IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » The Expendables 2
The Expendables 2

Avtor igre: "Kdo te je poslal, zlobni opisovalec Sneti?" "Tvoj frizer!"

Znova špil, o katerem ocena ne pove vsega. Morda celo ne sporoči bistva. Expendables 2: The Videogame je namreč sila podobna cenenim, sirastim akcijskim filmom iz osemdesetih, ki smo jih svojčas požrtvovalno iskali na odzadnih policah videotek, ko smo použili vse izdelke s Fotri. Ja, bili so zanikrni, kopirantski, narejeni zato, da si je režiser nabral izkušnje, kako s strelom iz pištole pognati v zrak rafinerijo. A hotel si jih gledati, ker si imel zvrst rad, ker so nastopali skulirani mišičnjaki in ker ti vmes ni bilo treba misliti na nič. Bili so slabi, ampak dobri. Na svoj žalosten način.

Igra pozna fatalityje, a ne misli, da lahko uletiš kar do kogarkoli in ga fentaš v približanem pogledu. Ne ne, ta čast je prihranjena za redke izbrance.

Prav taka je igralska inačica aktualnega filma, ki ni nastala nikjer drugje kot v slovenskem Zootflyju. Od prvega trenutka je jasno, da gre za licenčni ščiš, izdelan za cekin, brez svežih idej in spoštovanja do igralca. A s tem zgolj uteleša stališče Zootflyjevega šefa Bošt­ja­na Trohe, ki je pred časom v intervjuju za Delo uwebollovsko dahnil: "Ljudje hočejo sprostitev: iz službe prideš utrujen, postreliš nekaj nacistov in greš spat. Ne sprenevedamo se, da je to umetnost. To je obrt!"


Rambo med igrami? 
Če te vzburjajo stari prdci s posušenimi muskelni na steroidnem skeletu, lahko torej na Playstation Networku (od 17. avgusta še na Xbox Livu in pecejevih digitalnih distribucijskih servisih) daš 15 evrov in greš klat žlehtne vojake. To počneš iz dvignjene izometrične perspektive z gibljivo kamero. Nadzor je dvo­gobični, se pravi, da z levo paličico na kontrolerju premikaš lik in z desno meriš, dočim gumbi opravljajo streljanje, menjavanje nabojnikov, udarjanje na gobec, izmikanje s prevali in mete granat. 
Avtorji so očitno igrali klasike tipa Ikari Warriors, kajti Expendables 2 so natanko to, le da v sodobnejši podobi. Pot naprej je linearna in ozko omejena, nadte pa se usipajo velike količine soldateske, ki jo je treba svinčeno-ognjevito deratizirati. Subtilnosti ni, le re­še­tati je treba kot zmešan in se postavljati tako, da ne pogoltneš vsega, kar leti proti tebi. To ni težava, saj imata osnovni orožji neskončno streliva. 
Okolica ni razgibana, gre za nevznemirljiv nabor vojaških taborov, močvirij, džungle, skalnih dolin, vasic in templjev. A dosti časa za razgledovanje itak nimaš, saj voluharji nočejo odnehati. Več kot jih pobiješ, več se jih rodi. So na stražnih stolpih, v koruzi in med ločjem, uletavajo iz zemljank in hangarjev, opasajo si eksploziv in jurišajo nate, opletajo z mačetami kot Da­nny Trejo, streljajo iz stražnih stolpov, mitraljirajo in bazukirajo. Sčasoma najdejo oklepljene transporte, tanke in helikopterje. 
Da jih pokolješ vse, traja par uric, s tem, da v zadnji misiji po reki pilotiraš letalo, s katerim je Statham v prvih Plačancih tako krasno zradiral pomol, in sesuvaš tako nepridiprave na obali kot na vodi. S pokoli nabiraš točke, kar je hkrati bistven element dodatnih kratkih izzivov, kjer teče ura. Tu in v kampanji je moč izide primerjati na spletnih lestvicah. 
Najbolj prepoznavna lastnost Expendables 2 je to, da nisi sam. Špil je narejen za sodelovalno igranje dveh, treh ali štirih. Če nimaš blizu nikogar ali ti ni do povezovanja po internetu, ki drugače deluje solidno, ostale prevzame računalnik. Na izbiro so določeni prepoznavni liki iz filma, a ne vsi, saj nedomiselna, nerazdelana zgodba deluje kot preddel. Izbereš lahko Stallona, Lija, Lundgrena ali Crewsa (zadnja dva sta posodila tudi glas), ki se razlikujejo zlasti po oborožitvi. En ima revolverje, drugi ostrostrelko, tretji šotganko, četrti strojnico. Tu so tudi dimne bombe, možnost pobiranja krepelc in usmrtitve, kot sta strel v glavo ter krvavo nožkanje. Vsak ima svojega, bi si pa tu želel dosti več raznolikosti in domišljije, magari po zgledu razčefuka iz Commanda.

Naj bo diktatorska soldateska (zgoraj) ali bojni helikopter, vse cveti v eksplozijah, čeprav samodejno jemanje na muho deluje bolj kilavo.

Nak, bolj en tak kilav Missing in Action
Problem ni ne v strukturi igre, ne v cilju gole zabave. Težava je v tem, da ta hitro vkup vrženi polizdelek ni bil deležen lošča. Po vodi splavajo vsi argumenti o obrtništvu, ko vidiš, kako malo je raznolikosti v igranju. Naskakuje te masa, a je brezoblična in nespretno tempirana, tako da manjka plime in oseke, značilnih za dobre strelske arkade. Kot v amaterskem filmu osemdesetih se smehljaš ob komajda zadostnem zvoku, mizerni grafiki, krčeviti animaciji z manjkajočimi sličicami, nerodnem skakanju, nesmiselnem tičanju v zaklonu, WTF-a-to-je-to?! koncu in komedijah, ki jih povzroča čudni fizikalni pogon. Merjenje je tako neprecizno, zlasti v letečneže, da neobstoječo umetno pamet in na hitro spackane situacije dejansko pozdravljaš. Tako kot splošno lahkost, ki izvira iz tega, da se lahko člani odprave oživljajo, ko jim zmanjka energije. Ne bi se jim bilo treba, saj so benigni celo kvazišefovski goseničarji in zrakomlati, naj se odločiš za težavnost casual ali hardcore. Pač pobereš bazuko in jim nafilaš auspuhe s pravomoškostjo, pa mirna Bosna. (Prva misija je balkanska.) 
A eksplozije so res velike, kar je važno, kajti to je špil, kjer si namenoma premočan. Ko haraš nizbrdo in odpošiljaš na tone svinčenih darilc, se dejansko počutiš, kot da bi obstajal v režirani realnosti, kjer je “CUT!”, khm, “GAME OVER!” le občasna motnja. Kameradi ne švigajo okrog tebe kot v resnici, marveč kot v filmu, in jasno vidiš, od kod so navdih jemale zgodnje arkade – če seveda odmislimo izziv, ki ga je bilo svoj­čas na pretek, da je folk v avtomate sipal žetone. Mamojebni občutek v Expendables 2 sicer kupiš za deset evrov preveč, toda zverinskega užitka od radiranju hord ni moč zanikati. Oni so bolezen. Ti si zdravilo.  

Za zakloni, kot so vreče s peskom se lahko skriješ in od tam streljaš, nakar jih granate spremenijo v mivko. A vse to je bolj kot ne kozmetika.

The Expendables 2
Zootfly / Ubisoft za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 229
avgust 2012

45