IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Resistance 3
Resistance 3

Naprej zastava Slave, na boj junaš­ka kri! Za blagor očetnjave naj Sneti govori!

Če ste se spraševali, kam so se izgubile vse tis­te številne prvoosebne strelske igre, ki so se od­vijale med drugo svetovno vojno - nič bati, niso šle daleč. Le zamaskirale so se v naži­ga­či­ne z deloma znanstvenofantastično noto. Taka je se­rija Killzone, ki naciste preobleče v rdečeučne Helg­haste, in tak je niz Resistance. Sploh tretji del, kjer ig­ramo partizana. Švabe sicer nadomestijo čekanaste spake in del arzenala ter okoliša je ZF. A občutek pri igranju je podoben, kot če bi se igra odvijala leta 1942, mi pa bi si med ležanjem v grapi nekje blizu Dražgoš popevali: "Hej, mašinca, zagodi, naj odmeva povsodi, naš pozdrav iz svobodnih gozdov!"
Kajti "kje so meje, pregrade, za ameriške brigade?" Za glavnega junaka Josepha Capellija jih ni, vsaj dokler imamo v rokah joypad. "Po slemenih oblačnih in po grapah temačnih, vse od zmage do zmage naprej! Čez poljane požgane tja do belega New Yorka, naša vojska prodre kot vihar!"

En himerski soldat ni problem, čeprav te zna iz bližine naskočiti in ti iz­žvečiti oči, če se hitro ga ne otreseš. Kri začneš scati, ko jih pride ducat.


Koračnica izzveni
No ja. Bolj 'moja' kot 'naša' vojska, kajti človeštvo je v alternativni zgodovini leta 1957 domala poraženo. Zverinski zobatci Himere (Chimera), ki so nastali zaradi virusa iz vesolja, so nas kljub uspehom v Resistance 1 in 2 zdesetkali ter nas pognali pod tla. Tam se skrivamo kot podgane, trepetamo pred čistilskimi odredi in skušamo preživeti. Povrhu je heroj Nathan Bale, ki smo ga nadzorovali prej, mrtev - ubil ga je prav Joseph ter se spečal z njegovo polsestro.
Zajebana situacija, skratka. Namenoma, saj so se Insomniac namenili vsaj malo spodrezati klasično opevanje junakov. Da prebivalstvo v Resistance 3 trpi, je očitno na vsakem koraku, od začetnega mesteca bogu za nogami v Oklahomi do New Yorka, kjer naj bi Jožef podrl meddimezijski stolp. Stopimo skozi opustošene njive, podrta mesta, megličaste reke in zas­ne­ženo Veliko jabolko, povsod pa se svaljka vse polno Himer. Moreče. Naš bivši specialec, ki se bori tudi za življenje žene in sinčka, na poti posluša nespodbudna radijska poročila, gleda slike pobitih družin, bere dnevniške zapiske in si suče obupane zvočne posnetke nesrečno umrlih, če jih najde. To so hkrati edine skrivnosti.

Titanskega robota, ki ti v odlično režiranih sekvencah najeda na reki, ne razsuješ. Ampak glede na Jožefova končna dejanja bi ga komot.

Škoda, da je finale osemurne enoigralske kampanje tako hiter in kratek ... da Josephove zaključne akcije niso v sozvočju z njegovimi prejšnjimi dejanji, ki so bila precej manj rambovska, nakar se iz vsakdanjega Jožeta prelevi v galaktičnega delilca pravice ... in da sklepni prizor ne bi mogel biti bolj solzavo klišejski. Čeprav banalnost ni tako silna kot v konkurentu Killzone 3, česa globokega v tretjem Odporu ne gre iskati. In če bi nam izvolili povedati kaj konkretnega o Himerah, bi bilo super turbo. So pa uspešno vložili dosti truda v vzdušje, ki je težko in depresivno. Sivinsko-drekasto-modrikasta barvna paleta je temu primerna. Igranje pa tudi.


