IGROVJE
stranka » igrovje » wii » Super Smash Bros. Brawl
Super Smash Bros. Brawl

Sneti izpusti lesketajočo solzico, ko nje­gov Yoshi namlati zoprnega Luigija.

Tako kot je osnova novega filma o Indiani Jonesu udinjanje ljubiteljem, je tudi Super Smash Bros. Brawl čisti fan service. Le da naslovniki niso navdušenci nad klo­bu­častim pustolovcem, temveč nad Nin­tendovo zgodovino. V tej risankasti večigralski pretepačini, tretji v seriji, ki se je začela malo pred prelomom tisoč­letja na N64, namreč fašeš toliko nintedovskega, da se ti mora zrolati, če si oboževalec velikana iz Kiota. Vdela­n­ih je nič manj kot dvainštirideset likov, od stalnežev Maria in Luigija prek Linka (Zelda) in Samus (Metroid) do relativnih obskurnežev tipa Meta Knight (Kirby), Lucas (Earthbound) ter Ike (Fire Emblem).

Bolj ploščadna skakačina kot pre­tepalka? Na trenutke je videti tako ...

Še Sonica in Snaka iz MGS je moč najti med njimi, da so kravatarji veseli. A tu se kleče­pla­zenje pred obsesivnim čislavcem vsega Njevskega ne konča. Vdelana so tematska ozadja iz njihovih špilov ... preštevilne simpatične podrobnosti ... glasbene sp­rem­ljave ... znane tematike ... trademarkovski gibi ... skriti velikonočni jajčki ... zgodovinski opisi ustreznih iger ... obskurni medšefi. Nič, špil je podložniško glo­bok poklon izročilu, ki ga Nintendo spravlja vkup že kakih trideset let. Če si posvečen, se pod navalom do­be­sedno opotečeš - ako nisi, to morda postaneš.
Saj ni težko. Predvsem Brawl ne spada med hardcore pretepačine v stilu Street Fighterja 3, marveč se, kot večina Nintendovih iger, postavi na sredino. Brž je dos­topna največjemu analfabetu, obenem pa poseduje globino, nad katero se ne

Največji žur je gotovo tedaj, ko se spopadejo štirje človeški nasprotniki, ki obvladajo ozadja in like.
more zmrdovati niti okorel špilavec. Za razliko od tipskih mlatilščin poanta ni v tem, da nasprotniku pobereš vso energijo, marveč ga je treba odstraniti s ploščadi, ki plavajo v zraku. Več poškodb kot borec faše, dlje v luft ga boš odbil in teže se bo vrnil na trdo podlago. Liki ne posedujejo kilometrskih naborov potez, ne izvajajo dolgih kom­binacij ali verig, ne obrajtajo ultra naprednih teh­nik. Za­to pa niso pripeti na ravno linijo s občasnimi sko­ki, mar­več prosto tekajo okoli, skačejo visoko v zrak, pre­hajajo med platformami ... To je sploh žur, ko se na zaslonu znajdejo štirje naenkrat, kar je maksimum. Običajna taktika in prstnična zahtevnost iz pre­te­pačin gresta v SSBB na izlet, zato pa igra postreže z abnormalno zabavnostjo in prefrigano Nintendovsko magijo, ki ti omogoča, da igraš kot tepček, pov­preč­než ali nadrkanec, a se imaš v vsakem primeru blazno fino. In čeprav je na videz enostavna, se v njej skriva mnogokaj. Globina po eni strani izvira iz ža­metne uravno­te­ženosti orjaš­kega nabora likov, ki pokrivajo številne pri­sto­pe, od bes­nega napadanja prek trikov do želvarjenja. Po drugi strani pa iz oza­dij, ki so sestavljena iz preštevilnih elementov, sp­ret­no sestavljenih v pra­ve male puz­lice, katerih mojst­ro­vanje ti da nesluteno prednost pred knofodrkači.

Lava je smrtonosna in je eden tistih elementov, ki znajo manj potrpežljivim požreti kak živec.

Glede na to, da špil krila resnično dobi šele v multiplayerju za štiri, je nadvse kul, da je Nintendo vdelal spletno povezovanje v samotarski in moštveni obliki, zamudno vnašanje prijateljskih kod in odsotnost gla­sov­nega čveka gor ali dol. Toda nabor sladic se tu ne zaključi. SSBB malodane prekipeva od vsebine in se zlahka kvalificira za eno najbolj nap­ha­nih iger doslej. Bolj kot igraš, bolj se počutiš, da odkle­paš neskončno skrinj z zakladki - svežimi načini, opcijami, nivoji, soundtracki, nalepkami, pokali in celo omeje­nimi demo verzijami starih Nintendo­vih iger. Špil je kot votlina geriatričnega po­šev­no­okega zmaja, ki je vse življenje zbiral dragotine, zdaj pa jih v napadu senil­ne dobrodušnosti tala vsem, ki pridejo mimo.

Vdelan je urejevalnik nivojev, a je orodjarsko omejen. Z njim ne boste ustvarili takih stopenj kot Nintendo.

Ne da je Super Smash Bros. Brawl najboljša reč po čo­­kolešniku. Enoigralstvo je dokaj medlo: umetna pamet je tako-tako, dolgi ploščadarski modus pa je poln enoličnih sovragov in rutinskih skakaških op­ra­vil. Grafika s tehničnega vidika ni briljantna. Dolo­čena ozadja so pretirano nabita z nevarnimi in nak­ljučnimi elementi. Vobči napredek od SSB Me­lee za gamecube ni prav velik. Pri igranju pa moti ponavlja­nje enih in istih potez za posamezne like, saj so sezna­mi udarcev dokaj kratki. To skrajša čas študira­nja in čustveno na­vezo z borci. Po drugi strani pa globina ne izvira toliko iz udarcev kot iz tega, kako na ozadju si pos­tavljen in kdaj izvedeš najbolj pravi sunek za dano si­tuacijo, medtem ko so liki polni subtilnosti. Še ena zmaga za Nintendo - tako današnja kot nostalgična!

Pri internetnem povezovanju včasih traja nekam dolgo, da igra najde soigralce. Vmes lahko tepeš vrečo.

Super Smash Bros. Brawl
Nintendo za wii
objavljeno: Joker 179
junij 2008

89

 
sorodni članki