IGROVJE
stranka » igrovje » wii » No More Heroes
No More Heroes

Sneti dojame vse reference v NMH, a kljub temu ni povsem očaran.

No More Heroes najbolje opiše ta strašljiva ugotovitev: slog pred vsebino. To ne pomeni, da je no­remu Japoncu Goičiju Sudi z vzdevkom Suda 51 projekt čisto spodletel. Drži pa, da bi mo­žak znal večji uspeh doseči pri snemanju filmov kot pri klepanju interaktivne zabave, kjer veljajo drugač­ni zakoni.

Še ena pripomba je ta, da ima evropska verzija v primerjavi z ameriško namesto krvi le črn, digitaliziran pepel. Zato se ne kopaš v gejzirjih krvi, marveč v kockasti črnini.

Na površju je NMH igra leta. V izmišljeno, Manhatta­nu podobno mesto Santa Destroy postavi otakuja Travisa Touchdowna, ki hoče biti ultimativno kul. Ker prebiva v zanikrnem motelu s sivo mucko in kupom prahu, se zagrizeno loti plezanja po lestvici morilcev - ko bo porazil vseh enajst, bo končno nekaj pomenil. Ta že sam po sebi edinstveni okvir sta Suda in podjetjece Grasshopper okrasila s komaj verjetno ko­ličino poklonov gikovski kulturi. Na izviren, impresiven način je vpeto vse, kar nekaj pomeni ljubitelju sta­rih iger, fajterskih filmov, znanstvene fantastike, animejev in tokijskega humorja. Travis vihti svetlobno katano, posluša zvoke s commodoreja 64 in gra­fi­ko z avto­ma­tov, srečuje se z liki po zgledu Kill Billa, polo­žaj shrani s sedenjem na vece školjki, ne manj­ka­ta star pederast ter seksi Francozinja. Bolj kot se spoznaš na špile, Vojno zvezd, Tarantina, osembitni­ke in ri­žojedo (sub)­kul­turo, bolj ti No More Heroes do­­gaja, saj zgolj spoznavanje mnogih referenc prinaša velik užitek. Kaj šele obču­do­vanje pred­stavitvenega sloga, ki z očrta­ni­mi podobami in mno­gimi pre­­se­ne­čenji sledi Grass­ho­pper­je­ve­mu prej­š­nje­mu naslovu, Killer 7.
Pohvalno je tudi, da špil ni običajna klavščina, mar­več je zadegan v ka­lup Grand Theft Auta. Docela v slogu te pros­lav­ljene zahodne serije se Travis poja po odprtem mestu in se loteva glavnih ter stranskih misij. Prve so bistvene za nadaljevanje zgodbe, medtem ko druge prinašajo denar v zameno za ubadanje s skorajda vsak­danjimi opravili (naberi ko­ko­­sove orehe, pokosi travo, čisti grafite ...) in morilskimi cilji. Za cekin kupuješ boljše katane in onegajčke v slo­gu detektorja $, v telovadnici si pla­čuješ vadbo na na­pravah, ki ti po zgledu San Andreasa dvigujejo statistike, v štacuni pa v vrečko tla­čiš nova oblačila. No, preveč trošiti za dragotinice ni zdravo, saj si pravico do naslednje ašašinacije kupiš s taistim denarjem.

Skakanje z motorjem sodi med stranska opravila, ki jih kvarijo neumnosti. Če ti recimo spodleti, sprožitvena točka izgine in se moraš peljati do razdeljevalnega urada. Zakaj, Suda 51, zakaj?!

Vendar ne traja dolgo, da v itak ne ravno dolgem špilu, ki traja okrog enajst ur, ugledaš razpoke, ki se orenk razširijo. Reference na popkulturo so mnoge, toda zgodba je klišejska in plitva - tako kot prizorišče. Santa Destroy je majhno, mrtvo, plehko mesto z malo pro­me­­ta in pešcev, ki ga ne krasi sko­­raj nič raziskovalnega šarma. Občutek jača sprana, škatlasta, zamegljena grafika, ki zaostaja celo za GTAji s playstationa 2. Vo­zil ne moreš menjavati, temveč si obsojen na furanje z nesrečnim motociklom z orjaškim zadnjim ko­le­som, ki je tako neroden, da bi ga takoj zamenjal za navadno ves­po. Stranske naloge so sprva domišljijske, zlasti kar se tiče oseb, ki ti jih zaupajo, saj so te s svojimi ka­rak­terji čisto vesoljske. A kmalu se jamejo zadolžitve pre­tirano ponavljati, saj moraš ene in iste opravljati po ducatkrat, da nabereš goldinarje. Ker furanje po mes­tu s ponavljanjem večinoma nezahtevnih kvest­kov tvori kako polovico špila, brez zvrhane čaše potr­pež­ljivosti ne gre.

Kljub ubijalskemu stilu pa je igra na slikicah videti precej lepša, kot je v resnici. Tehnično je zunanjost daleč od Super Maria Galaxy.

Druge pol je sekljaška akcija, ki nastopi, ko se lotiš pobijalskih misij - bodisi stranskih, bodisi šefovskih. Stiskanje gumba A botruje zamahovanju z mečem, držanje taistega prinese močnejši rez, Z je blok, med­tem ko ima B za posledico brce in rokoborske prijeme. Wiijevo nadzorno naprednost zastopa ma­hanje z daljincem za pum­pa­nje energije v meč, držanje be­le ploš­či­ce navzdol ali navzgor, kar določa nizek oziroma visok položaj ka­ta­ne, in zamah v smer, ki jo ob prijemu ali smrtnem udarcu pokaže puščica. Borilni sistem, ki se za­na­ša na kratke, silovite kombinacije, je kar zabaven in dinami­čen ter se širi z novimi potezami. Takisto so fine poznejše domisli­ce, ko se med drugim boriš obrnjen na glavo. Po drugi strani pa ne seže dosti v globino in ne poseduje elegance boljših bratov, tiste plime in oseke, ki je značilna za naj­boljše predstavnice zvrsti. Te­mu se pridruži za­ni­kr­­na, trzajoča kamera, s katero se prek digitalnega križ­ca ubadaš bolj kot s sabljanjem, in moteče pa­da­nje količine sličic na sekundo. Za nameček pot do še­fov zvečine tvorijo duhamorno prazni hodniki, kjer se spopadaš z enimi in istimi barabini, ki jih krasi enaka umetna nespamet in podlegajo enostavnemu, brezmožganskemu knofodrku. Par elementov to početje razgiba, a kljub temu se akcija marsikdaj vle­če. In na­­posled so šefi sicer izvirni, udejanjeni po vzo­ru pre­tepaških filmov ter humorni v svoji odbitosti, kakrš­no simbolizira tip, ki strelja laserske žarke iz mednožja. A hkrati so narejeni po istem kopitu in so dostikrat čisto pretežki glede na zoprno kamero in rutinsko pot do njih.
Če bi Suda 51 naredil anime No More Heroes, bi bila to ultimativno kultna zadeva. Do težav pride, ker jo je treba igrati.

Predstavitev NMH je edinstveno navdihnjen združek sodobnih in retro grafičnih elementov ter navdihov iz raznoraznih špilov, filmov ter animejev.

No More Heroes
Grasshopper / Rising Star za wii
objavljeno: Joker 177
april 2008

71