IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Prototype 2
Prototype 2

Gripo si bo Case odtihmal zdravil samo z ze­lišči! Antibiotiki očitno niso zihr.

Žanr superjunaških peskovniških akcijad je na konzolah dostojno zastopan. Kako zabavno zna biti službovanje v cotah nadnaravno sposobnega heroja, ki prebivalce metropole istočasno ščiti in terorizira, sta nazorno pokazali seriji Crackdown in Infamous. Sorodni Prototype (J192, 83) pa je šel še korak dlje in s protagonistom Alexom Mercerjem vpeljal idealnega slaboritnega mamojebca. Takega, ki najprej poskrbi za to, da so ulice premazane s krvjo in drobovjem tistih, ki se mu drznejo zoperstaviti, in šele nato postavlja vp­ra­ša­nja. Formula je botrovala zve­či­ne zadovoljujčemu superčefurstvu. Poglejmo, če je tako tudi v nadaljevanju.

Po surovi grafični plati je konzolni Prototype 2 primerljiv z enko za računalnike v visoki ločljivosti in vsemi detajli. Megla v daljavi postane moteča šele, ko se povzpnemo na najvišje nebotičnike.

Ubij svojega stvarnika!

Če smo igrali enko in razvoju dvojke nismo sledili, nas največje presenečenje pričaka takoj na začetku. Mercerja, ki se je v prvem delu v New Yorku trudil zaustaviti širitev virusa, ki je meščane pretvoril v nagnusne stvore, njega samega pa v mutanta z božanskimi talenti, sekvel namreč žrtvuje na oltarju štorije ter ga postavi za glavnega negativca. Hud preobrat! Štirinajst mesecev po dogodkih iz prvenca sedaj zlobni Alex v Manhattanu in bližnji okolici sproži novo epidemijo, ki pogoltne tudi hčerko in soprogo temnopoltega soldata Jamesa Hellerja, svežega protagonista. Ta se tako poda na maščevalni pohod in po uvodnem srečanju z Mercerjem, čigar pravi motivi so vse prej kot jasni, proti svoji volji pridobi njemu podobne talente.
V praksi to pomeni, da smo na začetku Prototypa 2 vse prej kot nebogljeni. James lahko že v štartu ska­če deset in več metrov v višino, brez muje šprinta po pročelju stolpnic, se z vrha stavb odriva v zrak in se s z lebdenjem za nekaj blaženih trenutkov upira gra­vitaciji. Kasneje, ko dotične in druge veščine nadgradi ter jim poveča domet, se navpična in vodoravna komponenta mesta povsem iznenačita. Pomislite na Spi­der-Mana brez oprijetega kostuma in pajčevine.

S QTEji nas špil ne posiljuje. Z pravočasnim pritiskom na gumb se v bojih premaknemo za hrbet sovraga, od koder mu zadamo bistveno več škode.

Nadomestilo za Spideyjevo pajčevino so (tudi) v drugem Prototipu pošastni izrastki, ki jih Heller uporablja v napadalne in obrambne namene. Povratek storijo domala vsi stari znanci: wolverinski kremplji, ogromno rezilo, macolasti roki, biču podoben zobati podalj­šek ter ščit iz temne mase. Novost so tentakli, s katerimi v drugem načinu rabe sparimo bližnje nasprotnike in predmete ter jih zmeljemo v krvavo čežano. Alternativni napadi, kot je nabadanje nasprotnikov na ko­nice iz tal, so povečini prirejene različice starih, zabeležimo pa občutno več svežine med sekundarnimi mutantskimi močmi. Dobrodošli so zlasti pošastni pomagači, ki jih moremo priklicati na bojno polje in na­šču­vati proti izbranim sovragom. Kulska in uporabna je takisto možnost mutiranja prebivalcev v biološke bombe, ki z mastno eksplozijo preusmerijo pozornost stražarjev in nam omogočijo, da se neopaženi pribli­ža­mo tarči oziroma cilju misije. Skratka, avtorji v okviru tepežkalnih opcij niso izumljali tople vode, temveč so ustrezno razširili in prevetrili tisto, kar je v prvem delu delovalo.

