IGROVJE
stranka » igrovje » wii » Super Mario Galaxy

Ni treba dvakrat reči, da ima dvodelni igrator svojo vlogo. Samoumevno je, da analogna gobica na nunčaku usmerja Maria in da trzanje z daljincem sproži vrteči napad. Toda svobodnost naveze pride do izraza, ko z wiiljincem po zaslonu neodvisno od Maria premikaš kurzor in z njim pobiraš kosce zvezd. Nobeno samodejno vsrkavanje robe iz konkurenčnih iger ne pride blizu temule v SMG in nekaj čisto posebnega je, kako istočasno vodiš Maria ter švigaš okoli s pokazateljem. Če si bil kdaj v kakem špilu, kamoli ploščadi, večopravilen, si v Galaxy. Obenem je kurzor podlaga za dvoigralski način, kjer drugi igralec s svojim daljincem pomaga pri nabiranju koščkov zvezd. Omejeno, a fino.

Puščice kažejo, kam je usmerjena gravitacija. Že na desnem koncu zaslona se bodo obrnile in Mario bo skakal po stropu namesto po tleh. Zakon.

Čemu potem ne 94? Zakaj ne 93, za božjo voljo, saj je Galaxy vendarle boljši od Sunshina, ki je svojčas dobil 92? En razlog je ta, da igra kljub vsej luštkanosti in odličnemu dizajnu ni hud presežek v igrarskem smislu. Morda je za to odgovoren sam žanr ploščadnih skakačin, ki ga stežka prištevamo med tiste, ki v drugi polovici tega desetletja krojijo prihodnost našega hobija. Rudimentarna zgodba, ozko usmerjeno igranje in močno zgledovanje po starostah v okviru mariovskega izročila niso nič slabega. Toda vprašati se gre, če je tovrstno stopicanje na mestu kul za splošen napredek. Potem so tu težave s podvodno kamero, ki se včasih postavi tako nemogoče, da bi jo najraje fental, in nenatančno določanje oddaljenosti od objektov pod vodo. Ker podgladinskega početja ni dosti, to ni velik problem, a dokler traja, znaš čisto nekarakteristično za Maria škripati z zobmi. In naposled je za visoko, a ne stratosfersko o

Za razliko od Zelde, ki je čistokrvna avantura, je Mario čistokrvno igranje. Tudi zato je v pripovedi in likih zaman iskati posebno globino.
ceno odgovoren element, na katerega Mijamoto ne more vplivati, vendar zaradi tega ni nič manj resničen: generacija wii. Kakor je naprava odlična in je s svojim dvojnim igratorjem v nedrja digitalne zabave privlekla ničkoliko džojstiških analfabetov, naval običajnih ljudekov pomeni, da jim je treba igre prilagoditi. Ker SMG ne pozna težavnostnih stopenj, je v primerjavi z Mariom 64 dolgo časa opazno lažji, medtem ko zadnje zvezde iz nabora sto dvajsetih zahtevajo ploščadno mojstrovanje najvišjega ranga. Ovojnica, ki obdaja špil, je s tem raztegnjena ravno toliko čez mejo udobnosti, da moti. Ploščadni izkušenež bo osnovni kvest, ki obsega dobro polovico vseh zvezd, končal brez večjih težav (in bil pri tem negativno presenečen nad kratkostjo in preprostostjo nekaterih nalogic, ki nikakor niso omejene na štart), levji delež kolajnic pa bo nabral, ne da bi se spotil. Nikakor nočem reči, da pri tem ne bo užival, saj bo le največji cinik dovolil, da bi si slaba volja ob lahkosti podredila otroško začudenje nad Mijamotovo načrtovalsko genialnostjo. A vseeno. Začetnika pa bo ujel drug hakeljc - temeljno nalogo bo opravil z več ali manj problemi, a nobenim nerešljivim, medtem ko bo dodatne zvezde v kufer basal z velikimi težavami in najverjetneje odnehal dosti pred kompletnim naborom. Razen, seveda, če v njem bije srce pravega igričarja.
Vendarle pa so to teoretska razmišljanja, ki ne zameglijo dejstva, da je Super Mario Galaxy prvovrstna igra in eden najbolj neposredno zabavnih kosov softvera letošnjega leta. Toliko raznolikosti, domišljije in dobre stare igralnosti srečaš redkokje, ne glede na žanr, 3D ploščadne arkade pa po tej izdatni selitvi v vsemirje ne bodo nikdar več enake. Mirno se torej izstreli tja, ne glede na to, ali si hardcore Mariaš ali wiijevski zelenec, kajti na zadnjem sedežu te spremlja gospod Mijamoto. Boljše družbe za izlet v prihodnost zvrsti ne boš našel.

Mario z 'oblekami' kakopak mutira v razne alternativne oblike. Te mu dajo posebne sposobnosti za premagovanje ovir.

Super Mario Galaxy
Nintendo za wii
objavljeno: Joker 172
november 2007

91

 
 
 
sorodni članki