Miki se še v drugo vrača v deželo pozabljenih risančkov, ki jo tokrat nadlegujejo čudni potresi. Žlehtni znanstvenik, ki smo ga natepli v predhodniku, sicer zanika vsakršno vpletenost in ponudi celo pomoč. Vendar je še vedno zmuzljiv kot jegulja. K sreči se mišon na tokratno ploš­­čadno avanturo ne poda sam, marveč združi mo­či z zajcem Oswaldom, ki kot poglavar dežele ne kani stati križem rok.

Vsa igra je ena sama velika pobarvanka. Nariši, kar manjka, pobriši, kar je preveč. Vse ostalo, vključno z boji, je kozmetika.

Kot orodje Mikiju rabi zvesti čarobni čopič, ki brizga barvo ali razredčilo. S prvim naslika nevidne stvari, z drugim jih razbarva in si tako odpre pot naprej. Tudi zajec ni nemočen. Če ne vihti magičnega daljinca, s katerim proži strele in vklaplja razne naprave, si pa odtrga nogo in jo zaluča kot bumerang. Razlikujeta se še v nečem. Mišek obvlada dvojni skok, dočim lahko Oswald z uhlji krajši čas vrši po zraku kot helikopter.
Četudi je tekanja in skakanja obilo, so bolj kot ploš­čad­ni poudarjeni avanturistični elementi. Srž je reše­vanje 'nalog', ki ne zahtevajo le nabiranja predmetov po stopnjah, marveč trgovanje, pogovarjanje in taktično risanje ali brisanje. Vsaka naloga je nagrajena s priponkami, ki ohlapno določajo, kako se bo zgodba razvijala naprej. Ne manjka niti pesmi in plesa, česar v predhodnici ni bilo. Predvajani komadi so odvisni od tvojih odločitev, zato v enem igranju ne vidiš vseh.

Razdeljeni zaslon je smiseln, kadar sta igralca vsaksebi, a grdo omeji pogled. Čemu Junction Point niso pogledali, kako dobro so to rešile legovščine?

Igra za dva
Kul, porečeš - dva različna lika bržkone pomenita da je moč k igri pristopiti na dva načina? Žal ne. Igralec je vedno v vlogi Mikija, dočim Oswalda, če si sam, vo­di umetna pamet. Ta je glupa in nadzor nad slednjim more v vsakem trenutku prevzeti prijatelj. Zaslon se tedaj razdeli in je koj bolj veselo.
Živalici morata namreč ves čas sodelovati. Drug drugega mečeta v zrak, da dosežeta nedosegljive ploš­ča­di, letečemu zajcu se Miki obesi na noge, da preletita prepad, ali pa morata pritisniti vsak svoj gumb, da se jima odprejo vrata. Sovražnikov je malo, a se jih je treba lotiti timsko, tako kot šefov. Tokrat so le trije, po en na koncu vsakega poglavja. Večino dela pri njih opravi mišjak, dočim zaključne poteze pripadajo zajcu.

Tokrat imajo vsi liki v čarobnem kraljestvu ogromno za povedati. Kakor so bili v enici tiho, zdaj čebljajo kot naviti ali celo spontano izbruhnejo v prepevanje.

Na potek igranja vpliva tudi, ali boš nasprotnike pobarval ali pobrisal. Si za svetlo ali temno stran?

Co-op naj bi bil po besedah vodje projekta Warrena Spectorja privzet igralni način, zato ima igra podnaslov Power of Two. Trud je hvalevreden, a ga statičnost razdeljenega zaslona nemalo pokvari. Sploh tedaj, ko morata igralca delati eden z drugim in ju nadlegujeta podvojena slika ter omejeno vidno polje. Prav tako so vprašljiva dodatna črnila kasneje v igri, ki kvečjemu kvarijo dobri osnovni koncept risanja in brisanja.
Miki na PS3 izkorišča move, kar izkušnjo naredi enako tisti na wiiju. Z barvito liziko prosto meriš po zaslonu, kar naj bi v teoriji zagotavljalo večjo natančnost pri usmerjanju curka iz čopiča. Vendar se izkaže, da je za igranje primernejši običajni kontroler. Tudi zato, ker lahko z njim kamero (za razliko od enice) konkretno nadzoruješ, nakar padce v prepad pripišeš lastni nerodnosti.
Zadnja zamera leti na kratkost. Nelinearen potek sicer pomeni dodatno preigravanje, a manj kot deset ur za en skozihod ni zadosti. Kljub ljubkosti in prepevanju je Epski Miki tudi v drugo površen izdelek.

V ozadju se boči kip Walta Disneyja, ki za roko drži svojega prvega risančka, zajca Osvalda. O njem in Mikiju beri štorijo

Moram reči, da lika, ki bi kot orožje lučal naokrog lastne ude, v svoji karieri še nisem srečal.