Nagnusnih polšefovskih kreatur, kot je tale na sliki, ima špil ničkoliko. Strelska orožja odtujimo padlim sovragom ali jih poiščemo v bližnji okolici.

Krik gripozne metropole

Podobno velja za naloge, ki se jih James loteva z zanašanjem na navodila redkih zavezniških likov. Te so med drugim ključ do krepitve virusnih talentov. V zgodbenih misijah se povečini ubadamo s špijonskim tihotapljenjem v baze in sabotažnimi izleti v laboratorije, ki jih varuje v metropoli vseprisotna vojska. Sp-ro­žitvi splošnega preplaha se kot prej ognemo tako, da vase posrkamo naključnega mimoidočega in pre­vza­memo njegovo identiteto. Ali tako, da pohrusta­mo specifično osebo, ki jo lokaliziramo tako, da z viso­kega poslopja spustimo sonarski pulz in opazujemo, iz katere smeri se signal vrača.
Mala malica? Niti ne, saj soldateska ob nepremiš­ljenem in drznem ravnanju hitro sproži vik in krik. Če v opravi vojaka iz višine kakih sto metrov bučno pristanemo sredi zastraženega oporišča, bomo recimo nemudoma deležni sumljivih pogledov in svinče­ne to­če. Paziti se moramo zlasti piskajočih mehanskih detektorjev, ki v krogu kakih dvajsetih metrov zaznajo sleherno z virusom okuženo bitje.

Lovke so všečna pridobitev dvojke. Ob sprožitvi močnejšega napada se, ko dosežejo tarčo, razpotegnejo še do bližnjih nasprotnikov ter nezasidranih predmetov in jih spektakularno zvlečejo na kup.

To kajpak še zdaleč ni vse, kar špil nudi v smislu op­ravil, čeprav pretresljivih novosti v primerjavi s prvencem ni. Večdelne stranske odprave z oznako 'blacknet' so štorijalnim dokaj podobne in še dobro, da lahko med opravljanjem enih ter drugih veliko uric potro­šimo za nabiranje skritih črnih škatlic, ki os­vetlijo ozadje fabule. Takisto se bavimo s čiščenjem pod­zemnih brlogov, kjer nas pričakajo običajne zombijske kanalje in trdoživejši stvori in v različnih soses­kah ugonabljamo vojski pomembne skupinice znanst­ve­nikov. Tovrst­ni grižljajčki so zabavni že sami posebej, toliko bolj pa se jih gre veseliti, ker nas nagradijo z mutacijami. Z njimi Jamesa posto­­poma spre­menimo v še smrtonosnejši ubijalski st­roj - daljša živ­ljenjska črta, hitrost, neob­čut­ljivost na svinčene izstrelke ...

Ko James \'zaužije\' mimoidočega, si obnovi delček zdravja in napolni merilnik mase. Slednjo potrebuje, da izvede nekatere močnejše virusne karafeke.

