IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Batman: Arkham City
Batman: Arkham City

Sneti nima oklepa z bradavičkami, je pa zagnan in dobro pozna Jokerja.

Je Batman še aktualen? Ni ta pojava maskiranega borca za pravico plus detektiva, opremljenega s tehnološ­ki­mi gedžeti, danes malo ... smeš­na? Zlasti stripovska, na katero se opirata igri britanske skupine Rocksteady?
Slovencu, ki ta lik pozna bolj od daleč, takega mnenja ne gre zameriti. Pri nas Netopirmoža večina čisla zaradi filmov, najbolj Dark Knighta Christopherja Nolana, kjer je Jokerja ekstra psihotično upodobil pokojni Heath Ledger. Tu je Batman tragična figura, ki se ravno toliko bori z negativci Gotham Cityja kot si brs­ka po du­ši, premaguje travme iz otroštva in vzpostavlja svarilne prispodobe z realnostjo. 'Tall, dark and brooding', zares. St­­ripi o njem pa se v naših logih niso prijeli. So od­jemalci preveč buljili v Alana Forda, Za­gorja in Hardfuckerje.
Toda črni heroj je pravi ravno v sličicah z oblački. Kleč je le v tem, po katerih stripih listaš. V nekaterih, zlasti starejših, je klasični neustrašni reševalec punc v te­ža­vah, ki se ga nič ne prime. Ta varianta je na sp­lošno bolj znana, tudi zato, ker je mutirala v otroške risanke. V določenih modernejših pa je Temni vitez neprimerno širši in globlji, recimo v krimič albumu Dark Knight Returns Franka Millerja iz 1986. Ravno iz njegove grim-and-gritty mra­kobnosti se je napajal Nolan.

Takole razpeti krila nad Arkham Cityjem je res čarobno, premagovanje razdalj pa je enostavno. Trojka bo pa čisto odprta, a ne, Rocksteady?

Rocksteadyjev Arkham Asylum (J194, 89) je bil nekje vmes. Njihov Batman, ki se ni nalezel filmskega virusa, je bil sicer ranljiv in ne tako brezoseben kot njega dni. Bil pa je namorjen in se ni kaj dosti ozi­­ral na metafore, saj ga je zanimalo predvsem eno: nalomiti Jokerja, ki se je skupaj z zlobci tipa Scarecrow in Killer Croc zaredil v arkhamski norišnici. Itak špil ni bil dober samo zaradi štorije, marveč odlične izvedbe in spretnega me­ša­nja pristopov, saj si nasprotnike odst­ra­njeval tako v neposrednem boju kot s pre­ža­njem iz teme. Hkrati si s pregledovanjem okolice odkrival namige za napredovanje in se ubadal z Riddlerjevimi ugan­kami, zaradi česar je bil prisoten ob­č­utek detektivstva. To ni bila igra o Batmanu - v njej SI BIL Batman. Zdaj boš spet.

Čeprav naletiš na težje boje, je Batman do new game+ premo­čan za ubožce. Mr. Abramovic z eno roko in kladivom je prav bogibogi stvor.



Stara in nova garda
Arkham City je velik zapor, z visokimi zidovi in stražarji odrezan iz Gothama, kamor zmešani znanstvenik Hugo Strange strpa množico kriminalcev. Zakaj? To razkrije fabula, ki kot ona v Asylumu nima posebnega metaforičnega dometa, vendar dogaja z zapleti in razpleti ter udarnim koncem. Batman se giblje med številnimi znanimi liki, tako iz predhodnice, kot so Joker, Harley Quinn, Riddler in Poison Ivy, kot novinci Catwoman, Penguin, Mr. Freeze, Two-Face in Ras al Ghul. To niso vsi, še zdaleč ne. Pri Ras al Ghulu je zanimivo sp­rem­ljati, kako previdno scenarij oplazi od­nos med Batmanom in starim uči­te­ljem. Odnos, ki ga film Batman Begins ra­zišče veliko podrobneje.
Za to ni časa, kajti treba je naprej, naprej, iz tretje osebe tepsti in zasledovati in ra­zis­­kovati in odkrivati, le da zdaj na večjem območju. Novi špil je namreč v mnogo­čem stari, le da se je pogled oddaljil. Dogajanje ni več postavljeno v omejen kvartir, po katerem bi se sprehajal v slogu metroidvanij, temveč v odprt zapor, ki je mesto znotraj mesta. Resda ni orjaški, saj ga je moč prečiti v nekaj minutah zavoljo Batmanove gibljivosti - kaj bi bilo šele, če bi lahko sedel v batmobil. Ploščadenje s tiščanjem gumba je podobno Assassin's Creedom in padci niso smrtonosni, saj Vitez tiho pristane ali se vmes zahaklja na vi­soko točko v okolici in se potegne do nje. Toda velikost nadomestijo podrobnosti. Organsko prizorišče, ovito v polprosojen mrak, je polno stranskih uličic in podpredeno s širnimi podzemnimi kata­kom­bami. Ko vandraš po njem, na tleh stalno naletavaš na skupine kriminalcev, ki iščejo batine, dočim od zgoraj, s streh, koder je tvoje naravno okolje, poslušaš številne debate, ki dodatno štrikajo zgodbovno ozadje in prispevajo k fantastič­nemu vzdušju. Še boljše so nekatere not­ranjosti, kot sta naravni muzej, koder se je in­šta­liral Penguin, ter Jokerjeva jeklarna, poetično pa se znajdeš tudi v teatru, za katerim so umorili Waynova starša. Prava zvezda igre skorajda ni Batman, temveč nje­gova okolica.

