Otroci imajo pomanjšane inačice mnogih odraslih reči - avta, hiše, kuhinje, brivs­ke­­ga aparata, mitraljeza. Zakaj torej ne bi dobili še miniaturne izvedenke Diabla? Natanko to so Skylanders, ena večjih prodajnih uspešnic minulih let.
Kljub risankavemu videzu ne gre za poskakovalen špil, marveč za lahkotno akcijsko igranje vlog, ki cilja predvsem na malčke med sedmim in enajstim letom. Seveda s prisotnim roditeljem, saj je vse v tujem jeziku. Iz tretje perspektive, ki ni zakoličena, marveč se kamera sama od sebe dinamično približuje, oddaljuje in suče, na veliko pražimo legije simpatičnih sovražničkov. Za odstranjene prejmemo denar za opremo, kot so krepilna pokrivala, in izkušnje, s katerimi se nadgrajujemo po dveh vejah spretnosti. Poleg tega raziskujemo nivoje, se odrivamo od pod­­­stav­­­­kov, ki nas vihtijo skozi zrak (na lastno pest ne moremo skakati), rešujemo ugankice s potiskanjem zabojev, se ogibamo vrtečim rezilom, iščemo ključe za odklepanje vrat, dobivamo na tone nagrad v obliki zlatnine, ki bruha iz uničenega, ter imamo vedno občutek, da smo nekaj zgrešili, kajti skrivnosti je nemalo. Špasna mešanica, ki mi je med otroš­ki­mi igrami osebno še bolj pri srcu kot seriji Lego in Pokemon.

Takole je videti igranje Skylanderjev. Ko figurico daš na podstavek, se pojavi na zaslonu in lahko igraš z njo.

Verjel bom, ko se bom dotaknil
Predvsem zavoljo junakov. To so bajeslovna bit­ja Skylanderji z živalskimi in človeškimi lastnostmi, ki se trudijo prekrižati načrte malemu, zafrustriranemu coprniku Kaosu. A Skylanderji ne obstajajo le na zaslonu, marveč jih lahko primemo. So namreč pravcate ak­cijske figurice, visoke kakih deset centimetrov, kakovostno narejene, čudovito podrobne in lepo pobarvane, da jih je veselje gledati na polici.
No, veliko bolj smiselno je, da enega damo na podstavek, ki je s konzolo ali računalnikom povezan z USB-kablom oziroma brezžično. Tedaj figurico igra prepozna in jo prikaže na ekranu, da s preprosto nadzorno shemo prevzamemo nadzor nad njo. Ko se naveličamo dirjanja okoli recimo z zmajčkom Spyrom oziroma nam ga pokončajo, ga vzamemo z razsvetljenega 'portala moči' in nanj postavimo drugega pro­­tagonista, kot so revolveraš Trigger Happy, smrt­njaš­ka pozojka Cinder ali orlovski heroj Jet-Vac. Po nekajsekundni animaciji šopirjenja se Nebesnik pojavi v špilu in lahko nadaljujemo z vandranjem ter uni­če­va­njem. Vsak ima lastno osebnost in spretnosti, od letenja prek brizganja z vodo do sipanja ognjenih krogel, teleportiranja in postavljanja statičnega mitraljeza.
V tem otipljivem dejanju je magija igrač, ki je video­igre niso nikdar zares poznale. Skylanderji so več kot liki na ekranu; so nekaj, kar tipaš in imaš na mizi. Zato prestopijo pregrado med svetovoma, pri čemer ne komplicirajo kot recimo neposrečena kvarto­pirščina Eye of Judgement za PS3. Vzameš, pos­ta­viš, odstraniš - postopek je hiter, enostaven in prijeten za oko ter dlan. Zlasti v nadaljevanju Giants, čigar zvezda so Velikani, trikrat zajetnejši kipci od siceršnjih.

Čeprav so Giants v osnovi frp, dosti pobirajo iz običajnih akcijad. Tega šefa je treba med ogibanjem laserjem iz očes streljati v roke, ki so zaradi otrok jasno označene kot ranljive.

Lakom lačen!
Mislil bi si, da bodo titani bistveni za nov pohod nad Kaosa, ki si omisli velikanskega robota in išče nadorožje za podjarmljenje sveta med oblaki. Toda gromozanskeži so nenavadno pohlevni, kajti njihovo udrihanje s pestmi in macolami je vse prej kot nujno. So močni, a hkrati okorni in velike tarče, zato so daleč od vsemogočnih mašin destrukcije. Pravzaprav so sre­ča­nja s številnimi nepridipravi, med katere se umeščajo vseh vrst globule s čekani, ihtavi vilinski lokostrelci, orkovske sitnobe s ščiti (saj se spomniš, da gre za RPG, ne?) in podobna nesnaga, lažja z ma­njšimi, gibčnejšimi Skylanderji. Orjaki so dobri predvsem za iskanje njim prirejenih skrivnosti, denimo rušenje sten in tal z ustrezno ikono, ter vlečenje zajetnih lebdečih objektov k sebi, kar storimo s hitrostnim drkanjem knofa. Izven tega so predvsem dodatna vrsta heroja, ki z drugačnim pristopom k akciji nekoliko pestri dogajanje. 'Nekoliko' zato, ker jih je dejans­ko manj zabavno in zanimivo uporabljati kot drobnejšo žlahto.