Nasploh je Prototype 2 tako kot predhodnik eden tis­tih naslovov, ki jih moramo preprosto izkusiti, da razu­memo, zakaj o njih nekateri govorijo v presežnikih. Misije bi resda lahko bile bolj kompleksne in razvejane, cilji različnejši. Toda dotično zamero igra v dob­rem delu odtehta z zares bombastično, namenoma zapretiravano akcijo, ki se ves čas stopnjuje in lahko v hipu pripelje do urbane jebačine najhujše sorte. V enem trenutku se še vsi blaženi odrivamo od stolpnice do stolpnice, v drugem pa po vratolomnem pristanku na tleh iznenada postanemo javni sovražnik številka ena. Najprej na nas navalijo militaristi z brzostrelkami in bazukami, katerim se v močno okuženih okrožjih mesta pridruži na desetine jurišniških virusnikov vseh sort. V boju nas nadalje občasno bremenijo Mercerjevi kvazišefovski podložniki, ki se jim je treba spričo trdo­ži­vos­ti in nevarnosti posvetiti, četudi nas v istem trenutku napada pet tankov in trije helikopterji. Teh smo največ­krat itak veseli, saj jih lahko zajahamo ali z njih snamemo top, raketomet ali kako drugo masivno orož­je, z katerim potem na dani lokaciji povzro­či­mo destrukcijo nepredstavljivih proporcev. Pod nevihtnim zamahovanjem z Jamesovimi izrastki, ki razen blokiranja ne zahteva neke hude prstne spretnosti, se udi in čreva bliž­njih kreatur razletavajo v oblakih mastne rdečine. Uni­čeni oklepniki in avtomobili frčijo levo in desno, dočim se helikopterji rade volje rušijo in s slepečimi eksplozijami na tleh v smrt potegnejo vsaj še ducat nesrečnih duš. Fuck yeah!

Z virusom potencirani soldati postanejo zares nevarni šele, ko nas napadejo v paru ali trojčku. Brutalnih zamahov se v vsakem primeru ubranimo z nastavljanjem neuničljivih organskih ščitov.

Ko antibiotiki ne zaležejo

V neobremenjenem izživljanju nad vsem, kar se premika, se že po kakih desetih urah služ­bovanja v virusnem velemestu dodobra udoma­či­mo. Takrat pa opazimo, da igri še dosti manjka do statusa kultnega nadaljevanja. Prototypov New York, ki je razdeljen na tri cone, z vidika surovega dizajna ni nikakršen presežek. Če ne bi stalno poslu­ša­li, da smo v največjem ameriškem mestu, bi mislili, da gre za repliko generične zahodnjaške prestolnice, v kateri ne glede na dnevni čas in vreme prevladuje nelaskava rjava barva. Zvečine neokužena zelena cona je na pogled skoraj neločljiva od okužene rumene in šele končna rdeča, ki je virusno žarišče in Mercerjev brlog, ponudi občutno bolj razdejano okolje.

Junak iz ure v uro bolj spominja na pernateža. Ko razvijemo letalske sposobnosti, se lahko z zaporednimi odrivi v zraku zadržujemo deset in več sekund.

Newyorški peskovnik bi bil dalje bolj uživantski, če bi bili spopadi med vojaškimi silami in okuženimi hordami, ki smo jih mogli v enki naščuvati ene proti drugim in se za kratek čas otresti neljube pozornosti, v dvojki izdatno poudarjeni. Toda avtorji so pomembnost te prvine celo zmanjšali, kar obenem velja za tiholazniško pristopanje k izpolnjevanju ciljev posameznih misij. Prikrit pristop postane koliko-toliko smiseln šele na najvišji težavnosti, dočim na običajni Hellerju nasprotniki kljub hudi oboroženosti in številčnosti enostavno niso kos. Superjunaštvo je tu dvorezen meč.
V navalu pikolovstva bi šlo novemu Prototypu očitati še povprečno zgodbo, največ solidno podobo in nekam šepajočo animacijo. A je prvi zadevi moč opravičiti z bučnostjo akcije, tretjo pa z dejstvom, da lahko prevzamemo podobo poljubnega človeka z ulice. Naslovu gre tako zameriti predvsem to, da v primerjavi s prvencem ne predstavlja kvantnega preskoka in se kot pijanec plota oprijema njegove nepopolne formule. Vseeno smo upali na konkretnejšo nadgradnjo, Radikalci.

Vzdušje je na ulicah okuženega New Yorka včasih nepopisno. Prebivalci, ki še niso podlegli virusu, se vsi zaprepadeni odzivajo na Hellerjeva hudodelstva in panično bežijo pred vdori iznakaženih someščanov.

Prototype 2
Radical / Activision za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 226
maj 2012

78

 
 
sorodni članki