pri čemer si za­čas­no neranljiv, in brcaš bližnje tolovaje, kar je uporabno še za odbijanje izstrelkov. 
Ostalo je čisto po treasurjevsko masoven naskok nate. Medtem ko samodejno napreduješ po zakoličeni poti, te hardver in softver oblegata v valovih, orkestriranih do zadnje podrobnosti. Tu ni umetne pameti, vse so skriptali mojstri žanra. Tako imaš le redko čas za dihanje, ko letiš skozi razrušeno mesto, vodni kanal, jeklene hodnike in sanjski gozd. Vidi se, da je nekdo v igro vložil kup domišljije, saj so barabini epsko raznoteri. Zdaj te nadlegujejo podmornice, jedrski izstrelki, kiborgi in mitralješki stolpiči, trenutek kasneje si te zaželijo morske kače, ognjene žabe, nindže ter močvirske copr­­nice. Pritok novosti ne neha vseh pet ur, nakar se žur v bistvu šele začne, saj moraš s ponavljanjem doseči kar najvišji rezultat. Odlično igranje ti daruje vrhunsko količino točk zaradi množilnika, ki narašča s tem, ko sesuvaš kanalje. Še­pr­t­ljavost pa pomeni nizek izid, saj mno­žil­nik upada skladno s tem, ko te zadevajo. Če ti zmanjka energije, umreš. Potem lahko greš od zadnje kontrolne točke, vendar se rezultat resetira. 

Pri demoliranju sovragov, kot je ta ostudna mutantska podgana na autobahnu, ti lahko na pomoč priskoči drugi igralec. Vendar more le streljati z merkom, saj na zaslonu ni fizično prisoten s svojim likom.

Kot se za zvrst spodobi, na grbo fašeš konkretno količino medšefov in orenk glavarjev, ki imajo po vrsti več stopenj in še zdaleč ne zahtevajo le masaže ranljivih delov, marveč dosti prefriganega postavljanja v prostoru, umikanja ter od­bijanja. Pretežno so vsi orjaški in menjavajo med organskimi in kovinskimi nakazami, najdejo se tudi demoni. Dizajnersko je večina odlično narejenih in hitro začutiš, kako so njihovi napadi narejeni tako, da ti omejijo gibalni prostor. Najbolj fino pa se imaš, če si izkušenec, saj ugledaš mnoge reference tako na Treasurjeve prejšnje špile kot na igre vob­če. En nivo te na primer sooči z gromozanskim spakedravcem, ki te obmetava iz ozadja, ti pa si krčiš pot skozi tetrisovske bloke in izkoriščaš bombermansko eksplozivne šatulje. 
A kljub odlikam Sin & Punishment 2 ne sodi med Treasurjeve najboljše izdelke. Ključni feler je rahlo nenatančen nadzor. V prvi vrsti to velja za izmikanje, ki je enako bistveno kot streljanje, a je mestoma nekam lebdeče in nezanesljivo. Na drugi pa je vodenje lika za spoznanje ohlapno. Oboje ne bi bila težava, če te špil ne bi obsipaval s stotinami neprijaznih predmetov v slogu bullet-hell shootemupov. Okej, sistem se da naštudirati, kot je videti po točkovnih rekorderjih na spletnih lestvicah, ki so razdeljive po težavnostih in regijah. A to povzroči toliko frustracij, da se igranje zna preleviti v garanje.

Velikanskost nekaterih bitij, kot je tale glavarčina, ima mestoma slab vpliv na gladkost, kar ovira natančno streljanje. Tudi sicer gra­fika ni naj­bolj kvalitetna, dočim bi lahko bilo okolje izvirnejše ter raznolikejše.

Garanje brez osnovne draži. S&P2 nima prepoznavne identitete, saj se odvija v pozabljenja vrednem postapokaliptič­nem svetu in nažira z res čisto brezzvezno zgodbo, ki jo je v štirih minutah spisal Japanezar na norih gobicah. Pozna samo eno orožje brez nadgradenj, preveč samoljubno kopiči klišeje (robotska tovarna, vesoljska postaja ... zeh) ter vsebuje nivoje, ki so dolgi tja v dvajset minut in kot taki tečni za rušenje rekordov. Grafika je pretežno na nivoju PS2, a to ni težava, dokler sprane teksture in temačnost ne udarijo po preglednosti. Nivo v močvirju in žabarski šef sta recimo sitna, ker težko vidiš, kje si. Lahko bi bil tudi vsaj malo nelinearen in imel mož­nost spreminjanja težavnosti sredi nivoja (če jo želiš zamenjati, moraš od začetka celotne igre!) ter reštarta zadnje nadzorne točke. Na srečo so slednje razporejene s posluhom. 
Čemu torej 81, kar v Jokerju pomeni dobro igro? Ker je tempo tako razgiban, nabor falotov tako raznolik, prijemov takšna količina, šefov tako mnoštvo in podlage za preigravanja v lovu za višjim rezultatom tako obilo. Pa zato, ker je tovrstnih iger malo in ker je moč napake (znabiti celo, da te nenatančnost ne bo zmotila tako kot mene!) nadvladati z vajo ter potrpljenjem. Oboje je značilnost hardcore igralcev, ki jim je Successor of the Skies edinole namenjen. Se pravi tudi vsem sedmim ljubiteljem shootem­­upov v Sloveniji. In obema, ki imata wii.

Successor of the Skies se poigrava z zapuščino shootemupov in Tresurjevih iger. Iz pogleda od zadaj skoči v stranskega in se pokloni R-Typu.

Sin & Punishment 2
Treasure / Nintendo za wii
objavljeno: Joker 203
junij 2010

81