IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Trash Panic
Trash Panic

Luni se nauči ločevanja odpadkov. Piksne sem, porabljeni kondomi tja!

Ljudje radi lomimo stvari. Nekaj perverzno zadovoljujočega je v tem, ko zabrišeš porcelanski krožnik iz drugega štuka ali se z bejzbolko iz­ži­viš nad starim televizorjem. Kot otroci tega nismo zanikali in smo bogovom radostne destrukcije redno ponujali nove žrvte, medtem ko starejši taka nag­njenja uspešno zatiramo. Saj veste, se ne spodobi. Na srečo je zdaj tu Trash Panic, skozi katerega se da izživeti vsaj delček primalne uničevalske potrebe. Smisel tetrisaste miselščine izpod prstov Sonyjevega japonskega studia je namreč ravno v realističnem, fizikalno dobro podprtem lomljenju vsakovrstne šare. Avtorji so vse skupaj zamaskirali s trendi okoljevarstveno tematiko, toda lišp je prozoren. Srčika Trash Panica ostaja, kot bi rekli mi Štajerci, lamunga!

Na vsaki stopnji te čaka šefovski predmet, denimo zajetna prasica-kasica. Za njih uničenje imaš natanko deset sekund časa, nakar te zasuje gora smeti.

V Smetiščarski paniki nastopaš kot neviden upravitelj gromozanskega koša za smeti, ki ga gledaš od strani. Nadenj priteka reka odpadnih predmetov, na tebi pa je, da jih s pazljivim zlaganjem ter zabijanjem enih v druge uničiš dovolj, da ne onesnažijo okolice. Laže reči, kot storiti, kajti materiala je ogromno, zato brez premišljenega pristopa hitro napolni koš ter se prične raztresati. V začetnih stopnjah je treba opraviti z drobižem, kot so svinčniki, role sekret papirja, leseni sodi, gajbe in stari sendviči. A z napredovanjem skozi šesterico stopenj magnituda ropotije vseskozi raste, tako da se kmalu ubadaš s kovinskimi utežmi, televizorji, pralnimi stroji in tobogani, dočim na koncu zlagaš že kombije, stolpnice, radarske antene ter bojne ladje. Vsak od stoterih različnih predmetov je fizikalno natančno zmodeliran, zato je treba k destrukciji pristo­piti z glavo. Plišast medvedek ne more poš­ko­do­va­ti kovinske police, mehka žimnica pa dobro vpija udar­ce in tako ščiti vse pod sabo. Avtorji so vključili celo točke največje obremenitve, zato se predmeti laže razbijajo, če jih mečeš po robovih.
Poleg osnovne zabijalske mehanike sta prisotna še dva načina dezintegracije. Prvi je ogenj, ki ga dobiš v obliki neugasnjenih vžigalic in bakel. Veseli oranžni zublji so idealni za hiter 'reset' koša, toda vzdrževanje solidnega požara ni preprosto. Najprej je treba priž­ga­ti nekaj hitro vnetljivega, recimo papir ali suh les, nakar z dodajanjem goriva poskrbiš za razširitev. Namečk­oma ima vse predmetovje realistično točko vži­ga. Večje stvari, narejene iz železa, betona in drugih od­pornih substanc, so posebej trdožive in zanje je treba v košu ustvariti peklensko vročino. To storiš tako, da čez kanto povezneš pokrov in opazuješ merilnika na levi. Temperaturni bo pričel hitro rasti, kisikov pa padati; na tebi je, da ustvariš kar se da vroč požar, ne da bi ti vsled manka lufta ugasnil. Drugi način so žoge za kompost, ki začno v stiku z vodo razgrajevati vse oko­li sebe. Postopek je dolgotrajnejši kot ogenj in stalno zahteva svežo tekočino, ki jo dobiš z razbijanjem sodov, straniščnih školjk in sličnega. Kompostizacija je torej še težja za vzdrževanje, a ne proizvaja ogljika, zato dobiš več okoljevarstvenih točk.

Kaj kmalu se navadiš stresati koš, kar storiš s pobesnelimi džojpedovskimi akrobacijami. Smeti se tedaj posedejo in pridobiš na prostoru.

Mehanika Trash Panica deluje odlično. Sprva ti ni jasno prav veliko in se po začetnem navdušenju nad destrukcijo pričneš spraševati, kje je smisel. Toda z napredovanjem skozi stopnje postane jasno, da so Japončki ustvarili trd miselni izziv. Smeti je zares og­rom­no in včasih zadostuje ena sama nepremišljena poteza, da nepopravljivo zabašeš kanto in pogrneš. Predmetovje je treba nenehno razbijati, skrbeti za ogenj in kompostizacijo, ki se seveda izključujeta, težavne objekte obmetavati z manjšimi, da končno po­pustijo ... Ko ti po dvajsetem poskusu na koncu zatežene stopnje zaradi nepazljivosti izskoči rumena žo­gi­ca, je pobesnelo divjanje zagotovljeno. Za popestritev so tu še dragocenosti, ki jih je treba varno položiti na dno koša, da jih odnese črni duhec. Če jih slučajno uničiš, si kaznovan z neugodnim kupom nadležne šare.
Čez Trash Panic imam povedati troje. Prva in hkrati največja zamera je to, da začno reči na zgornjem delu zaslona padati izven prikaznega polja. Prvih nekaj sekund je zato nadvse težko presoditi, kje je smet in kako je obrnjena, zato si jo primoran spustiti niže. Vendar se s tem avtomatsko zmanjšata hitrost padca in moč udarca. Res mi ni jasno, ali gre za hrošča ali pa so avtorji to vdelali namerno, ker so zajebani Tokijci. Po drugi strani ni dvomov glede druge zamere, naključnega skakanja predmetov iz sredine koša. Žužek je posledica fizikalnega pogona, ki ga je težko obdržati na vajetih in je zaslužen za neumnosti, ki te včasih stanejo dobršne količine živcev. Poslednja pripomba spada v kategorijo pobožnih želja in se tika kratkosti izkušnje. Osnovno šesterico soban do obisti pre­igraš v dnevu ali dveh, nakar so ti na voljo brezzvez­­ne misije, preživetveni način z neskončnim dovozom vedno zajetnejših smeti ter lokalno tekmovalno večigralstvo za dva. Slednje je sicer zabavno, a deluje zmedeno in pogosto ne moreš natanko reči, čemu si zmagal ali izgubil. Toda od igrice, ki jo na Playstation Networku tržijo za 5 evrov, človek težko zahteva kaj več. Za tak drobiž je Trash Panic diamant, ki bo lepo popestril zbirko marsikakega lastnika PS3. Sicer nebrušen in malce čuden, a vseeno.

Trash Panic
Sony za playstation 3
objavljeno: Joker 195
oktober 2009

80