IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Revenge of the Wounded Dragons
Revenge of the Wounded Dragons

Šaolinski Ubijalec Sneti za­­zeha in raztegne 5 Smrtonosnih Prstov.

Uaa-taaa! Aj-jaaa! Mačkocvil! Boards don't hit back! In ostali verbalni izpadi iz sedemdesetih ter osemdesetih, ko smo mladci gledali veliko karatejskih filmov, ponavadi z Brucem Leejem v glavni vlogi. Tedaj smo sanjali, kako bomo frčali pet­najst metrov po luftu z izproženo smrdljivo nogo in jo zabasali negativcu v gobec. No, ne bomo, ker smo debeli in leni. Bolj kot Bud Spencer. A zato imamo igrice. Recimo Streets of Rage in Final Fight med klasikami. Invincible Tiger, ki smo ga opisali v Jokerju 195. In Revenge of the Wounded Dragons, sveži poklon filmskim ter špilavskim starinam, ki ga v Playstation Store tržijo za desetaka.

Hiše s sobanami so najlepši primer, da je Revenge manj sličen Streets of Rage kot Brucu Leeju z ZX spectruma. Fajt + ploščadenje.

Zasnova se ne bi mogla bolj klanjati izdelkom iz časa, ko si bil kul, če si hodil okoli v allstarkah ter jakni iz džinsa in se občasno drl »Žane, pazi leđa!« (Žan je seveda Jean-Claude Van Damme.) Akcijo spremljaš od strani in nadzoruješ razboritega mladeniča, ki so mu gangsterji ugrabili sestro. Scenarij, ki se riše v stripovs­kih sekvencah brez govora, je pobran naravnost iz ancientnih kungfujskih filmov. Isto velja za slog, ki zajema disko muziko iz 70-ih, mnogo zvočnih efektov, ki so nastali s klofutanjem prašičjih trupel, vrišč, kot ga je izvajal Brusli, preden so ga z laserji, in pisan seznam nasprotnikov. Naskočijo te tipčki v kanatjerah, rudarji, zlobni menihi, kitajski kmetje, nindže, raz­jarjene konkubine in ubežniki iz YMCA. 
No, v središču pozornosti je treskanje na gobec, ki se je s časovnim strojem teleportiralo iz leta 1987. Udarce med tekom v desno izvajaš z gumbom za roko in gumbom za nogo, kar prispeva dokajšnjo količino kratkih kombinacij. Z njimi prefukaš možiclje, ki zdaj uletavajo nadte, zdaj stojijo in te streljajo ali obmetavajo z dinamitom. Umejo se tudi pripeljati z mafijskim kombijem, skakati iz kemičnih sekretov ter se furati levo in desno na vespi. Barabe, ki omotične padejo po tleh, lahko usmrtiš z nogami ali rokami, kar zajema nažig v žličko in zavitje vrata z nogama, ou jea. Postopek ni krvav, ga pa spremlja bobneči glas napovedovalca. RICE SACK! EXPLODING FIST!! Orgazem. 

Špil je v bistvu narejen z dvema igralcema v mislih, saj se štorija stalno obnaša, kot da sestro rešujeta oba brata. Spoštuj to in pokliči frenda.

Za odstranitev nekaterih capinov je dovolj par treskov po čekanih, medtem ko se je treba za druge bolj potruditi, saj te znajo preluknjati s šrotarico, te boksarsko počiti na domine ali se ti divje izmikati. Najbolj tečni so šefi, ki ti hitro vzamejo vsa tri življenja, če si preveč pogumen. Poleg tega lahko skačeš, se odrivaš od zidov, plezaš po lojtrah, delaš premete vzvratno in prevale naprej, izkoriščaš razpizdenost, ki razmeče sovražnike in ti povrne nekaj zdravja, ter pobiraš orožja. Ta segajo od palic prek nožev do brzostrelk ter nunčakov in so zelo učinkovita, se pa izrabijo. Najbolj kul je njihova raba v kombotih, ko nekoga dvakrat z espadrilastim podplatom okrog ušes, nakar ga ustreliš s šrotarico. Čeprav se igranja zaradi risankaste gra­fike in osnovne animacije drži pridih neresnosti, te vseeno prime, da se po dnevni sobi dereš FUCK YEAHH!! in delaš karatejske gibe. Ko med ponesre­čenim mavaši gerijem zbiješ z omare skodelo z babi­či­nim pepelom, ti foter pokaže domačo specialko: kmeč­ko pest. 
Hm, da sovraga odnese v ozadje ali ospredje? Mar se tako ali tako ne premikaš 'noter' in 'ven', kot v Final Fightu? Nope, kajti Revenge je pripet na eno raven, ravnejšo od Bruslijevega trebuha. S tem manj spomni na Double Dragon ter bolj na Kung Fu Master z avtomatov, premikanje po eni ravnini pa borbi odvzame nekaj taktičnosti. Tudi kombote lahko šopaš po mili knofodrkalni volji, razen na koncu, kjer je treba zadeve bolj naštudirati, in nekako v drugi polovici špila na težavnosti hard (na voljo sta še normal ter easy). Je pa zato vdelano premagovanje skakalnih preprek, ki ni tako mimogredno. Zlasti če se lotiš nabiranja zlatih kipcev, ki so včasih orenk skriti, in ko padeš v labirinte, podobne onim v 2D Perzijskih princih. Tu moraš biti dobro ploščadno podkovan, da se prebiješ mimo osti v tleh, ogenj bruhajočih kipov in podobnih zadev. Nekateri tovrstni nivoji so vtaknjeni med običajne stopnje, a jih lahko preskočiš, če želiš, na voljo pa so tudi v obliki ločenih mini iger. 

Sestaviš lahko tudi tako zaporedje udarcev, da nasprotnika med smrtnim tuljenjem odfedra v ozadje ali ospredje ekrana. Ua-taaa!

Okej, saj ne, da je igra kaj blazno posebnega. Borilni sistem je enostaven in akcija sčasoma postane nekam dolgočasna, saj so že od začetka odprti vsi udarci ter usmrtitve. Itak obojega ni dosti. Takisto ni veliko različnih situacij, ozadij, skakalnih preprek, vzorcev obnašanja sovražnikov in šefov, ki namečkoma padajo po istem kopitu, špil pa je dolg kvečjemu pet ur. Če nisi navdušen nad tovrstnim filmovjem ali špili, ti najverjetneje sploh ne bo klapnil. A stane malo in z njim se boš kar zabaval, če si si že kot dete narisal krvave srage po prsih, s prstom šel po njih in ga obliznil z nevarno priprtimi očmi. Največjo vrednost pa nudi ob udeležbi prijatelja, saj je sodelovalna akcija za dva – žal le na eni konzoli – fina. Ranjena zmajčka delata pravi darmar, ko tolovajem družno preštevata rebra, tako da nesrečnika recimo eden drži, drugi pa mu razrahlja čeljust s serijo visokih brc. S tem bratu dokončno pokaže, čigav kungfu je boljši. 

Finta ni le v tem, da prideš do konca, ampak tudi v iskanju skrivnosti ter točkah. Boljši kot si, bolj lahko kažeš mišice na spletnih lestvicah.

Revenge of the Wounded Dragons
Wanako / Sony za playstation 3
objavljeno: Joker 198
januar 2010

72