Čeprav sta wii in DS zelo pripravna za pustolovščine, ki zahtevajo kazanje in klikanje, so k njima doslej zašle le redke. DS je denimo do­bil Ankh in Runaway 2, wii pa prvo od Agat. Vendar so to dokaj težko dostopni naslovi in za nameček vsi predelave z računala. Gusarčka Zack & Wiki sta tako prva pustolovska junaka, spočeta nalašč za wii. Nastopata v domiselni in ambiciozni ig­ri, kjer sta na lovu za zakladom, do katerega vodi sestavljanje okostja legendarnega pirata Barbarose.

Preden lahko iz skrinje izvlečeš zveličavno dragotino, moraš odgnati čuvarskega strahca. Tu spet priskoči na pomoč Wiki, ki se s stresanjem daljinca spremeni v doneč zvonec.

Njegove kosti so raztresene širom dežele in skupaj jih je blizu dvajset, kar da prav toliko stopenj. Osrednjih svetov je pet in te skozi sočno zeleno džunglo popeljejo do lave, ledu in ukletega gradu. Vmes sta še po­ve­zovalna nivoja, kjer enkrat tacaš po zračni in drugič po pravi ladji. Vsaka soba skriva skrinjo s kosom skeleta, do katere je treba priti. Pobič Zack v bar­vi­tem trirazsežnem svetu sledi zvezdici, ki jo vodiš z daljincem, in se ukvarja s poklikanimi vročimi toč­ka­mi. Wiki je njegova zlata opička, s katero mulec spreminja pošastke v uporabne predmete. Kačon re­ci­mo postane prijemalka, pajek lopar, netopir dežnik, sovražni gusarčki pa kipci, uporabni za aktivacijo stikal in podobnega. Poleg te­ga živega inventarja je v vsaki sobani manjše število predmetov, ki segajo od ro­čic prek čelad za nošenje vode in ri­biš­kih palic do metel ter uspavalnih gob. Zack lahko naenkrat nosi le eno reč, z ustreznimi gibi daljinca pa nato ža­ga, igra tenis, se mečuje, vleče vrv, po­meta, obrača ključe in mnogo drugega. Škoda, da natančnost in intuitivnost nadzora pogosto zatajita, tako da je mahanje okornejše in manj uživantsko kot denimo v WarioWaru.

Vsak svet zaokroži šefovska soba, ki je tu spreminjajoča se uganka z ogledali. Eno od prijaznejših ledenih stopenj so predelali tudi v flashevski demo, dostopen na uradni spletni strani.

Glede predstavitve igri nimam česa oči­tati, saj je zloščena, da kar slepi. Na rit te vržejo že briljantna risankasta podoba, ki spomni na Wind Wakerja, obilje luštnih vmesnih animacij in dražestna glasba. Ampak za to luštkano podobo se skrivajo ostri zobje nečesa staromodnega in neodpustljivega. Za predjed se je moč zlahka zaplezati do te mere, da nivo sploh ni več rešljiv, pri čemer se igri ne zdi vredno, da na to opo­zori. Nadalje je treba vedeti, da Zack & Wiki ubira pota starih Sierrinih avantur v slogu King's Questa, kjer je bilo umiranje tako običajno kot mozolji na pubertetnikovem frisu. A oboje še ne bi bilo tako kritično, če ne bi bilo združeno z nečim ultimativno smrtonosnim: nezmož­nostjo shranjevanja med prebijanjem sko­zi so­be. Če se zafrkneš, se sicer lahko rešiš z vnaprej nabavljenimi kuponi, toda zaradi vrtoglave rasti cen je prašiček kma­lu prazen in moraš na stopnjo od za­čet­ka. Ker se te kasneje občutno po­ve­ča­jo in zapletejo, je ponavljanje zelo mučno. Za nameček te špil rad pritlehno zatolče na koncu nekaterih stopenj. Ko si že čes­titaš, da si se prebil mimo ugank, se znajdeš v prostem padu ali v vidnem polju ogromne zmajevke. Brez blis­ko­vi­tega pravilnega odziva je po te­bi, kot bi mignil, in ves trud gre v nič. Včasih je ne­v­ar­ne situacije mogoče predvideti, a ne zmeraj.