IGROVJE
stranka » igrovje » wii » House of the Dead: Overkill
House of the Dead: Overkill

... Sneti privoščil obilen burek iz gnilega mesa s svinčevo prilogo.

Indijanskega poletja ne doživljajo samo vesoljske arkade, marveč tudi že skoraj pozabljena zvrst streljank na tračnicah. Žanr, ki je sprva cvetel na avtomatih, a se po razmahu svobodnih nažigačin približal kruti smrti (članek o tem je v Jokerju 176), je zadnji čas dobil kar nekaj novih dnevnosobnih predstavnic. Po zaslugi wiija, čigar wiimote je kot nalašč za oponašanje orožja, ki ga moliš v zaslon. Tedaj člani NRA s teboj rajajo kolo, harekrišnovci pa kriče bežijo v kanalizacijo in zaraščena močvirja. Ki so, kakšno naključje, tudi v Overkillu, novi prvoosebni tračniščini.

Za tiste, ki se jim ne ljubi brati argumentacije, kratek povzetek: špil je zabaven, predvsem za začetnike, a je domala brez globine.

Za razliko od House of the Dead 2 & 3 Return, Resident Evil: Umbrella Chronicles in Ghost Squada si da novi HOTD dosti opraviti s štorijo. Ta je umeščena pred dogodke v prvencu iz leta 1991, vendar odpira novo poglavje v seriji. Namesto res­nobnosti vpelje parodiranje cenenih grozljivk in nasploh exploitation filmov, ki so bili nadvse popularni v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, podobno kot je storil Quentin Tarantino z dvojčkom Grindhouse. Headstrong Games so v en jerbas zmetali ama vse, kar jim je v bučah obviselo po nezdravo dolgih ogledih takih filmov, od preklinjajočih črncev prek možganov v posodah do mutantskih ostud, ter naredili spektakularno malopridno zajebancijo. Črni in beli junak (stari znanec, agent G) sta namenoma klišeja od klišejev; vse skupaj je izvedeno v mojstrsko ujetem stilu izkoriščevalskih kinematografov, z grafičnim filtrom zjebanega projektorja in izvrstno sixties-seventies glasbo vred; ter kje drugje bi lahko sre­čal negativca, ki besedi 'motherfucker' ponudi dobeseden pomen? Škoda pa, da manjka smisla, saj so us­t­varjalci v revolveraškem norčevanju pozabili na res­nično ostrino. Zato fabula kljub režanja vredni zafrkanciji izpade kokičasto plitka.

Overkill podpira tudi plastična čudesa, v katera vstaviš wiimote in ta­­ko imitiraš puško, kot sta Nintendov wii zapper in Nykov perfect shot.

Žal isto velja za igranje. Poanta je kajpak ta, da medtem, ko te igra samodejno, po tračnicah vodi po sedmih nivojih, vzetih naravnost iz pogrošnih filmov ter st­ripov - bolnišnica, močvirje, vila, lunapark, vlak, pod­zemna kompleksa -, z wiiljincem usmerjaš merek po zaslonu in nažigaš po uletavajočih gnusobah. Te te ne smejo doseči, sicer si ob nekaj energije. V skladu z izročilom serije so to v glavnem zombaklji v pohvalno raznolikih pojavnih oblikah, kot so segnit občan, policist, dohtar, klovn, medicinska sestra, vlačuga, klo­šar, kmetavz in črnec. Nekaj jih je naprednejših in te znajo prijeti, če se prebijejo do tebe, nakar se jih moraš otresti z rukanjem daljinca sem ter tja. Drugi te ob­metavajo s predmeti, ki jih klatiš iz zraka, tretji se proti tebi plazijo, četrti imajo zaščitene glave. Na koncu vsakega nivoja čaka šef, vmes pa občasno braniš civiliste. Takisto streljaš p
o zlatih mož­ga­nih, granatah, dodatnem zdravju in ikonah, ki upočasnijo dogajanje za ekstra lahke headshote.
Ko stopnjo opraviš, dobiš cekin, za katerega nadgradiš obstoječa orožja ali kupiš novega. Začneš s hit­rostrelno pištolo, ki se ji prid­ru­­žijo navadna in avtomatska šib­renica, revolver, strojnica, jurišni avtomat ter minigun. Moč­nej­še kot je krepelo, laže spreminja razpadkote v fontane črevc in pljučk, pri čemer udje letijo na vse strani ter kri škropi do Zimbam­bveja. Več natančnih strelov kot ti zaporedoma uspe, več dodatnih točk dobivaš in večjih pohval si deležen, dokler zgoraj levo ne zaplapola ameriška zastava. John Wayne bi bil ponosen.
A vse to klanje je povečini le holivudska predstava. Overkill je namreč daleč od pazljivo načrtovanih trač­ničnih nažigačin včerajšnjika, ki so poudarjale tako natančne strele kot modro izbiranje, katerega sovraga boš v nekem trenutku počil, da se boš čim bolje izmazal. Drugače rečeno, pravega crowd controla tu skoraj ni. Dokler vihtiš osnovno pištolico, je še nekaj izziva, ko pa preideš na količkaj nadgrajeno šotganko, se igra spremeni v pokanje golobov. Praktično v celoti odpadejo merjenja v glave in pohabljanja z odstranjevanjem udov, saj se capini spreminjajo v žolco skoraj ob vsa­kem zadetku. Saj je lepo, da je špil primeren za nedeljskega igralca, in vzdušje je na nivoju. Toda avtorjem ne odpustim, da niso poskrbeli za izkušenca. Ta se bo z vsaj malo nadgrajenim orož­jem zehaje sprehodil tako skozi osnovni štorijalni modus kot skozi director's cut, ki ga odkleneš s končanjem slednjega in ima ome­­jena življenja namesto neskonč­ne­ga števila njih. Zaradi tega ni kaj dosti težji. Da ne govorim o ig­­ranju v dvoje, v katerem s kolegom na enem kavču (nalinijstva ni) gresta skozi gnilkote kot bager. Itak ti je vse jas­no, ko vidiš, kako špil z rdečo bar­vo kri­če­če obkroža ranljive točke na tako ali tako preprostih šefih. Vnovična preigravanja komaj kaki dve uri dolge kampanje so zato precejšen dolg­čas. Edini izziv leži v treh mini igrah (streljanje tarč, prebijanje skozi valove živomrtvih, branjenje civilov), ki so za razliko od eno- ali dvo­člo­več­ne kampanje namenjene tudi trem ali štirim sodelujočim in imajo brutalno kul parodična imena. Money shot, bejbi! A kaj, ko se odvijajo tako upokojensko, da bi za vzdrževanje adrenalina nujno potrebovale gumb fast forward. Za nameček ni v igri nobene naprednosti, kot so cepitev poti, količkaj interaktivna okolica ali spletne lestvice, gladkost odvijanja pa marsikdaj trpi.
Zaradi vsega tega imaš po koncu Overkilla kot količkaj izkušen igralec v ustih precej slab okus. Vsekakor ne samo zato, ker si si tako kot ...

Omeniti velja, da imaš lahko s sabo le eno orožje, da so nivoji domiš­ljijski, obračuni pa standardni, in da lahko odkleneš mnoge sk­riv­nosti v obliki slikic. Smisel vsega pa je kajpak čim večja količina točk.

House of the Dead: Overkill
Headstrong Games / Sega za wii
objavljeno: Joker 190
maj 2009

69