IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Spider-Man: Edge of Time
Spider-Man: Edge of Time

PajkoCase v mre­žo spet ujame plen. A bi ga skoraj raje izpustil.

Spider-Man, Spider-Man, does whatever a pipalkar can! Včasih se mu posreči celo nastop v spodobnem špilu, denimo lanski tepežkalski avanturi Shattered Dimensions (J206, 79), v kateri smo prijeli za vajeti štirih stripovskih izvedenk Pajkomoža iz prav toliko dimenzij. Pristop je bil posrečen, zato je čudno, da so razvijaleci Beenox z Edge of Time ubrali drugo pot. Pajkovsko zasedbo so prepolovili, tako da rokujemo le še s tradicionalnim, obče poznanim Mrežarjem iz vesolja Amazing in futuristično izvedenko iz univerzuma 2099.

Peter Parker in Miguel O\'Hara se skozi čas pogovarjata po 'povezavi', ki je niti malo ne razumeta. Na srečo sta dovolj samoironična, da to priznavata.

Mreža skozi čas
Zgodba hoče, da se Miguel O'Hara (drugi jaz Spider-Mana iz 2099) v prihodnosti spotakne ob zlobni načrt znanstvenika korporacije Alchemax. Ta odpotuje v preteklost, kar negativno predrugači tako sedanjost Petra Parkerja kot Miguelov svet. Slednjemu se posreči vzpostaviti skozičasovno povezavo z rdeče­mod­rim predhodnikom in ga opozoriti na smrtno nevarnost, ki mu grozi v boju s pošastnim Anti-Venomom. Nato pa se superheroja družno podata za megalomanskim doktorjem Sloanom in se vsak v svojem času lotita reševanja časovnega kontinuuma. 
Za lase privlečena, a tekoča stripovska štorija je povod za temeljno značilnost naslova: stalno igrino preklapljanje med Pajkomožema, ki posredno vplivata na realnost drug drugega. Ko z latinskim Spider-Manom v prihodnosti nekje obtičimo, s Petrom v preteklosti na taisti lokaciji povzročimo eksplozijo, kar ustvari prehod v Miguelovi dimenziji. In ko futuris­tič­nega Spideyja preobremenijo mutantski stvori, je Parker tisti, ki mora v svojem obdobju uničiti inkubatorje, da se prikazni sploh ne bodo rodile.  

Šefovski obračuni so še en primer koraka nazaj v primerjavi s predhodnikom. V Shattered Dimensions si v pajčevino ovil neprimerno bolj zveneče glavarje.


Ta časovna dinamika se spočetka izkaže za všečno. Tudi zato, ker nas med poskočnim službovanjem zabavajo zabeljene govorne izmenjave obeh junakov, ki so pozitivno zaznamovale že prejšnji Beenoxov trud. Na žalost pa špil prehitro zapade v brenkanje po eni in isti struni, časovno razmerje med herojema pa sča­so­ma izgubi začetno svežino in udarnost. Pretikanja stikal, iskanja ključev in vlečenja predmetov z mrežo, ki tvorijo večinski del 'pustolovstva', se nekje do polovice igre že precej naveličamo. Tako kot ponavljajočih se delov, v katerih se med prostim padanjem izmikamo oviram in se po vseh štirih plazimo mimo laserjev ter drugih nevarnosti.
Kar v primerjavi z Dimenzijami najbolj razočara, pa je odsotnost pisanosti in okoljske raznolikosti. Vseh osem ur namreč preživimo v notranjosti enobarvnih, zamorjenih, premočrtnih visokotehnoloških kompleksov, ki so v neljubem nasprotju z barvitimi in mestoma odprtimi lokacijami predhodnika.

Če odšteješ časovno mehaniko, zadače niso odraz dizajnerske domišljije. V tej mora Miguel premikajoči se podatkovni voziček ubraniti pred napadom mutantov.



Mlatenje po pajčevini


Če bi snovalci poglobili pretepanje in talente, kot sta prečkanje okolice s pajčevino in plezanje po stenah, bi bila končna sodba pozitivnejša. A niso. Mlatilni sis­tem in vse z njim povezane pritikline so skopirali naravnost iz prejšnje inkarnacije Spideyja, kar ni nujno dobro. Obrestovala se jim ni že sama izbira Pajkovčevih izvedenk 'Amazing' in '2099', ki sta si preveč podobna. Delita si dobršen del karafek, ki jih je pri enem in drugem moč nadgraditi z vlaganjem izkuše­njs­kih točk in nabranih zlatih pajkov. Oboje si prislu­ži­mo bodisi med tepežkalno-raziskovalnim napredovanjem, bodisi z opravljanjem izzivov, ki jih po želji aktiviramo v specifičnih delih stopenj. Enkrat je treba čimprej pokončati določeno število sovragov, drugič počistiti sobo, ne da bi se nas barabe dotaknile. O'Hari je lastna sposobnost teleportiranja, pri čemer za sabo pusti obris, ki nasprotnike zmede in jih izpostavi zahrbtnim napadom. Parker pa lahko svoje izklesano telo pospeši in se s tem izmika zamahom robotkov, raketnim izstrelkom in drugim nevarnostnim.

Nekatere razlike med enim in drugim Spider-Manom so subtilne, druge manj. Rdeče-modremu Pajkovcu se samodejno obnavlja zdravje, futurističnemu ščit.

Res je, da postanejo razlike med junakoma očitnejše, ko odklenemo vse dodatne telovadne prvine. Sumim pa, da se večina ne bo ukvarjala s pedantnim razvijanjem obeh likov in se bo zadovoljila s pretirano učin­ko­vitim udrihanjem po gumbih za švohoten in moč­nej­ši osnovni napad. Jap, vse skupaj je še vedno preveč podvrženo knofodrku, ki odpade edino na najvišji težavnostni stopnji, a še tam le na mestih, kjer zagamanost sunkovito poskoči. Zadostovalo bi bržkone, da bi Beenoxovci dodali blok in okrepili zvečine preveč neučinkovite nasprotnike. Mednje z izjemo ali dvema spadajo tudi ziheraški šefi, ki jih povrhu ni kaj dosti. Srečamo se z Anti-Venomom, Black Cat, Atrocity in ... hja, to je v bistvu to. 
Edge of Time je zrcalo lahkotne arkadnosti, ki botruje tekočemu in občasno spektakularnemu lomljenju kosti ter kovine. Vendar ne zna zadovoljiti tistih, ki so glede tretjeosebnega mikastenja sladokusni. Po Shattered Dimensions smo priča­ko­va­li, da bo duhovno nadaljevanje predstavljalo korak naprej v franšizi, ki jo igre od nekdaj slabo izkoriš­ča­jo. Dobili pa smo Spider-Mana z dopadljivo zgodbo, a plehko in ponavljajočo se vsebino. Vse pajčevine pač niso enako čvrste.  
 

Spider-Man: Edge of Time
Beenox / Activision za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 220
november 2011

61