IGROVJE
stranka » igrovje » wii » Bit. Trip Beat
Bit. Trip Beat

Sneti

Usklajevanje grafike, zvoka in ritemskega igranja je najbolj izpopolnil Tetsuja Mizuguči z naslovi, kot sta Rez in Lumines. Vendar to ne pomeni, da je na področju sam. Spomnimo se sublimnega Everyday Shooterja za PS3, wii pa je na spletni servis WiiWare dobil alternativniški Bit. Trip Beat, narejen v taistem slogu. Poanta je v tem, da z loparčkom na skrajni levi strani zaslona odbijamo kvadratke, točke, paličice, pravokotnike in slične geometrijske gmizavč­ke, ki uletavajo z desne. Ja, kot v Pongu, le da vsaka žogica, ki jo vrneš, še bolj razroji osje gnezdo ostankov človečkov iz Darwinie. Vzorci so zmerom bolj zapleteni in hitrost vse višja, sleherni odboj pa ustvarja poskočno chiptunasto muziko. Ker loparja ne usmerjamo z digitalnim križcem, temveč z nagibanjem postrani držanega wiimota, se igranja drži občutek prastarih časov Ponga in njegovih analognih vesel.

Videti je kot nekaj, kar je pobegnilo z intro/de­mo scene za amigo. In res je Bit. Trip Beat jako podoben onim uvodkom pred piratskimi špili.

Bit. Trip Beat je z osembitniško garažno grafiko, ki bi bila lahko doma na C-64, kalejdoskopskimi formami na vesoljskem ozadju in gaviolijskim združevanjem udarjanja ter bleščanja nekaj posebnega. Zmeda, ki ume zavladati na ekranu, je načrtna in navidezna, saj je smisel v tem, da si zapomniš, kateri piksel je nanj vstopil kdaj, kako se giblje in kdaj bo zadel loparček. Valovi so dobro načrtovani, saj te uspe­šen odboj postavi v soliden položaj za gladko nadaljevanje. Žal pa so tri stopnje, za katere igra želi, da jih prešpilavaš za višji rezultat, razvlečene. Zlasti vsled duha­morno počasnih uvodnih minut, skozi katere je treba vedno znova, ko srečaš pogubo. Povrhu je spočetka na voljo le ena, tista najbolj dolgovezna, saj je treba drugi odkleniti z uspešnim igranjem. Tudi multiplayer za do štiri sodelujoče je kriza, saj prekrivajoči se loparčki in neusklajeni odboji povzročijo totalen kaos. Najbolj pa pogrešam internetne lestvice, saj je od sveta odrezano štepanje rekordov samotarsko.

V nadminimalizem se igra zateče, ko narediš preveč napak. Tedaj dobiš priložnost, da se s kako­vost­nim odbijanjem vrneš na mesto smrti.

Ker težavnost po začetnem ujčkanju naraste hitro in ostro, daje igra občutek neuravnovešenega tempa. Treba se je potrpežljivo prebiti skozenj in skočiti čez nekaj ovir, da naposled užiješ zdravo jedro staromodnega, s pulzirajočo muziko podloženega score attac-ka, ki lahko postane nevarno nalezljiv. Škoda, z nekaj več piljenja bi pred Bit. Trip Beatom kapo dvignil ce-lo Mizuguči-san.

Bit. Trip Beat
Gaijin Games za wii
objavljeno: Joker 194
september 2009