Direktni spopad
Ko se takole ozrem nazaj na svojo izkušnjo v R3, se spomnim predvsem nečesa: potnih dlani. To se mi zgodi le pri najbolj napetih špilih in tale jih definitivno ima. Občutek preganjanosti je dostikrat tak kot v pre­živetvenih srhljivkah, to pa zato, ker bum-tresk, gung-ho, rambovski pristop iz Gears of War, Killzona ter, da, Resistance 2 dodobra premeša s hororjem.
Spočetka je obraz špila klasično akcijski. Himerska soldateska napade tvoje skrivališče v srcu ZDA in ob­ramba pomeni kup nažiganja po zlobcih. Nabor vk­lju­čuje regimente kanonfutra z osnovnimi strojnicami, oklepljene 'častnike', kobiličaste tečno­be, gorilaste mi­­šičnjake in s ščitom zakritega velikega robota. Že tu se na več mestih osvobodiš premočrtnih hod­nikov in stez ter se znajdeš v pravih malih arenah, kjer imaš na izbiro več pristopov. Nepozaben je tovrstni obra­čun z deset metrov visokim insektoidnim nasprotnikom, ki topota po mestnem trgu, pod katerim je postaja podzemne železnice. Iz nje vodi več izhodov, kar botruje premeščanju in iskanju čimboljše pozicije za napad. V ta in druge spopade se vmeša­va­jo tudi manj­še Himere, ki so hkrati zavezniki in sov­raž­­niki. V bolj filmsko usmerjenem Killzone 3 ni tako naprednih situacij - so pa vožnja vozil, vesoljsko bojevanje, letenje z raketnim ruzakom in gverilstvo s klanjem od zadaj, česar bolj prizemljeni Resistance 3 nima.

Po poti ne štihaš le Himer, marveč tudi ljudi, ki so od vsega hudega po­ši­zili. Se mi zdi, da bi lahko ta del izkoristili za globlji komentar človeške narave.

Žal nasprotniki niso najbolj pametni. Niso zabiti kot v Call of Duty, a so ravno toliko premalo bistri in taktič­no nesposobni, da njihovo vedenje pomeni korak nazaj glede na enico. (Ali pa je dinamična pamet, ki naj bi jih zdaj nadzorovala, tako opazno slabša od skript? Kdo bi vedel.) Vendar so tudi situacije drugačne - bolj masovne, kaotične in nepredvidljive, polne og­nja, rušeče se okolice ter začasnih soborcev, ki jim ne moreš ukazovati in jih oživljati, a znajo celo kaj pos­toriti. Čeprav je večina kanalj že znana, je kar nekaj novih, stare pa so predelane. Tu so sonde, ki barabe pod sabo odevajo v neprebojen ščit, snajperski hibridi, prej omenjeni opičnjaki in drzno skakajoči 'long legsi', ki radi napadajo z daljave ter korenito menjavajo položaj, bolj uničujoči ravagerji, grimi, ki te zdaj obmetavajo s predmeti ... Nevarni pa niso le ejlieni, marveč tudi ljudje. Saj veš, človek človeku volk. Marsikdo bo vesel tega, da igra ne pozna neskončnih valov sovragov, ki bi trajali, dokler ne bi zadosti napredoval.
Predvsem pride do izraza nenavadnost, da se ti živ­ljenjska energija ne obnavlja sama, kot se v domala vsaki sodobni streljačini. V R3 ni večnih kampiranj za zidovi, da prideš k sebi, ali napol samomorilskih napadov. Ko je krožec spodaj levo prazen, umreš. To se ne zgodi takoj (kar med drugim pomeni, da ni več instantnih smrti, ki so jih nekateri zasovražili v dvojki), sčasoma pa vendarle. Smrti se ogibaš s pobiranjem kanistrov zelenega žmohta, ki pa jih ne moreš kopičiti v ruzaku in jih je omejena količina. Nekateri so razmetani naokoli, druge imajo sovražniki za pasom. Se hočeš pozdraviti? Moral boš pokniti ključnega zobatca in mu zapleniti aspirin, s čimer pa se včasih izpostaviš še več poškodbam in je treba premisliti, kaj se pravzaprav splača. Na ta način avtorji nadzorujejo te­žav­nost in od tebe zahtevajo, da s temi alternativnimi paketi prve pomoči ravnaš premiš­lje­no. Že malo pozabljena, a učinkovita in dobro udejanjena poteza.
V Resistance 3 je na tebi, da pomagaš pri evakuaciji, napadaš, braniš stavbe, ropotajočo barkačo in ključ­ne­ga tovariša, skozi ruševine med begom nosiš težko baterijo ter obračunaš s šefi, kot je gromozanska pajkovka. Kot še nekaj drugih šefov megažužek ni posebej trd oreh, saj ima priročno označene ranljive toč­ke. Ne gre pa mu očitati bombastičnosti in strahu med skrivanjem za zidovi, da te bo ihtava, rjoveča na­kaza speštala v mesno omakco. Pač HD-dogajancija po modernem receptu velikih, napadalnih kreatur, tokrat pohvalno brez sekvenc QTE.

Tejle kovinski žverci je treba sesuti ščit z elektromagnetno granato, nakar ga nafilaš s svincem. Magnumovi eksplozivni naboji pridejo jako prav.

Resistance 3
Insomniac / Sony za playstation 3
objavljeno: Joker 218
september 2011


 
 
 
sorodni članki