IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » DC Universe Online
DC Universe Online

Sneti si navleče pajkice in postane Blobman, zaščitnik pudinga.

LETIIIIM! Uiiiii! Vseeno pa nisem Superman, niti Batman ali katerikoli drugi junak iz stripov založnika DC Comics. Sem navaden človek, ki je pred napadom tentaklastih sil zunajzemeljskega androida Brainiaca vsrkal kosce nadnaravnih mo­či in postal superjunak. Začetniški, a vendarle. Enako se je zgodilo z ostalimi udeleženci tega spletnega frpja, ki se dogaja v neprestanem svetu. Na nas je, da se pod vodstvom dobrih ali zlobnih DCjevih likov izurimo do obisti, kajti Brainiac prihaja.

Podoba je na splošno v redu, zlasti ko padajo batine. So pa mestne ulice mrtve in na PS3 gladkost ni najboljša. Tudi hrošči so.


Všečnosti
Pot do mofo nabildanosti ni zanikrna. Ob stvarjenju junaka do neke mere oblikujem zunanjost svojega možaka ali ženskulje, a važneje je, kakšno orožje mu pripišem (palice, pištole, loki ...). Pozneje lahko to spremenim. Izberem tudi, kakšne bodo v grobem moje moči (tepež, magija ...), in se pridružim svetli ali temni strani. Ti boš itak zlobec kot jaz. 
Tutorial na vesoljski ladji nad mestom Met­ro­polis mi da vedeti, da DCU Online ni obi­čajna masovnica. Svoj lik iz tretje perspektive premikam neposredno, prav tako pa se tudi bojujem. S pritiskanjem kvadratka in trikotnika na PS3jevem joypadu (v ver­ziji za PC sta to miš­ki­na gumba) delim udarce od blizu in strele z daljave, krajši ter daljši žok­ljaji botrujejo žeščim kombinacijam, med­tem ko z R1 blokiram in delam prevale. Po tej plati špil deluje kot preprostejša puš­čav­niš­ka akcijada, kar za spletne frpjke ni obi­čaj. Spomnimo se upov glede naprednega tepeža v Conanu, ki so se razblinili kot ženska deviškost pred tem barbarom.

Igro so storili bolj z joypadom kot z miško v mislih, saj na PCju jema­nje kanalj na muho zaradi hitrega merka rado dela probleme.

Borbe se čim prej naučim, saj je nasprotnikov obilo in me naskakujejo v mnogih štorijalnih ter stranskih kvestih. Naloge dobivam od jasno označenih oseb in pri prehodu na naslednji izkušenjski nivo. Pri tem ni kul, da se mi statistike nadgradijo samodejno, dobro pa je, da levji delež EXPja prejmem od nalog, ne od rutinskega klanja tolovajev. Če sem dobričina, mi opravila za­upajo pošteni liki, kakršna je Wonder Woman, kot porednežu pa recimo Cercei in Joker. 
Misijo začnem pri sprožilniku v mestu, do tja pa najlaže pridem, če sem se pri kreaciji lika odločil za letenje. Ej, kdo pri zdravi pameti bi namesto tega vzel akrobatiko in superhitrost? Nato se znajdem v omejenem delu licenčne metropole ali v instancirani ječi. V njej moram linearno priti od točke A do točke B in nagarbati vse, kar mi pride na pot, s šefom vred. Ti znajo biti za razliko od navadnih sovražnikov, od katerih lahko navsezadnje zbežim in si v kotu ližem rane, zafrknjeni ter zahtevajo nekaj premisleka. Sploh tisti v 'Alertih' – instancah, namenjenih štirim igralcem, kjer je treba v osnovnih vlogah tanka, zdravitelja ter coprnika kar dobro sodelovati. Drugače je špil prijazen do samotarjev, pozna pa tudi 'duete' (duos), kar so obi­čajne temnice, težavnostno prilagojene dvema sodelujočima. Ljudi je moč najti naključno ali se z njimi bratiti v gildah. 
Pretežno fajn je življenje v Metropolisu in Gothamu. Ustvarjalci so imeli nekaj več domišljije od povpreč­nih avtorjev MMOjev, zato se takoj spomnim kvestov, ki so mi ostali v spominu. Od tistega, ko sem se spremenil v žlehtnega angelčka in v sanjski dimenziji ust­ra­hoval zaljubljence, do pohanja zmešanih pacientov ter borbe s kovinskim kolosom. Udeležil sem se lahko letečih dirk, kjer sem skušal izboljšati svoj rekord in dobiti kak redek kos opreme, se udinjal v bojih med ig­ralci (PvP), ki ima lastne strežnike, in jemal legendarne naloge, kjer sem namesto svojega lika nadzoroval starega DCjevega znanca. Superman, končno sem ti!

Letenje je kul, tako kot govor nekaterih oseb (Joker je Mark Hamill). Manjka pa craftanje in ni medplatformskega igranja med PCjaši ter PS3jaši.


Nevšečnosti

Če se spomnim zadnjega masovnega špila, ki sem ga igral, duhamornega Final Fantasyja XIV, se odprave v DC Universe Online bleščijo od domiselnosti. Je pa res, da se ne morejo primerjati s Cataclysmom. Tudi na nekaj drugih področjih igra šepa. Kakor se glede fabule začne obetavno, pripoved kmalu zamre in dobivamo le kratke tekstovne pasaže ter stripovske sekvence, ki se tičejo poraženih likov. Kakor borilni sistem spo­čet­ka dogaja, kmalu ugotoviš, da v njem ni dosti taktike, saj poudarja zlasti divji knofodrk, povezan z obilno rabo magičnih moči. In kakor so nekateri kvesti nekonvencionalni, levji delež udejstvovanja tvorijo duhamorne naloge tipa 'pojdi tja in pobij' ali 'pojdi tja in prinesi'. Obe sorti sta razpotegnjeni čez udobno mejo, saj je treba ducatkrat nositi kamne do ključne točke ali držati gumb pri ljudeh, da jih pokvariš oziroma odrešiš. 
Ne rečem, luštno je križariti širom dnevnega Metropolisa in nočnega Gothama, s treskom pristajati na tleh, sesuvati kanalje in opazovati, kako fizikalni motor razmetava objekte ter telesa. Vendar se začno misije prehitro ponavljati, zlasti pa po nekaj deset urah ne ravno zahtevne tlake že dosežeš trenutno najvišjo, 30. stopnjo, nakar nimaš več kaj dosti početi. Klamfači obljubljajo redno dostavo frišnosti, toda zazdaj so se te izkazale za bolj pičle. 
Mojih 60 evrov zato ni najbolje izkoriščenih. A če bi igro dobil za polovično vsoto in bojevalno ne bi bil preveč zahteven, bi se za svoj cekin brezplačni prvi mesec v redu zabaval, sam ali v družbi. Trinajst evrov mesečne naročnine pa bi prišparal za čas, ko bi Sony Online v to nalinijsko dimenzijo spumpal opazno količino sveže vsebine. Če jo bo.

Možganski roboteji so le eden iz spodobno širokega nabora sovražnikov in šefov, ki so zvečine manjši liki iz DCjevega univerzuma.

 

DC Universe Online
Sony Online / Sony za playstation 3
objavljeno: Joker 212
marec 2011