|
Zack & Wiki: Quest for Barbaros' Treasure Navi tolikokrat požrejo in speštajo, da spravi zavarovalnico na kant.
Čeprav sta wii in DS zelo pripravna za pustolovščine, ki zahtevajo kazanje in klikanje, so k njima doslej zašle le redke. DS je denimo dobil Ankh in Runaway 2, wii pa prvo od Agat. Vendar so to dokaj težko dostopni naslovi in za nameček vsi predelave z računala. Gusarčka Zack & Wiki sta tako prva pustolovska junaka, spočeta nalašč za wii. Nastopata v domiselni in ambiciozni igri, kjer sta na lovu za zakladom, do katerega vodi sestavljanje okostja legendarnega pirata Barbarose.
Njegove kosti so raztresene širom dežele in skupaj jih je blizu dvajset, kar da prav toliko stopenj. Osrednjih svetov je pet in te skozi sočno zeleno džunglo popeljejo do lave, ledu in ukletega gradu. Vmes sta še povezovalna nivoja, kjer enkrat tacaš po zračni in drugič po pravi ladji. Vsaka soba skriva skrinjo s kosom skeleta, do katere je treba priti. Pobič Zack v barvitem trirazsežnem svetu sledi zvezdici, ki jo vodiš z daljincem, in se ukvarja s poklikanimi vročimi točkami. Wiki je njegova zlata opička, s katero mulec spreminja pošastke v uporabne predmete. Kačon recimo postane prijemalka, pajek lopar, netopir dežnik, sovražni gusarčki pa kipci, uporabni za aktivacijo stikal in podobnega. Poleg tega živega inventarja je v vsaki sobani manjše število predmetov, ki segajo od ročic prek čelad za nošenje vode in ribiških palic do metel ter uspavalnih gob. Zack lahko naenkrat nosi le eno reč, z ustreznimi gibi daljinca pa nato žaga, igra tenis, se mečuje, vleče vrv, pometa, obrača ključe in mnogo drugega. Škoda, da natančnost in intuitivnost nadzora pogosto zatajita, tako da je mahanje okornejše in manj uživantsko kot denimo v WarioWaru.
Glede predstavitve igri nimam česa očitati, saj je zloščena, da kar slepi. Na rit te vržejo že briljantna risankasta podoba, ki spomni na Wind Wakerja, obilje luštnih vmesnih animacij in dražestna glasba. Ampak za to luštkano podobo se skrivajo ostri zobje nečesa staromodnega in neodpustljivega. Za predjed se je moč zlahka zaplezati do te mere, da nivo sploh ni več rešljiv, pri čemer se igri ne zdi vredno, da na to opozori. Nadalje je treba vedeti, da Zack & Wiki ubira pota starih Sierrinih avantur v slogu King's Questa, kjer je bilo umiranje tako običajno kot mozolji na pubertetnikovem frisu. A oboje še ne bi bilo tako kritično, če ne bi bilo združeno z nečim ultimativno smrtonosnim: nezmožnostjo shranjevanja med prebijanjem skozi sobe. Če se zafrkneš, se sicer lahko rešiš z vnaprej nabavljenimi kuponi, toda zaradi vrtoglave rasti cen je prašiček kmalu prazen in moraš na stopnjo od začetka. Ker se te kasneje občutno povečajo in zapletejo, je ponavljanje zelo mučno. Za nameček te špil rad pritlehno zatolče na koncu nekaterih stopenj. Ko si že čestitaš, da si se prebil mimo ugank, se znajdeš v prostem padu ali v vidnem polju ogromne zmajevke. Brez bliskovitega pravilnega odziva je po tebi, kot bi mignil, in ves trud gre v nič. Včasih je nevarne situacije mogoče predvideti, a ne zmeraj.
strani [2]: 1 2
|
69
![]() |
|