Tree Rex je orjak, ki ga skupaj z dvema manj­ši­ma dobiš v začetnem paketu. Kot vidiš, je njego­­va fizična podoba jako slična poligonski v igri.

Izvzemši velikane, ki itak ne pustijo konkretnega odtisa, je nadaljevanje tipično. Dogajaška, humorna štorijica iz nedeljskih risank resda humorno osvetli Kaosovo ozadje in občutek ponavljanja navzlic rabi sličnih okolij (lava, led, džungla, grad, tovarna ...) ni premočan. Toda uvodoma opisani recept je enak kot v prvencu Spyro's Adventure (Joker 224, 82), avtorji pa so ga z nekaj prijemi pokronali. Najbolj s tem, da na stopnjah, ki trajajo nekako pol ure, ni niti ene nadzorne točke. Če moraš ugasniti napravo, boš moral naslednjič od začetka, kakor tudi, če ti ubijejo vse Sky­landerje. Špil zaradi mladinske usmerjenosti ni te­žak, toda najvišja od treh zahtevnosti te zna ob­čas­no dodobra zaposliti, predvsem zato, ker ni gumba za strafe in je treba v pohanje sovragov vložiti nemalo gibanja. Četudi odmislim teorije zarote o tem, da te si­lijo v kupovanje dodatnih figuric, je prijem tečen. Zlasti ko se spomnim, da nekajkrat na sredi nivoja nisem mogel dalje, ker so mi vmes fentali velikana. Kajpak sem igral na hard, drugače bi si ne upal več pogledati materi v oči. Po koncu odkleneš nightmare, ki pa ni zares trd. 
Giantom ni v čast niti paberkovanje od vsepovsod, saj je moč videti krepke dele Ratcheta & Clanka (s praktično identičnim robotskim glasom vred!), Skies of Arcadia, Zelde, Final Fantasyjev, Diabla in še marsičesa. Nadalje je Flynnova leteča ladja manj sučišče za nelinearno napredovanje kot selitvena barka za tokrat malce krajšo, docela linearno avanturo s stranskimi zadolžitvami. To so bojne arene, herojski izzivi in zakoličene naloge v slogu 'v pol minute naberi toliko in toliko reči', ki bi lahko bile bolje izvedene. Nekoliko več pozornosti bi lahko posvetili večigralstvu, ki ostaja omejeno na dva in lokalno (nič interneta!), dočim je arensko spopadanje s kolegom medlo. Je pa res, da lahko privlačno sodelovalno igraš tako kampanjo kot ločeno odstranjevanje zmerom moč­nej­ših valov nasprotnikov, oboje na skupnem zaslonu, ki se ne razdeli kot v nizu Lego.

Prizora sta videti kot iz kake nezrele ploščade, vendar lazenje čez platforme in prepade ni srž igre. No, nekaj tega vseeno je in tedaj prideta do izraza bodisi hitrostni tek mimo spuščajočih se zabojev, bodisi dotikanje odbijalnih krogov in obteževanje pregibnih tal.

V daljavi čutim ogenj
Po drugi strani pa je mešanica še zmerom slastna in igralna. Boj je tokrat, če to želiš, nekoliko zahtevnejši, saj tečnobe včasih prav dežujejo in se velikokrat znajdeš v ograjenih prostorih, kjer znajo izginjati tla ali ti drsi. Skylanderje je treba na spodobni težavnosti izbirati pametneje, kajti niso vsi primerni za vse situacije - to je glede na izvirnik občutno bolj poudarjeno. Dogajanje pa je vsaj enako pestro in razgibano kot v Spyro's Adventure. Prizorišča so nadvse razgibana in prijemi si sledijo domala rafalno, naj gre za rjavenje šefovskega reperskega robota (za poraz glavarjev ti v skladu z otroško naravo igre ni treba dosti mozgati), menjavanje dimenzij v vasi lutkastih možicljev ali mlatenje v koži trideset metrov visokega transformerja. Vdelana je nova miniigra s polaganjem ploščic, ki jih seveda zbiraš, kakor imajo otroci radi, mrgoli skrivnosti, ki vabijo k ponovnemu igranju, in vsak lik ima lastne izkušnje, razvojne poti veščin ter bančni račun. Več inoviranja ne bi škodilo, toda malo je lepših začetkov poti do kasnejšega statusa mojstrskega klavca vrhovnega Hudičevca!

Gre za prešerno in nekrvavo igr(ic)o, v kateri te robot z udarcem dlani ne bo strl v kostno moko. Zadostuje dotik stikala in prišel bo preč. Sprešale te ne bodo niti macole, ki pred stikom dajo veliko opozorila.