Tole se sliši kot naslov za streljačino, vampirijado ali posebej vznemirljivo as­t­r­o­nomščino, ob kateri ne bi sladko drnjohali pet sekund po zagonu. A namesto tega gre za dobri stari tower defence - strateško razporejanje stolpov, ki uni­ču­jejo valove sov­raž­ni­kov, ko se ti po vnaprej določenih poteh valijo proti cilju. Playstation 3 ni brez predstavnic žanra, saj si lasti odlični Pixeljunk Monsters (Joker 176). Toda če­prav Savage Moon le-temu ni dorasel, gre za v redu stolpščino, ki jo za relativno nizek st­ro­šek dobiš na Playstation Networku.

Čeprav je moč pogled svobodno vrteti, približevati in oddaljevati, bo zamorjeno nenavdihnjena zunanjost navdušila malokoga. Moč igre prav gotovo ni v njenih vizualijah.

Izgovor za dogajanje je enostaven: na pustih rudarskih planetih braniš osrednjo stavbo pred insektoidnimi alieni, ki bi po vsej sili radi prišli do nje. Stavba je na enem koncu zaslona, luknje, iz katerih prihajajo tolovaji, na drugem, vmes pa sta dve vrsti terena - tak, na katerem lahko gradiš stolpe, in onak, na katerem jih ne moreš. Stolpov je kar nekaj vrst, od strojnic, ki učin­ku­je­jo tako na talne kot zračne cilje, prek možnarjev, laserjev in trosilnikov min do popravljalnih ter oja­če­val­nih. Podobno velja za bešti­ji­ce, ki obsegajo majhne in hitre ter po­čas­nejše, a bolje oklepljene, ne manjkajo pa niti oborožene, ki ti urno spremenijo stolpe v prah, če obrambe nisi dobro zastavil. Da jo, v zameno za po­bite aliene dobivaš sredstva, s katerimi postavljaš nove stolpe (ne v nedogled, saj je koli­či­na omejena), nadgrajuješ obstoječe in raziskuješ nove. Prav tako lahko skozi preprost meni prirejaš moč stolpov, njihovo zaščitenost ali količino denarja, ki ga dobiš za pobite žverce. Seveda zvišanje ene od lastnosti zniža drugo ali obe. Valov je po trinajst in nivojev v kampanji dvanajst, poleg česar je tu še način vengeance, kar je drugo ime za score attack (preživi, kolikor dolgo lahko, in tako postavi rekord). Multiplayerja ni, takisto ne urejevalnika nivojev.

Zvrst stolpičastega branjenja baze se je razvila zlasti po zaslugi obilice brezplačnic spletnih predstavnic. V Google vpišeš 'tower defense game' ali 'tower defence game' in takoj bo pred tabo mnoštvo povezav do tovrstnih izdelkov, narejenih v Flashu.

To sicer ni kul, kakor niso fine niti druge pomanjkljivosti. Med manjše neprilike spadajo ne ravno navdihnjena grafika in glasba, občasno počasni meniji, malce nerodna kamera (sčasoma jo ukrotiš) in vednoznovno siljenje k zretju uvodnih preletov ter prihoda alienčkov izpod tal. Večja pa je dejstvo, da ti Savage Moon ne pokaže, kako se bodo valovi gibali, kar pomeni, da se moraš tega naučiti na težak način. Beri: ko vidiš, kaj te je fentalo, se naslednjič bolje pripraviš. Zaradi tega in zaradi splošnega dizajna stopenj igra daje manj taktične svobode pri razporejanju, saj sča­soma postane jasno, da običajno želi od tebe ugotovitev tiste najbolj prave rešitve na rovaš mnogih zg­re­šenih. Rešitev ponavadi vključuje dosti nadgrajenih možnarjev, je pa res, da te nenadni vpadi leteč­nežev hitro potolčejo, če pretiravaš. In, jasno, obratno.
A ravno od tu izvira privlačnost špilčiča. Študiranje, kako efektivno rešiti nivo, je resda kar težko, vendar je nagrajujoče. Predvsem zato, ker so stolpi in sovražniki raznoliki, nivoji dobro (vse bolje!) oblikovani, tempo pa akcijsko hiter, tako da moraš odločitve pogosto sprejemati v sekundah.
Če ti dogaja tower defense, gre na PS3 sicer najprej vzeti Pixeljunk Monsters. Ta nudi več globine in sodelovalni način. Toda Savage Moon za njim ne zaostaja toliko, kot bi si mislil po bledem vtisu začetnih svetov. Kasneje se špil razvije in luštno dopolni ponudbo na PSNju.