Poskusi in napake s ponavljanjem si zato odrežejo občuten kos osnovnih dvaj­setih ur, kolikor igra tra­ja, in v kasnejšem iskanju dragotin ni nič bolje. Ne re­čem, številne puzle so krasne, prizorišča se ne ponavljajo in občutek sve­ži­ne je vseskozi prisoten. Poleg tega lahko pred televizor sede več ljudi, ki z daljinci čečkajo po zaslonu in pomagajo glavnemu igralcu. Ampak ali je bilo res tako težko poskrbeti za shranjevalne točke ozi­roma vsaj omiliti pogoje za nabavo rešilnih ku­po­nov? Skoraj vsak navdušen vzklik nekod drugje pla­čaš z nemočnim škripanjem z zobmi, kar vsekakor ni kul.

Oddaljen pogled je zelo uporaben za načrtovanje pohoda po nivoju. Če si vseeno izgubljen, lahko izkoristiš kupon za na­mig. Tudi slednje pestita draginja in vprašljiva uporabnost.

Tistim, ki so po duši namesto terminatorskih puzlatorjev zvedavi pustolovci, se zna fržmagati tudi, kako malo ti Zack & Wiki razveže roke pri preizkušanju kom­binacij, raziskovanju in šlatanju. Špil sicer vsebu­je prgišče ugank, ki so rešljive na več načinov, recimo lomljenje ledenega oklepa okrog skrinje. Vendar je levji delež nalog enoumnih, ujetih v tog niz zahtevanih zaporedij.
Ob vsem tem mi je prišla na misel še ena podobno zapravljena priložnost, namreč Billy Hatcher and the Giant Egg (J156, 69; id 3077 na stranki). Tam je šlo za ploščado, a so jo enako kot Zacka zašuštrali s preveč privito težavnostjo. Občutki so celo tako po­dobni, da bi lahko Zacku poleg ocene prilimala identične pluse in minuse, kot sem jih pred slabima dvema letoma Billyju. Predstavljajte si ju kot nes­kon­čno luštkana plišasta med­ved­ka, ki se jima vsako noč zmeša in te napadeta kot stekla psa. Z nečim tako gremlinovskim že ne bi spala. Pa vi?

Če Zacka pustiš pri miru, bo vase začel mašiti čokoladke. Drugače pa pobalin, tako kot ostali liki, posebne osebnosti nima.