IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Ico HD
Ico HD

Sneti

Katera vloga nam je v igrah najbolj pisana na kožo in jo največkrat zavzamemo? Vloga junaka. Tistega, ki zmaga, premaga, si podredi. S tem v skladu naposled za silo tri­um­­fira tudi osrednji lik kultne akcijske pus­tolovščine Ico, če smo zadosti spretni. A težko se je po­čutiti heroja, ko pa si zgolj šeprtljav, mladoleten pobič, sam v orjaškem gradu, po katerem strašijo čr­­ne prikazni, s polsposobno mladenko ob sebi. Da je Ico za playstation 2, kjer je izšel leta 2002, zdaj doma na PS3 v visoki ločljivosti in z gladkim odvijanjem (za 40 evrov ga kupiš na blu-rayu v kompletu s Shadow of the Colossus HD), nič ne pomaga. HD ali nič HD, situacija je zajebana in vzdušje moreče. 

Palica in sablja sta klasični orožji. V drugem skozihodu si omisliš žaromeč, ki je fejst učinkovit proti črni nesnagi. Najbolj zaželen pa je 'idol sword'.

Nemara niti ne toliko moreče kot ... obremenjujoče. Grad, kamor so te zaprli vaščani, ker si drugačen od njih (na glavi imaš roge), je ogromen labirint grobo ob­delanega kamna, težkih duri in kamnitih osti, kjer pogosteje kot čudovito inštrumentalno glasbo slišiš britje vetra skozi puste dvorane, bučanje morja in odmev lastnega, nežno deškega glasu. Ob sobanah in zunanjih lokacijah, kot je razbrazdano obzidje, odpiraš oči kot ob umetniški sliki, zakaj 'režiser' igre Fumi­to Ueda je podkovan v slikovni umetnosti. Slika na iz­virnem ovitku igre je recimo izpeljanka znanega surrealističnega olja Nostalgija neskončnega (1921) grš­ko-italijanskega slikarja Giorgia de Chirica. 
Nenaključno. Točno tako se počutiš v Icu: kot da si ujet v podobo alternativnega sveta, v katerem je vse ravno toliko napačnih dimenzij, da je čudno. Ne bizarno, ne strašljivo. Samo čudno. In pusto in hladno. Ta­ko drugače od tople postelje v prijaznem domu, kamor bi takle golič sodil. Ne pa, da tvega življenje z akrobacijami v 3D-prostoru – ter zraven, kot da še nima dovolj skrbi z lastnim življenjem, ščiti še kilavo deč­vo Yordo.

Za izvirni opis (Joker 107, ocena 92) sem Ico igral deset ur, a sem bil počasnela, ker rad opazujem okolico. Nekateri so rabili pol manj.

Žanrska srž igre je resda znana – veliko skakanja in raziskovanja, nekaj tepeža in reševanja ugank. Kake blazne kompleksnosti ne srečaš. Miselni orehi niso prav zakomplicirani, čeprav so lušt­ni. Temeljijo na potegovanju ročic, da se nekaj premakne, potiskanju zabojev, nošnji bomb pod skrhane stebre, ki jih nato prižgeš z gorečo leseno palico (ja, nekdo je igral Zelde) ... Mlatenje je takisto ajnfoh, kajti uspeh z redkimi orožji, od omenjene palice prek buz­dovana do meča, temelji na kratkih, ponavljajočih se kombinacijah. Sovražniki pa so omejeni na črne sence, ki privzemajo demonsko-živalske podobe in se pustijo namlatiti brez prevelikih težav, če nisi brezglavo mahalne sorte.  
Pa vendar je izkušnja nekaj posebnega. Za to je najbolj zaslužna nedolžna ranljivost našega drugega jaza, kakršne v igrah nismo vajeni. Ico je neprenehoma vse prej kot junak v klasičnem pomenu besede. Pleza že, pleza, po lojtrah in vrveh in ketnah in okenskih policah, pri čemer je animacija izvrstna. A daleč od tega, da bi dajal tak vtis zanesljivosti kot Perzijski princ. Stalno se zdi, da bo omahnil, na robovih ploščadi se težko zadrži, če mu ne pomagamo s pritiskom na gumb, ko nosi težke objekte, se mu noge šibijo, in če omahne, milo zavpije po materi.  

Ogromna mašinerija ni tako pogosta kot kameni hodniki, a verig in kletk se gotovo nagledaš. Če umreš, niti ni panike, saj je snemalnih kavčev dovolj.

Še huje je v interakciji z Yordo. Punco sreča takoj spočetka in ker govorita različna jezika, se ne menita ­prav dosti. Njuna komunikacija je neverbalna: če ob njej pritisneš R1, jo vodiš naokoli za roko, drugod pa jo povabiš k sebi, recimo da ti prime roko po skoku ali tam spodaj, od koder ne more splezati. Ko tečeta skozi dvorane mrzlih skal, je njuno gibanje resnično gibanje otrok – spotikajoče se drobencljanje, ob katerem se ti milo stori. Dete, ki vodi dete. Ta izvedenka za playstation 3 je sicer modernizirana, z ločljivostmi do 1080p in s trdnimi tridesetimi sličicami na sekundo povsod, imenitnejšimi učinki, glajenjem robov MLAA in odstranitvijo 'megle', ki je v originalu skrivala obzorje. Pa s stereoskopijo v 720p, kjer je antialiasing še vedno prisoten in gladkost ni okrnjena, efekt pa je čisto soliden. A v gibanje Ica in Yorde se predelovalci Bluepoint niso vtikali – še dobro, da je otroški vtis enak kot njega dni.  Njuna nespretnost je pro­iz­vod deset let stare dobe, a je očarljiva, kajti prav zaradi nje sta taka božčka.

Yordo pokličeš s pritiskom na gumb, nakar je od njene umetne babje pameti odvisno, kaj bo storila. Včasih cvirna take, da bi še Serpentinška zmrazilo.

Seveda starost igre mestoma vpliva na igralnost. Yorda zna biti težaško bitje, ki se nikakor ne zna prav postaviti ali rine v sence, pred katerimi jo hočeš rešiti. Icova občutljivost na vsako izboklino in hitra umrljivost pa bodo spravljali ob živce tiste, ki bi radi prišli skozi hitro. Nasploh bo špil za nepotrpežljive in manj spretne dostikrat naporen, najsi bo zaradi kamere, ki se zna postaviti obupno in jo je težko popravljati, ali manka namigov. Bosih nog in nage riti se znajdeš na mrzlem kremencu, zdaj pa gruntaj, kaj in kako. Kdor je navajen držanja za rokico iz novejših akcijskih avan­tur, bo jadikoval in lomil plošček.  
A kot pri nekaterih drugih igrah, ki hočejo, da se jim posvetiš, težave pretežno trajajo le, dokler se ti mudi. Ko se zaveš, da mora tvoje igranje ustrezati tvojemu liku, in se prepustiš eteričnemu, rahlo morbidnemu okolišu, postane Ico elegantna, samozadostna igra, ki pripoveduje pravljico. O gradu črne čarovnice. O drugačnih, ki so sami v kamniti ječi. In o otrocih, ki so izgubili mladost ter morajo biti heroji sami sebi.  

Ico HD
SCEE za playstation 3
objavljeno: Joker 219
oktober 2011