Za hekanje vrat s sukanjem gobic imaš praktično vedno zadosti časa, zato je veliko manj napeto, kot bi lahko bilo, in postane rutina.

Sploh ko ugotoviš, da te domala na vsakem koraku čakajo neodkritosti. Linearna zgodbovna rdeča nit ni prav dolga - od­predel sem jo v kakih osmih urah, s tem, da sem bil razumno šnofajoč. Vendar sem s tem razkril komaj tretjino vsebine. Že vmes so me presenetile misije s Catwoman, ki so posejane med Batmanove. Mačkobaba ni čisto drugačna od Šišmiša, do neke mere pa vseeno. V boju uporablja bič in bole, s katerimi zapleta nasprotnikom noge, meče bodice in je ravno toliko hitrejša, da prestreže kak zamah, ki ga Batman ne bi mogel. Ima drugačen živalski pogled in po mestu se prestavlja po­čas­ne­je, toda bolj elegantno. Njena zgodba je neodvisna od Batmanove in se tika Two-Faca, z maskirancem pa je povezana le na ključnih mestih.

Detektivstvo tvori CSIjevsko ogledovanje prizorišč in skeniranje vročih točk. Tega je v kampanji malo, ne obiluje pa niti izven nje.

Potem so tu stranske misije, kjer slediš izsiljevalcu Victorju Zsaszu, take, kjer odkrivaš skrivnostne umore, in Riddlerjeve puzle. Ugankar je šel tokrat čez meje zd­ra­vega razuma in je zagonetke v obliki kip­cev inštaliral v vsak kot Arkham Cityja. Nekatere pobereš po poti brez truda, za druge moraš premisliti, kako boš odprl kletke, ki jih obdajajo, recimo z manipulacijo elektromotorjev ali metanjem bataranga, tretje so varljivo odprte, nakar se za tabo zaskoči past ... Vdelani so nadalje AR-izzivi, koder letaš med virtualnimi toč­­kami na nebu, izpraševanje jetnikov, ki jih moraš nujno poraziti kot zadnje v skupini (žal to opraviš z enim samim pritiskom na knof), in kup odklepabilnih postranskih tepežarskih in skrivalnih misij, ki beležijo točke in so razgibanejše ter dalj­še kot v izvirniku. Tu dobiš priložnost, da poleg Batmana in Catwoman zaprežeš Robina s palico, ščitom in granato ter ak­robatskega Nightwinga z električnima pa­licama. Oba je treba dokupiti v obliki spletnega dodatka in vsak stane sedem evrov, za to pa dobiš po dva ekstra izziva (eden od Robinovih je zelo zanimiv, saj se spogleduje z 2D-pretepačino) ter razumno drugačen slog tepeža.
Zaporniško mesto enostavno noče, da bi ga zapustil, kar najbolj vidiš po možnosti new game+, ko osrednji kvest obrneš na težavnosti normal ali hard. V igriplus nad sovražniki ni več pokazateljev, ki opozarjajo, da lahko udarec prestrežeš, več jih je in bolje so opremljeni ter oboroženi. Čep­rav ostanejo precej neumni in nesodelujoči, so konkretno nevarnejši. Zmoreš?

Batman oživi tudi vsled možatega glasu, še preseže pa ga izvrstni Mark Hamill kot Joker. Škoda, da so snemalni koti v vmesnih sekvencah tako leseni.

Batman: Arkham City
Rocksteady / Warner za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 220
november 2011

85