IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Shadow of the Colossus HD

Sneti

Shadow of the Colossus HD
V  Icu sem bil vsaj delno junak, dočim v Shadow of the Colossus postanem mladenič, ob katerem me ob­li­va gnus. Gabi se mi ta sebičnež, ki v tempelj prinese umrlo nevesto in prosi tamkaj živeče božanstvo, da jo oživi. Lahko, pravi nagovorjenost, toda za to moraš ubiti šestnajst gromozanskih kreatur iz skale in mesa, ki jih najdeš na bližnjih lokacijah. Pojdi in stori naročeno, če bi rad še kdaj okusil njene ustne!  

Igra je v bistvu en sam dolg 'boss rush', vsak orjak pa je pesem in puzla zase. Ne uporabljaš le prstničnih spretnosti, ampak tudi mozeg.

Kolosi so edino, kar živi v tej skrivnostni, pusti, skalnati deželi, po kateri grem peš ali galopiram z zvestim vrancem. Dvignem meč proti soncu in osredotočena svetloba me popelje proti titanu, ki ga je treba v linearnem sosledju naslednjega poraziti. Ko ga z več ali manj razis­kovanja najdem, vzdihnem, kajti goljat se pne v nebo kot dvajsetnadstropna stolpnica, srepi in me skuša vnaprej speštati. Na meni je, da splezam po njem in mu z mečem ali lokom poš­ko­du­jem svetleče, ranljive dele. 
A to je vse manj preprosto. Prvi kolosi ne komp­licirajo: z R1 se oprimem dlačevja in se ploš­ča­darsko vzpenjam po njih, tako da držim gumb ter premikam levo gobico. Ko pridem do kamnitih ovir, najdem pot okrog ali skočim čeznje. Seveda začno žrtve opletati, da bi se me znebile, a moj oprijem popusti samo, ko se utrudim. To simbolizira pojemajoč krog desno spodaj. Vmes si moram torej odpočiti, kar pri štartnih nasprotnikih ni težava. Bodisi poiščem polico na njih, bodisi dosežem široka pleča. Ko pridem do ranljivosti, jo nasuvam z rezilom, in ko je mrcina mrtva, me njena duša odteleportira nazaj v tempelj. 
Toda kasneje postane naloga zapletenejša. Že pot do ciljev je dostikrat skrita in nejasna. Kolosi pa postajajo vse nevarnejši, silnejši in nenavadnejši. Tako se moram povzpeti na robota, za­plavam pod vodo ter se pustim odnesti pod ne­­besni svod. Izkoristiti moram okolico, pozorno opazovati gibanje, najti šibke točke, razmiš­ljati, taktično počivati in biti previden ter od­lo­čen pri kolosolazenju, kjer do cilja ne vodi zmerom ena sama pot. To ni hitra klavska akcijada, marveč počasna, spretnostno logična ploš­ča­da, kjer je vihtenje meča drugotnega pomena. Nekatere hruste porazim sam, dru­ge s konjskega hrbta, pravi posladki pa čakajo na zdaj že kultnem koncu. Ta je lahko oddaljen osem ali pa dvakrat toliko ur, dočim posamezen boj traja četrt ure ali več, pa brez nadzornih točk.

V škatlici z igrama dobiš tudi kodo za videomaterial, kot so intervjuji. V redu so, a privlačnejša sta špila, zlasti veličastnejši Colossus. Ta ni hitri zabavni fiks, marveč zložna epopeja.

A poanta ni v tem, da ubijam kolose, marveč ZAKAJ jih ubijam. So to pošasti, vredne umrt­ja, ker ogrožajo mene in mojo družino? Zlobci, ki hočejo podjarmiti svet? Nikakor. Čudovita nebotičniška bitja ne ogrožajo ničesar. V njihovem utelešenju odsotnosti potrebe je mesto izven človeškega uma, ki ga tako rade preganjajo želje. Starorimski pesnik Marcial je zapisal: “Prijatelj moj, v življenju prinašajo srečo mirne misli.” Dežela onkraj visokega mostu je samozadostna v svojem spokoju. Pa se najde moj junec, ki hoče uresničiti, kar bi moralo biti neuresničljivo. V slepi želji, da si povrne ljubezen, ki je sama po sebi nošena na krilih plahe lastovice, je neumnež pripravljen uničiti vse. 
Jaz, držalec joypada, bi moral odnehati. Toda kako bi lahko ne bil krvoločen, ko pripadam kr­voločni vrsti? In kako naj bi se zadržal, da ne bi hotel izkusiti naslednjega kolosa, ki jim ni para v nobenem špilu? Marsikje koljemo velikanske spake, toda edino v Shadow of the Colossus smo z njimi čustveno povezani. Le tu jih pravzaprav nočemo ubiti, saj so kljub velikosti in tujskosti neverjetno resnični. Oči so hkrati brezizrazne in polne duše, njihovo gibanje izdaja moč, toda jokavo opletanje, ko jih zadenemo z mečem, sporoča nedolžnost molz­ne živali. 

Skalnato-dlakave mofote si lahko ogledaš tudi v stereoskopiji. Efekt je dober, a 1080p se preveč zatika. 720p je za silo.

Velikani na PS3 v tej HD-predelavi niso brutalno lepši, če odmislim ostrejše robove, kajti teksture ostajajo meglene in učinki pretežno nedodelani. A splošna lepota igre je kvečjemu večji poklon nečemu, kar je staro pet let in je izšlo na playstationu 2. To konzolo je SotC potisnil čez rob zmogljivosti, zato smo boje z nekaterimi kolosi igrali v diapozitivih, kar je bil glavni raz­log, da je špil v Jokerju 151 dobil 'le' 93. Bi enako ali več prejel sedaj, v tejle HD-inačici, ki jo za 40 evrov kupiš na blu-rayu hkrati z Icom? Verjetno ne, kajti v določenih pogledih se mu starost pozna. Lik in kamera znata biti nerodna, pri vzpenjanju naletiš na okornosti, dočim bi skozi leta otrdeli kritiški jaz pričakoval še malo več raznolikosti. Ter manj včasih obskurnih re­šitev, kako do ranljivih punktov. 
A to ne vpliva bistveno na fantastično veličastje te izredne, umetniške igre, ki po vsem tem času ostaja nekaj posebnega. Sploh v višji ločljivosti z gladkim igranjem pri tridesetih sličicah v 720p (s 1080p je več težav) in božanskim zvokom. Ta sega prek DTSa do postavitve 7.1 ter nudi kristalno jasno predvajanje rjovenja in izjemnega inštrumentalno-pevskega sountracka, ki je za špile to, kar je oni v Star Wars za filme. 
Vsa tehnična oprema, ki jo imamo, od ra­ču­nal­ni­kov in konzol prek velikih tevejev do zvoč­ni­kov, je portal do redkih resnično posebnih trenutkov v igranju. Shadow of the Colossus je gotovo eden od njih.

Vzpenjanje po kolosih ni tako kot ple­za­nje v Assassinih. Fanta premetava, da je veselje, in držanje je taktično.

Shadow of the Colossus HD
SCEE za playstation 3
objavljeno: Joker 219
oktober 2011